Herta, Herte

 

Aleksander Dejneka, Tekstilne delavke, 1927

Na naših oknih je veliko mest.

Ta včasih vznikajo kot eno mesto: kot strehe, stolpi, balkoni, kot mimoidoči ali kot prazne ulice, kot žerjavi, pogledi na morje ali pogledi v sosedovo stanovanje, kot banke, male trgovine, nakupovalni centri, kot nočne luči v daljavi in okrutno bleščanje jutranje svetlobe skozi škure.

Če so dvojna, mesta delijo prostor, ne pa tudi časa, zato s pogledom na ulico vidimo v njih tudi svoja davno raztrgana kolena, vidimo ljudi, ki so nas spremljali do vhodnih vrat, svojo šolsko torbo in mamin prastari Mercedes, s katerim smo se pozimi pogovarjali, in bilo nam je jasno, da avtomobili ne peljejo na bencin, temveč na dobrikanje, in ko jih dovolj pohvališ, nato pa predejo po ulici kot kakšni zadovoljni mački in si ti točno na cilju.

Sediva za kuhinjsko mizo, Herta in jaz. Gledava, kako pred oknom vznikajo mesta.

Herti sploh ni ime Herta, to ime je dobila v osnovni šoli, ko je na urah nemščine visoko dvigala svojo ročico. Herta ni marala tega imena. Potem je odšla. Tam je vzdevek ustreznejši, ker manj razgalja. Herta še vedno nima zelo rada svojega vzdevka, ampak tam ga mora izgovarjati z nasmeškom in iztegnjeno roko, četudi oni vseeno vedo, da Herta ni od tam.

Herta in jaz sva skupaj odraščali. Herta dobro zna jezik in odločila se je poskusiti, jaz pa jezik slabo govorim, zato ostajam tukaj in upam.

Herta mi pravi sedla sem na avtobus in čakala, da se zavem potovanja. Nato je poleg mene sedel Ivan iz Županje, ki sem ga takrat prvič videla, in mi pravil, kako je dobil digitalno vozniško, s katerm bo zdaj vozil tovornjak v Nürnbergu, živel pri sorodnikih in si tja pripeljal malo medicinsko sestro, ki ji je obljubil, da bo živela drugače, da bo vedno imela tiste sladke nemške čokolade, vse sire, ki bi si jih lahko poželela, da bo po trgovinah v zameno za drobiž potiskala polne vozičke in da bo postala gospa. Ivanu je bilo lepo, Ivan je bil srečen, a bila je polnoč in meni je bilo nerodno povedati, da imam danes rojstni dan. Ob polnoči sem na prenatrpanem avtobusu poslušala nürnberško pravljico in bilo mi je malo lažje zaspati.

Herta tam na velikih strojih šiva usnjene torbice in denarnice. Če Herta in herte delajo dovolj hitro, so poleg norme deležne še odpisa blaga: dobijo tisto, kar so ustvarile, presežek pa Herta in herte smejo prodati ali podariti bližnjim.

Takšne torbe in denarnice imajo tudi tovarniško etiketo s ceno, kar pomeni, da Herta in herte z njimi lahko dodatno zaslužijo. Nekatere herte, ne pa tudi Herta, etikete s ceno pustijo na denarnicah in torbicah tudi takrat, ko jih podarjajo sorodnikom. Take herte prihajajo sem nekajkrat letno, takšne so kot Miklavž ali Dedek Mraz, le da one svojih daril ne zavijajo, ampak jih nosijo v velikih najlonskih vrečkah, namenjajo jim poseben kovček. Ko se vračajo, take herte na avtobusih začenjajo piti skupaj z drugimi vračajočimi se hertami, in potem vse te herte skupaj glasno prepevajo. Če z njimi ni njihovih hansov, se hihitajo skupaj z avtobusnimi hansi, pripovedujejo vice o tistih rečeh, in ko se smejejo, imajo čeljusti večje od glav. Avtobusi so takrat nabito polni čeljusti, ki poskakujejo za sedeži, zob, ki sijejo v temi, in jezikov, ki špricajo kapljice sline.

Herta vseeno zavije tisto, kar nese domov. Torbic in denarnic nima za darilo, ona raje prinaša igračke, knjige v angleščini, tu in tam tehnologijo, ki je tukaj ni, stvari pa mimogrede odloži, toliko, da si njeni lahko izberejo nekaj zase, če hočejo.

Herta živi v Heimu, stanovanjskem naselju z domovanji, v katerih si delavci delijo sobe. Nekatere so v lastnih stanovanjih, ker so tam dovolj dolgo, da jim je uspelo zbežati iz hajma. Življenje v hajmu je enako življenju v škatli dragega sira: sedem nas je v malem trikotniku podstrešja, edina razlika je v tem, da plesen, v kateri živimo, ni plemenita. Natlačeni smo kot stenice in grizemo se kot divji psi. Kmalu otopiš od tega, živiš kot stenica-pes-človek. Nenehno moraš biti tih. Potihoma se moraš umivati in potihoma si drgniti zobe, potihoma kuhati in potihoma jesti, potihoma, po prstih, tudi hoditi ter potihoma spati. A ne gre. Vsaj to glede spanja. One smrčijo, moji zobje pa se brusijo v ritmu velikih strojev za šivanje. Ponoči ropotajo t-t-t-t-t-t točno tako, kot podnevi odmeva po tovarni.

Herta vstaja prej, ona se ne zbuja takrat kot hajm. Izmuzne se iz stanovanja in hodi v Späti, malo turško kavarno in trgovino, eno od redkih javnih mest, kjer je kajenje dovoljeno, eno od redkih mest, ki je odprto pred deseto uro. Tam je veliko špetijev in Herta lahko – glede na to, da tam samo Turki, ona sama in izgubljenci pijejo kavo pred službo – mirno posedi uro ali dve in počaka, da se ji glava spet napolni in naraste na svojo staro velikost. V špetijih ni prave kave. Pijejo tiste iz aparatov, kakršni so v naših bolnišnicah. Takšna kava stane evro in Herti ni všeč, vendar pa je Herta vseeno srečna, da lahko pije kavo pred službo, zato v njej uživa. Herti kavo kuha starejša turška ženska, ki se lepo nasmiha. Herta in Turkinja sta včasih sami tam in takrat obe mrmrata nek svoj napev, vsaka na svojem jeziku, ki ni od Tam, in vsaka brez besed. Herta temu reče fado brez besed.

Ko spije kavo, Herta stopi na ulico. Na delo jo lahko peljejo trije S-Bahni in en U-Bahn ali dva U-Bahna in eno dvigalo ali štirje S-Bahni ter potka skozi park. Herta pomni te kombinacije, kot da so latinske sklanjatve rosa, rosae, femininum 123 direkcion TamPlatz, 425 direkcion TamStrasse, U-8 direkcion TamPark. Tja se vsi peljejo s kolesom, a s kolesom ne smeš v industrijsko cono. Tega te učijo na predavanjih varnosti na delovnem mestu, na katere moraš skupaj z drugimi hertami priti eno uro pred začetkom dela. Videopredavanja o varnosti pri delu te učijo, da viličar lahko povozi kolesarja, če ta ne gleda, kam se pelje, voznik pa med vožnjo jé, nato kažejo, kako stroj, ki ga uporabljaš pri delu, lahko zašije tudi tvojo kožo in v takem primeru lahko h koži prišije tudi kosti, to pa je slabo, kajti zelo težko je spajati tkanine, če ne moreš uporabljati obeh rok, če nimaš druge roke, da poravna blago. Tu so še razni predmeti, ki ti lahko padejo na glavo (kamniti bloki, škatle z orodji, nepazljiv človek, deli strehe), ki te lahko zažgejo (tvoja cigareta, tuja cigareta, vžigalnik in sploh vse, povezano s cigaretami in kajenjem), ki te lahko zastrupijo (visoka raven CO2, razne kemikalije za strojenje usnja (formaldehid, sintan, amonijak)). Vsaka lekcija je opremljena z resničnim dogodkom: drobljenjem lobanje ali okončin, dušenjem, vžiganjem, gorenjem, razpadanjem, rezanjem – vse to je nekdo že utrpel in vse to je posnela neka nadzorna kamera.

Herta se po predavanju odpravi v tovarniško halo in jo zapusti, ko ura odbije sedemnajst. To bi moralo biti enostavno, a ni. Tam so dnevi daljši, sonce kasneje vzhaja in večerna svetloba traja tudi takrat, ko bi tema morala že umiriti pogled. Herta si še ne želi vrnitve v hajm, nekaj bo stoje pojedla in upočasnila čas do vrnitve v svojo škatlo sira.

Ona bi se rada sprehajala, rada bi nastavila mehanizem male ure v svoji hrbtenici tako, da ji bodo kazalci gladko drseli brez zatikanja. Urina vzmet poklja. Ona hodi naprej, ura pa se premika nazaj. Mala ura neusmiljeno preskakuje mesece na številčnici in prinaša bolj vetrovne in bolj mrzle, vendar toplejše zime. Herta pravi Tuje zime so vedno bolj mrzle, oziroma vsaj tako se zdi, ko prispeš, ko si še nisi uredil garderobne omare zanje. Tvoji plašči ne poznajo te zime, luknje v njih so zrasle skupaj s tisto drugo, tvojo zimo, in že od nekdaj se same krpajo v nekakšni španoviji z burjo. Tako one kot burja vedo, kako dihati skupaj, in tako skupaj nosite mraz in zima ni več letni čas. Tukaj veter ne piha, ampak čutiš, kako te sam zrak zebe, kako zima ne drsi samo pod plašč, temveč tudi vate in ona potem nosi tebe, umeščena med tvojima lopaticama. Mraz sedi kot v sedlu, poleg njega pa je tišina in oba te priganjata, kot da bi vozila vprego, in hočeta, da hitro stopaš, da galopiraš, kajti ni potrebe, da bi zastajala, saj ni ljudi, ki te bodo na ulici pocukali za rokav, ni tistih, ki te ob srečanju poljubijo na lica in s katerimi lahko stojiš kar tako, na cesti, stojiš in se smejiš, kot da nisi sam.

Sediva za mojo kuhinjsko mizo, Herta in jaz. Opazujeva, kako pred oknom vznikajo mesta. Herta ne govori več. Zdaj obe pojeva fado tišine; ona, ker ostaja tam, jaz, ker sem še vedno tukaj.

 

Prevod: Bojan Albahari

 

 

Objava je nastala v sodelovanju z revijo Razpotja. Ravno je izšla nova številka, če ste naročeni, vas bo pričakala v nabiralniku, če niste, pa pohitite - če se naročite do 1. marca, je celoletna (!) naročnina le 20 evrov. Več informacij tu.