gratis.karte@slovenia.si

Pred dobrim mesecem in pol me kliče, po glasu sodeč, gospa srednjih let. Rečem prosim. Ona reče pozdravljeni in zdrdra še nekaj na hitro, razumel nisem nič, razen imena vsem znanega paradnega konja slovenskega gospodarstva. Tajnica, bila je gospa, to mi je uspelo ugotoviti, je nadaljevala … za našega predsednika uprave bi potrebovala dve karti za petkov koncert. Ona ne reče niti prosim niti bi morda šlo, ampak kar tako, neposredno, kot da takole naroča piarovcem vsakodnevno. Jaz ji odgovorim, ko pridem k sebi … predsednik uprave me je malo šokiral, priznam … hm, gospa, o vašem predlogu se moram posvetovati z direktorjem. Ona reče ga bom kar sama poklicala. Komaj še rečem morda, ker boste tako najhitreje dobili odgovor … in odloži.

Tajnica za predsednika uprave, druga tajnica po naročilu svojega šefa za pomembnega naročnika njihovih storitev. Novinar za ženo in sinovo punco, drugi samo za punco, da bo ostalo več za pivo, pravi. Novinarka zase in še za dve sodelavki. Državni uradnik za svojega sina ter njegovega prijatelja povrhu. Drugi za hči, ko pomisli, raje kar za obe hčeri. Poslanka za asistentko, ki naslednji teden ne gre z njo v Bruselj. Glasbenik zase in za punco, petkrat. Režiser z zmečkano novinarsko izkaznico samo zase, tik pred zdajci, na vratih. Pa organizator in organizatorka koncertov z drugega konca Ljubljane. Umetnik zase pa še za ves svoj kolektiv. In Prešernova nagrajenka, zahteva!

Zahteva! Drugi se priporoča. Vpraša, če bi šlo. Včasih pa tudi skrajno ponosno, morda kdaj celo nonšalantno, skorajda veste, kdo sem jaz. Vsi pa … Pozdravljeni, jaz bi/jaz hočem karto, dve, štiri za koncert, tudi tisto za film, ali pa, ker sem novinar, mi prosim pošljite knjigo za recenzijo pa dodajte še eno, da jo bom podaril mami za dan žena. Malo brezplačne kulture nam dajte, pravijo. Zase, za nadrejene ali kar tako, enostavno samoumevno, ker pa smo le del slovenskega kulturnega dogajanja. Ker je nekdo nekoč nekje naredil nekaj kulturnega in za v anale in si brezplačno kulturo zasluži do konca življenja. Ali ker o kulturi, a velikokrat tudi ne, piše, ali pa je pač morda velika živina v gospodarstvu in veliko zasluži, a vseeno raje ne bi plačal za kulturo, v Sloveniji pač ne. Če gre v London na koncert ali na Dunaj na predstavo, to že. To seveda, a v Sloveniji pač ne. Se nekako ne spodobi, pa čeravno v pogovorih s prijatelji, morda celo pred televizijskimi kamerami pravi, naj gre kultura na trg, naj preživlja samo sebe, kakor se tudi gospodarstvo.

Sedimo nekoč na sestanku. Takem poletnem, malo ležernega čvekanja pred resnimi temami, in tržnik, skrbnik ključnih strank, bolj pravilno, ene od slovenskih radijskih postaj, ponosno pove, da v zadnjih petih letih ni kupil niti ene karte za koncert. Pa tudi njegova punca ne. Da jih vedno dobi, bolj pravilno: si jih pa ja lahko vedno zrihta, pravi. Tudi če sam ne gre na koncert, pa za punco in njeno kolegico. Da se pa ja tako dela v tem poslu. Ko si enkrat noter, si noter, je še dodal in srkal pomarančni sok z ledom. In nadaljeval, da pa kajtanje v Egiptu ga bo kar precej prišlo.

Zadnje čase, seveda pa se je dogajalo tudi prej, za določene interesne skupine vrhunska kultura postaja vse bolj brezplačna. Ko si enkrat notri, si notri. Negotove gospodarske razmere so dodale še več takšnih. A tudi tisti, ki si karte, knjige, fotografije lahko privoščijo, bi jih imeli zastonj, najbrž že od nekdaj, ker jim ego nakupa ne dovoli. Zato, da bodo lahko šli kajtat v Egipt še za teden dlje, da bodo od svoje plače predsednika uprave lahko čim več zapravili za ženin avto, ki pa ni brezplačen, ker je narejen v Nemčiji, ali pa bodo dobili ob »delovni različici knjige« na dom še darilo za svojo mamo.

Ali bo zato, ker bo karta za koncert brezplačna, tudi violinist igral brezplačno ali pa bo prevajalec za prevod knjige dobil le polovico honorarja? In ali bo tudi novinar recenzijo napisal zgolj zato, ker rad bere? Bo organizatorka koncert izpeljala brez vnaprejšnje kalkulacije, samo zato ker ima rada glasbo in se ne bo sekirala zaradi izgube? Bomo piarovci delali le za kavo na sestankih?

Fotograf je velikokrat spraševal, ali bo plačilo njegovega dela nakazano pravočasno, ker potrebuje denar. Smo rekli, razumemo, se potrudimo, da bo pravočasno. Kart pa ni kupoval, še za kakšno več je prosil. Ker je ravno prenavljal stanovanje in mu je zmanjkalo za karte, je rekel.

Ali je pomislil, s čim bi ga plačala glasbena skupina, ki bi hotela njegove fotografije, če ji organizator ne bi plačal, ker so vsi v sistemu brezplačne kulture? Kam nas logika brezplačne kulture pripelje? K razvrednotenju vrhunske kulture, seveda. Od profesionalne kulture k ljubiteljski kulturi, se zdi. K takšni, kjer bo prevajalec prevedel le tisto, kar rad bere. K takšni, kjer bo flavtist v zameno za fotografijo nekaj zaigral na fotografovi poroki in bo novinar pisal le o tistih izvajalcih, ki so mu dali svojo zgoščenko in ga povabili na pivo.

Priznam, ko si notri, te potegne. Vabijo te, vabiš se, vabiš sam te in one, malo se ti zdi fino, počutiš se zaslužnega, prispevaš in pričakuješ kaj v zameno. Kultura je brezplačna, odlično. Posebej, če jo imaš rad. A ne bi smela biti. Predsednik uprave ni kulturen, očitno. Državni uradnik tudi ne, poslanka tudi ne. Kulturni niso, ker ne delajo kulture, tako mislim. A organizator koncertov, umetnik, novinar ali novinarka, režiser, glasbenik, ki koncertira po celem svetu, in Prešernova nagrajenka so, morali bi biti. Kulturni in kulturni do kulture. V resnici do samih sebe in svojih kolegov, ki tudi ustvarjajo.

Sam se pripravljam na izstop, nočem biti več notri. Počasi, ker ni enostavno. In ne, ne bom se šel več te igre. Umetnik, ki hočeš karte za celotni kolektiv, novinar, ki bi še eno za ženo in sinovo punco, organizator, ki praviš, da bi šel samo malo pogledat. Ne obračajte se name. Predlagam pa vam, da tudi vi storite enako, tako z mano, kakor z glasbenikom, še bolj pa s pomembnim naročnikom vašega naročnika ali državnim uradnikom.

Predsednik uprave se je izkazal za člana uprave, njegova plača se je z 18 tisoč bruto na mesec zmanjšala na 15 tisoč na mesec. Ampak ne bi imel samo dveh kart, temveč kar štiri. In ni jih dobil. Prosili pa smo ga, naj poleg kart še prispeva za slovensko kulturo. Fotograf se občasno še vedno prerine do brezplačne kulture in je občasno tudi malo užaljen, ko mu ne uspe. Tržnik se je z ene radijske postaje prestavil na drugo, še večjo. Še lažje bo prišel do brezplačnih kart. Če mu bomo dovolili, seveda, da bo še naprej nekulturen do kulture.