Hana Stupica: »Ko sem v stiku z maminimi deli, je to tudi čustveni proces«

Hana Stupica Fotografija: Ana Kovač

Hana Stupica je tretja iz generacije izjemnih ilustratork. Marlenka Stupica je njena babica, Marija Lucija Stupica njena mama, prav tako pa je nagrajena ustvarjalka tudi sama. Že za svojo prvo slikanico Rokavička je pred leti prejela nagrado Hinka Smrekarja, ki je najvišje domače stanovsko priznanje za ilustracijo, dobila pa ga je kot najmlajša v zgodovini te nagrade. Za naš čas in svet pravi, da v njem primanjkuje pravljičnosti, zato sama rada ure in ure preživlja v muzejih in galerijah, še posebej jo premami flamsko in nemško slikarstvo. Živi obkrožena s knjigami, te pa opremlja tudi s svojimi podobami. Za ponatis Mahajane, Grafenauerjevega dela za otroka in odrasle, je osvežila ilustracije, ki jih je pred 30 leti naredila Marija Lucija Stupica.

Za ponovno izdajo knjige Mahajana ste osvežili mamine ilustracije. Kakšen je bil postopek?

Pri založbi Beletrina so želeli ponovno izdati Mahajano, za katero je mama naredila ilustracije in je bila izdana leta 1990. Ker so nekateri originali v nekoliko slabšem stanju zaradi popokane tempere in prask, sem jih digitalno obdelala. Pomembno jih je bilo spraviti do ravni, kakršne so bile ob svojem nastanku, z močnimi barvami in brez napak, ki jim jih je zadal čas. Naslovnica je bila v najslabšem stanju, ker je bela tempera splesnela in jo je bilo zato treba na določenih delih tudi digitalno dorisovati.

Primavera. Ilustracija Marije Lucije Stupica iz knjige Mahajana.

Vaša mama je že pokojna. Kako doživljate dialog z njenimi deli, kako močen čustven proces je to za vas?

Vsakič ko sem v stiku z njenimi deli, je to tudi določen čustveni proces, vendar je odvisno tudi, za katere ilustracije gre. Do Mahajane nimam posebnega odnosa, ker se ne spominjam njenega nastanka, saj sem bila takrat premajhna. Bolj sem povezana z njenimi mlajšimi deli, ker se spomnim, kako jih je risala, čeprav sem kot otrok zelo rada listala tudi po njenih ilustracijah Andersonovih pravljic, ki so izšle v osemdesetih letih. Te so me kot otroka privlačile, ker so bile pisane in je bilo lažje brati Morsko deklico, Leteči kovček ali Svinjskega pastirja kot Mahajano, ki je za starejše, medtem ko sem Majhnico in Katrco Škrateljco, ki sta majhni verziji Mahajane, zelo rada prebirala. V njej je bil portretiran tudi naš kuža in mi je bila tudi zaradi tega še bolj  blizu. V Mahajani mi je bila vedno všeč Primavera, ki sem jo kot otrok poskušala narisati, in Henrik VIII z vidno lobanjo. Kot otroku mi je bilo bolj strašljivo bolj privlačno, zato imam najraje mamino Lenoro.

Imate veliko spominov na mamo, kako riše?

Vedno sem želela gledati, kako riše, a se je bala, da je ne bi kaj ruknila. V velikem dedkovem ateljeju v Rožni dolini, kjer smo nekaj časa živeli, sem imela njegovo stojalo in na njem sem kot otrok veliko risala. Mama je imela zraven mizo in delala, čeprav je veliko ustvarjala v večernih in nočnih urah, tako kot to počnem zdaj tudi sama, ker me ne moti, če nimam dnevne svetlobe.

Veliko rišete?

Včasih sem cele dneve risala, vendar sem nato ugotovila, da ob tem nimam drugega življenja. Pred dvema letoma sem lahko sedela tudi po 18 ur na dan in samo risala.

Je šlo za tako nujo po ustvarjanju?

Včasih je bilo toliko treba delati zaradi naročil, hkrati pa me je risanje vedno tako posrkalo. Sčasoma sem ugotovila, da bi rada več časa preživela v naravi, se pogovarjala s fantom in prijatelji ter počela še druge stvari. Odrasla sem, pa tudi izrisala sem se. Pred tremi leti sem po tako intenzivnem obdobju risanja nekoliko nasitila, zato sem se leta 2018 z velikim veseljem lotila lutkovne predstave in začela delati tudi izdelke. Potrebovala sem  drugačno delo, knjiga te izmuči. Mandril je bil uspešen prav zaradi tega, ker sem ga risala zase in me je zabaval. Nastajal je 14 dni, po dve uri na dan. Po 30. letu tudi opažam, kako imam drugačno pozornost in ne morem več tako dolgo sedeti.

Mamine in babičine like ste kot otrok risali tudi sami?

Risala sem mamine punčke, saj so mi bile najlepše in še danes nehote narišem njene. Vse so kot iz porcelana. Ko sprejemam naročila, vedno povem, da ne želim risati otrok, ker v risbi še nisem našla svojega.

Vizualni jezik vaših prednikov, od dedka (Gabriela Stupice, slikarja) do babice in mame, se v določeni meri preliva tudi v vaše delo?

O tem ne razmišljam in se ne ukvarjam s tem, kako bi želela delati drugače. Bolj kot bi se s tem obremenjevala, slabše bi bilo. Rišem, kar se mi zdi lepo in pravilno. Na papir spravim to, kar vidim v svoji glavi, kar pa je preplet vsega možnega. Gre za skupek vtisov iz mojega življenja, del česar pa je tudi to, kar sta mi dali babica in mama, dedek žal manj, ker je bil modernističen slikar in ker me žal še ni bilo, da bi lahko spremljala njegovo ustvarjanje. Name so vplivala in vplivajo tudi vse knjige, ki jih imam doma, umetniške dela, ki sem jih videla, vzorci, ki jih vidim okoli sebe, in narava. Ne delam veliko skic, v glavi vidim podobo in jo narišem. Zelo veliko tudi fotografiram – posnamem lepo drevo, mah in druge podobe, ki pritegnejo mojo pozornost.

Ste tretja ilustratorka v družini, vsaka od vas pa je ustvarjala v drugačnih družbenih kontekstih, tudi za ilustracijo. Vaša babica in mama sta si za risanje knjige vzeli veliko časa, a s časom je danes drugače. Kako doživljate naše obdobje kot ustvarjalka?

Danes so hektični časi v vseh pogledih in živimo v svetu, kjer primanjkuje pravljičnosti. Zlata doba za ilustracije je bila pri nas v času moje babice, ko so lahko avtorice risale cele dneve. Tudi mama si je lahko za ustvarjanje vzela precej časa, čeprav je živela v drugi družbeni resničnosti, ko ilustracija, se mi zdi, ni bila tako cenjena, medtem ko je zdaj spet v preporodu. Ilustracije je spet več, pojavlja se tudi v časopisih, ljudje kupujejo reprodukcije in si jih dajejo na steno. Babica pravi, kako so kakšne reprodukcije danes še lepše kot original.

Sami za razliko od babice in mame ustvarjate v digitalnem času.

V tem zelo uživam, saj sem zelo tehnična in me zanimajo različni progami. Neizmerno uživam, tudi ko po spletu zbiram različne tipografije.

Kako dojemate svojo ustvarjalno identiteto, ste najprej ilustratorka in nato oblikovalka, ali kako se opredeljujete?

Sem ilustratorka, a ne umetnica. Babico vsakič zaboli, ko rečem, da sem obrtnica, kar moraš biti v današnjem času, da lahko preživiš. V sodobnosti je tudi nujno, da imaš v tem poklicu marketinške spretnosti. Ljudje imajo radi stik s človekom, ki mu sledijo kot ustvarjalcu.

Pogovori o ustvarjanju in umetnosti so vas spremljali čez vse odraščanje. To je nekaj, kar vas je med drugim najbrž pomembno opredelilo?

Tovrstnih pogovorov je bilo resnično veliko. Babica in mama sta pogosto diskutirali o teh temah, posledično pa lahko rečem, da sem na tem področju zato zelo kritična. Hodili smo na razstave, kjer sta analizirali, kaj je dobro in kaj ne. Ko je izšel Ciciban, sta ga enako obdelali. Sama sem vse to spremljala in se ob tem veliko naučila in ostrila svoj pogled. Neprestano so me učili, kaj je lepo in dobro.

Kdaj vas je mama prvič načrtno likovno učila?

Prvič mi je pred sprejemnimi izpiti na likovno gimnazijo razložila nekaj osnov. Narisala sem stol, dežnik in šopek rož, ob tem pa mi je pojasnila perspektivo in me naučila vizirati, meriti razmerja predmeta s svinčnikom. Glede barv me ni nikoli usmerjala. Mama je kršila pravila, ki so veljala na primer glede oblačenja, kot denimo, da ne smeš kombinirati črne in rjave. Nosila je natanko te kombinacije. Lahko pa rečem, da sem pri barvah osvojila načelo manj je več. Kakorkoli so moje ilustracije lahko pisane, v bistvu rišem s tremi barvami.

Sem pa, odkar se spomnim, risala in svojega risanja nikoli jemala kot nekaj posebnega. Tudi na akademiji ni bilo nič kaj od mene, čeprav so – najbrž zaradi priimka – vedno pričakovali več. Od nekdaj sem delala to, kar se mi je zdelo lepo. Se mi je pa po operaciji oči, ker se imela zelo veliko dioptrijo, odprl svet.

Delate v maminem ateljeju, še vedno uporabljate tudi njen papir in barve?

Še vedno. Atelje sem si preuredila zase, v predalih imam barve zložene po odtenkih in knjige po naslovih. En mesec sem se ukvarjala samo s pregledovanjem in pospravljanjem barv. Mama je imela velike zaloge, ki so ostale, in tako še vedno veliko rišem z njenimi temperami Aero Celje, narejenimi še v Jugoslaviji. So vodotopne in zato ni problem, da so stare. Do babičinih zalog barv pa sploh še nisem prišla.

Babica ne riše več?

Bolj ne, piše pa pesmi in morda jih bom nekoč pospremila s svojimi ilustracijami.

Se zdaj, ko ustvarjate tudi sami, z babico veliko pogovarjate o vašem delu, ga komentira?

Babica si to želi, a sama imam do tega precej distance, ker je to le Marlenka Stupica, predvsem pa vidim, da jo to tudi zelo izčrpa. Ne želim, da se preveč obremenjuje, saj ji to razmišljanje pri njeni starosti vzame veliko energije. To je zanjo zdaj velik napor in tudi ni več tako kritična, kot je bila včasih, pa tudi sama jo vedno opomnim, da nisem šolana slikarka. Učim se na drugačne načine, s posnetkov živali na Youtubu. Ilustracije ji večinoma pokažem že končane.

Svoje živali, like oblačite v zgodovinska oblačila. Nad modo vas je tudi navdušila mama?

Mamo je moda vedno zanimala in tudi kot otrok sem bila vedno lepo oblečena. Imela je kupe knjig z zgodovinskimi kostumi, v katerih je študirala obleke za svoje bidermajer gospodične. Mene pri risanju sicer zanima barok, ker je tako pompozen, in te mamine knjige so zame biblija. Ob teh imam še knjige ornamentov iz različnih obdobij, ki jih uporabljam za detajle, kot na primer, da rob krila naredim s starorimskim vzorcem. V ilustracijah mi je všeč eklektika. Kostumografija pa me je od nekdaj zanimala, zato gledam tudi zgodovinske filme in serije ter se naslajam nad kostumi in scenografijo.

Bi si želeli delati kostumografijo?

Zelo in zato sem tako uživala pri lutkovni predstavi Zajčkova hišica, kjer sem ročne lutke oblekla v kostume. Nadela sem jim oblačila iz časa po francoski revoluciji, ki so bila po ekscesnem rokokoju in baroku bolj preprosta in lahkotna, manjše pa so bile tudi razlike med oblačili višjega in nižjega razreda. Od nekdaj sem rada šivala, kar me je prav tako naučila mama, ki je delala punčke iz fimo mase in nato še obleke zanje. Kot otrok sem obleke šivala za svoje plišaste igrače.

Sami rišete pretežno živali.

Zelo rada imam živali in celo življenje jih že rišem. Začelo se je z mojo kunko, in ko sem bila majhna, sem se imela za zajca. Babica mi je kasneje povedala, da je tudi moja mama sama sebe risala kot zajca. Ljudje mi za risanje niso tako zanimivi, delala sem jih samo za vina Fedora, pa še to skrivam obraze, saj ne želim, da so preveč osebni. Sem in tja narišem kakšno dekle, to me še zabava, rada pa rišem stare ljudi.

Iz svojih, pa tudi maminih in babičinih ilustracij oblikujete tudi izdelke.

Začelo se je, ko sem pred kar nekaj leti odkrila tuji platformi platformi Society6 in Redbubble in se odločila, da bom ilustracije prenesla tudi na različne izdelke, saj je škoda, da ostajajo le na računalniku. Navdušilo me je, ko sem spoznala, kaj vse se da narediti. Ilustracija je lahko na majici, joga blazini, stolu, ležalniku … Tako sem se tega tudi sama lotila in pred kratkim sem naredila nogavice z babičino Sneguljčico, v kateri je dejansko v petdesetih upodobila mojo mamo kot Sneguljčico, in decembra so bile pravi hit. Babica je nad izdelki z njenimi ilustracijami navdušena.

Niko Grafenauer: Mahajana, ilustracije Marija Lucija Stupica, Beletrina 2019. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.