Hideo Furukawa je japonski pisatelj t. i. postmurakamijevske dobe, rojen 11. 7. 1966 v Kōriyami (prefektura Fukušima). V najstniških letih se je posvečal pisanju za gledališče (do 18. leta je napisal skoraj 30 dramskih besedil) ter dramski igri; oboževal je filme in glasbo, sovražil šolo in domače branje ter preziral avtoritete. Osemnajstleten se je preselil v Tokio in na univerzi Waseda študiral literaturo, vendar ni nikoli diplomiral. Sprva je bil zaposlen na založbi in sodeloval pri nastajanju video iger. Od leta 1994 je svobodni književnik. Njegov prvi roman v maniri magičnega realizma z naslovom 13 je izšel leta 1998, za roman Arabia no yoru no shuzoku (»Arabsko nočno leglo«, 2002) je prejel veliko nagrado Japonske za najboljše fantastično delo. Njegov najslavnejši roman ima naslov Seikazoku (»Sveta družina«, 2008), zadnji Umatachi yo, soredemo hikari wa muku de (»Konji, konji, na koncu luč ostane čista«, 2016) pa je nastal kot odmev na avtorjev obisk Fukušime po uničujočem potresu in cunamiju leta 2011. Leta 2015 je prejel ugledno japonsko literarno nagrado Noma. Za njegovo pisanje je značilno kameleonsko prilagajanje sloga glede na pripovedno vsebino, ki se spreminja iz dela v delo. V slovenščino ni bil preveden še noben njegov roman.
Odtisi nog
To je fikcija in hkrati ni fikcija.
Predstavljajmo si piramido iz zemlje in peska. Še bolje: predstavljajmo si piramido na šolskih površinah, v vogalu športnih igrišč. Piramido s prisekanim vrhom. Njena spodnja ploskev je manjša od desetih metrov, visoka pa ni niti tri metre. Na kratko: premajhna je za piramido (četudi prisekano).
Pa je res tako majhna? Ali ni dovolj velika, če pomislimo, da stoji na dvorišču osnovne šole? Gre pravzaprav za nenavadno skulpturo na površinah neznane osnovne šole v provincialnem mestu sodobne Japonske.
In kaj čutijo otroci do piramide?
Jo častijo kot tempelj? Ali v njej zaznavajo sledi mezopotamskih ziguratov, njenih predhodnikov?
Kar se tiče svetosti: vsekakor. Skulptura je navsezadnje nedostopna za množice in k njej ni dovoljeno pristopiti. Toda otroci tega ne cenijo. Piramido obdajajo opozorilni črno in rumeno obarvani trakovi, zato se ji nihče niti ne skuša približati. Tu so seveda še ustna opozorila učiteljev: »Pravil se moramo držati!«
Kar se tega tiče, je skulptura podobna piramidam stare Mezopotamije. Toda kako jo lahko primerjamo s piramidami starega Egipta?
V njej ni vonja po grobovih. V tej piramidi ob neznani osnovni šoli določenega provincialnega mesta na Japonskem ni nobenega duha po kraljevi grobnici. Za zdaj lahko trdimo, da ne obstaja nobena podobnost.
Toda po mesecu, dveh, odkar se je piramida pojavila, se je nekaj zgodilo.
Če povemo z drugimi besedami: vse, kar smo v dozdajšnjem pripovedovanju imeli za sedanjost, je postalo preteklost.
Na piramidi so odkrili znamenja, da je nekdo prestopil trak, da so ga prestopili mnogi. Vse skupaj je bilo nekoliko nenavadno. Prvič: nikjer ni bilo znakov, da bi kdo plezal po piramidi. In čeprav na pobočjih ni bilo nobenih sledov, so se na vrhu pojavili nešteti odtisi nog, in vsi so bili majceni. Sledovi so bili dolgi petindvajset centimetrov, toda pričali so o podplatih otroških čevljev, večinoma športnih copat, in ne čevljev za odrasle.
In ker je bilo odtisov tako veliko, je bilo mogoče iz njih razbrati število posameznikov, ki so hodili po pesku.
Pričali so o stotini, dveh stotinah otrok, ki so se zbrali na položnem vrhu piramide in hodili po njem.
Zelo nenavadno je, da se je to zgodilo v eni sami noči. Šolske nadzorne kamere niso posnele nobenih vsiljivcev. Pravzaprav ni bilo nobene sledi, da bi kdorkoli nedovoljeno stopil na šolsko območje. Toliko dokazuje videoposnetek in to potrjujejo tudi digitalni zapisi ostalih nadzornih naprav.
Toda dejstvo je, da so bili odtisi nog tam. Izjemno jasni odtisi. Kaj lahko ugotovimo? Ne preostane nam drugega, kot da sklenemo: tam so bili. Prepoved prečkanja dvobarvnega traku okoli piramide je bila prekršena. Piramidi se je približalo sto, dvesto otrok.
Takšne reči se ne smejo dogajati, je besnelo vodstvo šole. To se ne sme ponoviti, so histerično rohneli. Tudi mesto je besnelo in skrbelo. Na višjih položajih, v mestnem svetu so predstavniki vseh strank soglasno besneli in skrbeli, zato je delo steklo pospešeno. Uničevanje piramide je prešlo na prednostno listo.
Pokopati jo v prah.
Globoko pod zemljo te šole.
Kar je bilo oblikovano iz zemlje, se v zemljo povrne. Lahko bi rekli, da je to vse, kar je mogoče povedati. Toda zakaj je bila zemlja, iz katere se je rodila piramida, sploh nakopičena kot piramida iz zemlje na šolskem dvorišču? Postrgali so vrhnjo, plitvo plast. Le zakaj? Da bi jo za nekaj uporabili, kajti celotno šolsko območje je bilo onesnaženo z radioaktivnimi snovmi. Z visoko reaktivno zemljo ni bilo mogoče ravnati kot z običajnimi odpadki. Zagotovo ne v mestu. Ker niso imeli kam z njo, je ostala na šolskem dvorišču in se spremenila v to nenavadno piramido.
In če se zanjo ne najde prostor izven šolskega območja, jo je treba zakopati.
Ko je enkrat zakopana, se je nihče več ne more dotakniti.
Tako se je zgodilo: piramido so zakopali. In dobila je vonj po grobovih. Zdaj je postala enaka piramidam iz starega Egipta. Za nameček so postavili spomenik, ki to dokazuje. Nosi namreč sporočilo. Na približno dva metra visok kovinski steber so pritrjene sončne celice. To je spomenik, iz katerega donijo besede izpovedi vere v sončnega boga Amona Raja. Vere starega Egipta.
Sončna energija štiriindvajset ur na dan, tristo petinšestdeset dni na leto omogoča meritve radioaktivnosti na tem območju. To je sporočilo na zaslonu.
To ni fikcija in hkrati je fikcija. Karkoli naj že bo: ker je bilo napisano, obstaja pisatelj. Bil je učenec šole, ki ima v lasti pozabljen zaslon s sporočili o sevanju. Tudi dandanes se pisatelj enkrat ali dvakrat na leto sprehodi po dvorišču nekdanje šole in se zave: hej, po tej zemlji tekajo otroci.
Vreščijo, hodijo, tekajo naokoli.
Ne, otrok v resnici ni. So samo odtisi nog.
Prevedel Nejc Rožman Ivančič
