Živimo v času herojskih filmov: moža pajka, človeka netopirja, Hulka in Luka Skywalkerja. Čez petdeset ali več let se nam bodo čudili. Teoretiki bodo iskali razloge za našo fascinacijo s fiktivnimi junaki. Dejali bodo, da se nad filmskimi heroji navdušujemo zato, ker tudi v politiki iščemo mogočnike. Govorili bodo o krizi legitimnosti liberalne demokracije. Morda bodo sklenili, da je Superman zadnji odmev vere v evropskega nadčloveka. Filmi, ki jih gledamo danes, bodo čez sto let snov akademskih karier.
Toda herojskih filmov ne gledamo zato, ker bi se nam zdela atraktivna moč sama po sebi. Nobene simpatije ne čutimo do mogočnika, ki bi z levo roko rešil svet. Nasprotno, to, kar nas pri herojskih filmih najbolj pritegne, je možnost, da moč propade; in da lahko propade celo tedaj, ko je nadnaravna. Herojski film se običajno res začne s tem, da demonstrira absolutno oblast heroja nad gravitacijo, tehnologijo in zločinom. Mož pajek skače po krajini New Yorka, mož netopir onesposobi tatinsko združbo, železni mož se domisli novega gadgeta, ki očara zapeto znanstvenico. Moči super junakov so omejene le z močmi filmske službe za računalniško animacijo. Če je neko akcijo mogoče animirati, jo bo heroj izvedel.
Toda v jedrnem delu filma naleti heroj na neko protimoč. Spozna, da resničnosti ne more več uklanjati po svoji volji, saj je srečal neko drugo, po hipotezi zlobno voljo, ki poseduje enako zmožnost manipulacije s stvarnostjo. Svet ni več voljna gmota, ki bi jo junak prosto ukrivljal. Postane bojišče z drugo voljo. Netopir naleti na Jokerja, Thor trešči ob Lokija, Luke se sooči z Vaderjem. Brez tega spoprijema herojski film ne bi imel uspeha. Bil bi tekma med računalniško animacijo in našim potrpljenjem. Ukrivljanju sveta bi se čudili petnajst minut, nato bi se ga naveličali. Kajti nič ni bolj dolgočasnega kot nadnaravna moč, ki ne naleti na odpor. Grški bogovi so neusahljiv vir mitov in prigod ravno zato, ker si lahko božanstva medsebojno nagajajo.
Tu pa se zgodi zanimiva stvar. Herojski film bo spoprijem med dobro in zlo voljo vedno prikazal tako, da bo gledalcu takoj jasno, da so nadnaravne sile zla močnejše. V prvem spopadu bodo moči zlobneža premagala moči heroja. Če bi torej imela odločilno besedo aritmetika nadnaravnih, magičnih ali tehnoloških zmožnosti, bi na koncu vedno zmagalo zlo. A to se ne zgodi. V drugem spopadu se heroj namreč opre na neko zasilno sredstvo: na zvijačnost. Zla ne premaga tako, da njegovo moč prekosi, temveč tako, da jo pretenta. To lahko stori na sto načinov in seznam takšnih zvijač najdemo že pri Odiseju; a paradigma takšne ukane je ta, da heroj sile zla pripravi k temu, da se nevede obrnejo proti sebi. Zlobna volja običajno pogine v eksploziji, ki je delo njenih lastnih rok.
Čez sto let bodo akademiki najbrž trdili, da je gledalec iz leta 2018 videl v junaških filmih izraz absolutne, neskaljene oblasti, nekakšno »fantazmo fašizma«, zakrinkano ljubezen do Trumpa ali Putina. Toda to ne drži. Herojski filmi niso hvalnica nadnaravni moči, temveč človeški zvijačnosti. Čar teh filmov (in prej že stripov) je ta, da v spopadu med nadnaravnimi silami odloča to, kar je v neki meri dostopno vsem nam, torej premetenost, prevejanost in zvijačnost. Heroj zmaga le tako, da se v odločilnem trenutku neha zanašati na svoje nadčloveške sile in se raje opre na človeško pamet. V tem smislu se poniža k nam, gledalcem. Postane podoben Odiseju, fatalistu Jacquesu, Matičku ali Švejku. Gledalka najde zadoščenje v tem, da se junak odreče moči, ki jo ona sama ne premore, in premaga zlo z zvijačo, ki jo sama razume.
Po podobnem obrazcu je Miki Muster izdelal Zvitorepca. Čar Zvitorepca ni nevsakdanja dogodivščina sama po sebi, torej pot na luno, v srednji vek, na divji zahod ali gangsterski Chicago. Čar Zvitorepca so značajske poteze treh glavnih likov. Trdonja je pravičnik, Zvitorepec je vodljiv in medel, Lakotnik pa spontano, uživaško, instinktivno bitje. Ti arhetipi so poznanimi vsem. Morda so tri tipične karikature slovenskega značaja. Strip pa je privlačen zato, ker nam pokaže interakcijo med temi vsakdanjimiznačaji v nekem absolutno nevsakdanjem okolju. Je laboratorij konfliktov, ki nastopijo med težakom, konformistom in sebičnežem tedaj, ko se ti znajdejo v situaciji onstran znanega sveta, v univerzumu »tam zunaj«. Miki Muster je vedel, da bralcev ne zanima ta nadnaravni »veliki zunaj« sam po sebi. Prej jih zanima, kako se bo v tej zunanjosti odigralo to, kar nam je sicer najbližje, torej malenkostni človeški značaji.
Raziskovalca mitov razočara dejstvo, da motivacije za pisanje in branje mitov niso mitološke. Razlogi mitov so prozaični. Ampak to običajno preseneti le človeka, ki raje kot mite bere teorije o mitih. Za herojske zgodbe velja podobno. Razumemo jih le, če upoštevamo, da niso narejeni za občinstvo herojev. Tudi Nietzschejev mit o nadčloveku ni napisan za nadčloveka. Štorije o herojih so prikrit poklon temu, kar ni heroično; niso hvalnica moči, ampak njeni odpovedi.
