AirBeletrina - Handke ne objokuje materine smrti, temveč žaluje za njenim neizpolnjenim življenjem
Kritika 29. 7. 2020

Handke ne objokuje materine smrti, temveč žaluje za njenim neizpolnjenim življenjem

Fotografija: Pexels

Drobna knjižica z naslovom Žalost onkraj sanj, ki je nedavno izšla pri Beletrini, velja za eno Handkejevih najbolj osebnih knjig. To je knjiga, v kateri ni nič izmišljeno, pravi pisatelj. Kot izvemo na začetku, je nastala leta 1972, Handke jo je začel pisati sedem tednov po tem, ko je mama umrla. Povod za pisanje pa ni bila samo njena smrt, temveč tudi to, kako je umrla. Marija Sivec je namreč pri 51 letih prostovoljno končala življenje, storila je samomor. Sina dogodek spravi v stanje otopele nemosti, hkrati pa je na njeno dejanje vsaj sprva celo ponosen. Handke zavrača pogovor z drugimi o tej temi, hoče, da velja za nedoumljivega in neizrekljivega. Zato pa se z molkom, ki visi nad dogodkom, spopade tako, da začne pisati knjigo. Beleži tisto, kar misli, da ve o njej, in zdi se mu, da o njej ve največ od vseh.

Materino zgodbo opisuje brez pričakovane emocionalnosti, bralca z nekoliko distance vodi skozi vrtinec njenega obupa, ki se je končal s samomorom. Marijin osnovni problem je bil, da je bila neviden človek, bitje brez obraza in identitete. Rodila se je sicer leta 1921, a v skorajda fevdalnem sistemu, ko je bilo še vse v lasti cerkve in nekaj veleposestnikov, večina ni imela nobenega premoženja. Njen oče je imel majhno posest in je moral ogromno truda vlagati v to, da jo je obdržal. Mantri njene mladosti sta tako bila varčevanje in odrekanje. V družini Sivec niti v sanjah niso pomislili, da bi denar porabili za izobrazbo otrok, še posebej ne hčere.

Tako za dekleta tudi prihodnosti ni bilo nobene. »Nobene možnosti, vse je bilo že vnaprej določeno: plaho spogledovanje, hihitanje, kratek hip spozabe, odtlej nekoliko odtujeni, resnobni pogled, ki je že napovedoval poraz, prvi otroci, v kuhinji še malo posediš pri gospodinjskih opravilih, že od nekdaj te nihče ne poskuša, tudi sam vse pogosteje preslišiš druge, pogovarjaš se sama s seboj, nato te bolijo noge, krčne žile, le še mrmranje v snu, rak na rodilih, s smrtjo pa se prerokba že tudi izpolni.« Vedeževalka je na cerkvenih sejmih brala prihodnost le iz dlani fantov, prihodnost deklet je bila šala. Revščina, beda, ista skleda ponoči in podnevi, le da podnevi v njej mesijo testo, ponoči pa vanjo iztrebljajo.

Peter Handke v Stockholmu.

Pri petnajstih je mlada Marija odšla od doma, da bi se izognila očetovi strogosti, delala je po hotelih, doživela nacizem in spoznala svojo prvo in edino ljubezen: nekega nemškega člana stranke, ki je bil v civilu bančni uslužbenec. Z njim je tudi zanosila, a je bil že poročen. Zato se je malo pred porodom poročila z nekim drugim oboževalcem, ki ga ni ljubila. Plod njene prve in edine ljubezni je bil Peter, ki je za svojega biološkega očeta izvedel šele veliko kasneje. Sledilo je življenje, v katerem ni bilo veselja, saj so v njem prevladovali hlad, nasilje, alkohol, splavi – najprej v Berlinu in potem v zadušljivem klerikalnem ozračju na Koroškem, ki je kot enega temeljnih občutij poudarjalo sram. Edino tolažbo je Maria našla v branju, kar jo je povezalo s sinom Petrom.

»Bila je nekaj, postala je nič,« opisuje Handke materino razčlovečenje, počasno izgubljanje duše. Potem so jo začele mučiti še depresije in glavoboli, postajala je otopela. Skrbno se je pripravila na samomor in ga z uspavalnimi tabletami in antidepresivi uspešno izvedla.

Knjiga, ki je iz Handkeja izbruhnila ob materini smrti, je avtobiografska, a ni prava biografija ne sina ne matere, je bolj prikaz nekega časa in kraja ter generične ženske usode v njem. Skozi eliptično pripoved, ki se premika med sedanjostjo in preteklostjo, riše Handke portret tihe, ponižne ženske, ki ji življenje ni dalo nobene priložnosti, ki jo je pustilo emocionalno prazno in nesrečno. Marija je imela veliko želja, veliko slo po življenju, a v avstrijskem zakotju je počasi umirala, ne da bi kdaj začela zares živeti. Handke ne objokuje materine smrti, temveč žaluje za njenim neizpolnjenim življenjem. Zanimiv element knjige je feminizem. Handke razume in zna zelo plastično prikazati življenje ženske v hladnem in ozkosrčnem patriarhalnem ozračju.

Handke materin samomor opisuje kot posledico okoliščin, kot posledico zatiranja, ki ga je Maria doživljala – kot ženska, kot pripadnica revnega sloja in ne nazadnje kot koroška Slovenka (čeprav o tem skoraj ne govori). Očitno pa je, da Handke s pisanjem te zgodbe rešuje tudi lastne identitetne probleme. Materina zgodba je njegov začetek, njena temna žalost se ga je oprijela in z njo je moral živeti tudi sam. Ne piše pa veliko o lastnem odnosu z materjo. Ko bi moral pisati o zares intimnih zadevah, se to ne zgodi, očitno obstajajo v tej zgodbi tabu točke. Handke sicer pripoved zaključi s stavkom: »Nekoč pozneje bom o vsem tem napisal kaj bolj podrobnega.« Očitno tudi sam čuti, da še ni povedal vsega, da je zgodba povedana do polovice, a do danes tega podrobnejšega pisanja o materini smrti javnost še ni videla.

Iz spremne besede Amalije Maček izvemo, da sta imela mati in sin izjemno tesen odnos, da sta bila nekakšen »čuden par«, ki ga je povezovalo njeno pripovedovanje, zagotovo pa tudi to, da je bil sin njene edine ljubezni. Kljub temu da Handke o svoji materi piše z nekoliko odmaknjene pozicije, je tesna povezava očitna. Na eni strani s tem, da ji skozi literarno delo da identiteto in obraz, ki ju nikoli ni imela, po drugi strani pa s tem, da kot uspešen pisatelj živi življenje, ki bi ga morda rada živela tudi ona. Kako tesna ostaja Handkejeva povezava z materjo, smo bili priča tudi ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo decembra lani. V svojem govoru pred švedsko akademijo je govoril o spominih in o materinih zgodbah, izgovoril je tudi molitev v slovenščini. Handke se je namreč odločil za mater in za slovenščino kot dušo, je nekoč dejal. 

Handke skozi materino zgodbo spoznava, kako omejujoč je jezik, kako težko podaja svoje občutke in spomine na mater, čeprav jezik tudi to pot, kot vedno, mojstrsko uporablja. Pravi, da se poskuša s pisanjem približati nekomu, ki ga z nobenim stavkom ne more zaobjeti v celoti. Materina zgodba je onkraj besed, je »žalost okraj sanj«, na trenutke jo lahko začuti le v sanjah. »Ne da se je ujeti, ostaja neujemljiva, stavki padajo v nekaj temnega in vsi pomešani obležijo na papirju.« Na koncu pravi, da je sit pisanja te zgodbe, njene odprtosti in iskrenosti, zaželi si napisati nekaj, kjer bi se lahko tudi malenkost lagal ali sprenevedal, kot na primer radijsko igro.

Knjigo Žalost onkraj sanj Petra Handkeja lahko kupite na tej povezavi.