Roman Fizika žalosti (v izvirniku Физиканатъгата) je izšel leta 2011 v Bolgariji. Njegov avtor, ki je takrat že slovel kot eden najbolj prevajanih bolgarskih avtorjev v zadnjih dveh desetletjih (njegov prvenec Naravni roman je bil namreč preveden v številne jezike), se je širšemu slovenskemu bralstvu približal s svojim drugim romanesknim delom Fizika žalosti, ki je leta 2015 izšlo pri Beletrini v času avtorjevega obiska festivala Fabula.
Georgi in fizika. Gospodinov in žalost – so besede, ki že same po sebi vabijo k postanku in pritegnejo pozornost morebitnega bralca. Morda gre za nenavadno zvočno privlačnost avtorjevega imena in naelektrenost naslova njegovega romana, morda gre le za uspešno propagandno taktiko založbe, ki je izdala slovenski prevod. A rezultat je razmeroma dober. Fizika žalosti je roman, ki se bere in prebira. V Sloveniji je razprodana in v Evropi ter drugod po svetu jo berejo bralci različnih generacij. Nagovarja torej širše množice, kar lahko štejemo za prednost romana. Še posebej, ker ta postreže s svojevrstno izvirnostjo in prav posebnim humorjem. Gospodinovu uspe na dobrih tristo straneh pomešati in premešati antično mitologijo (predvsem mit o Minotavru) s prvoosebno pripovedjo o odraščanju in življenju protagonista, ki trpi za obsesivnim empatično-somatskim sindromom ali patološko empatijo, v zgodbe raznoraznih ljudi in bitij vmešava še kratke zgodovinske preglede, arhivske zapise, publicistične izpiske, poljudnoznanstvene razmisleke, vse to pa ovije v prozorno tančico, iz katere pronica pojem ali bolje, občutenje žalosti. Gospodinov se izredno dobro znajde v pripovednem preskakovanju ovir, tj. preskakovanju od enega do drugega načina pripovednih postopkov, od linearnosti do fragmentarnosti. V romanu se zvrstijo kratka poglavja, za katera se zdi, da so pomensko zasnovana kot nekakšne obstojne celote, a temu ni čisto tako. Poglavja se izkažejo za drobce nenavadnega pripovednega kalejdoskopa, ki žalost izrisujejo na paleti vseh mogočih odtenkov, ji nadevajo takšne ali drugačne obraze, razpirajo iz prepone krikov in smeha, jo oblikujejo v različna agregatna stanja ter jo umeščajo v vsa možna časovna obdobja. Naloga bralca je slediti temu besednemu labirintu in – prosto po Gospodinovu, iskati vse mogoče začetke in konce v tej milijardi zgodb.
Čeprav Gospodinov v svojem romanu rokuje z različnimi slogovnimi prijemi, bralcu pušča ogromno odprtih mest, kjer je dovoljeno postati in na zidove labirinta protagonistovih spominov pripeti še bralcu lastne spomine. S tem se Gospodinov kot pisec izkaže kot izredno sočuten do svojega bralca – ne le, da je pojem sočutja eden izmed glavnih motivov v romanu, temveč se zdi, da sočutje velja kot glavno piščevo vodilo. Diši po pretirano sentimentalnem? Morebiti za koga izmed bralcev, a ne gre prezreti dejstva, da se Fizika žalosti tako ali drugače osredinja ravno na pojem sočutja.
In tukaj končno prispemo do točke, ko se lahko vprašamo, kaj bi lahko roman Fizika žalosti Georgija Gospodinova pomenil v sferi gledališča? Glede na to da roman preveva edinstvena odprtost in hkrati osredotočenost na preizpraševanje človekovega udejstvovanja v svetu, se izkaže, da v Fiziki žalosti mrgoli kopica uprizoritvenih možnosti. Romanu Fizika žalosti je torej mogoče dati telo in glas, mogoče ga je utelesiti v uprizoritvi in njegovo sporočilo podati občinstvu v živi prisotnosti. Ker roman potuje v času, v spominih vseh izpovedanih zgodb išče sočutje in naposled najde edinstveno definicijo žalosti – malce ironično, s ščepcem humorja in z zvrhano žlico banalne resnosti, tako predstavlja močno sredstvo za iskanje kolektivne ustvarjalnosti. Gospodinovo delo lahko deluje na odru med igralci in tudi pred njim, v občinstvu.
Fizika žalosti je lahko svojevrsten »time machine« za bralce-gledalce, ti so lahko vpeti v spominsko časovno kapsulo, saj je pred koncem sveta, kakršenkoli naj že bo, smiselno in vredno oplemenititi in ovekovečiti sedanjost – dokler ta sploh še je sedanjost. In če govorimo o časovni kapsuli, h kateri se avtor romana tako zelo rad in zvesto vrača, je treba poudariti časovnost. Čas in predvsem življenje se gibljeta po ravnini preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Človeška narava, predvsem želja človeka, da bi omejil in poprostoril čas, nas prestavlja od preteklosti k sedanjosti in vse naprej do prihodnosti. Ta trojna in izmuzljiva lastnost časovnosti bremeni človeškega posameznika. Zato da človek postane, postoji v sedanjosti, mora s sabo prinesti preteklost, in zato da je zmožen stopiti v prihodnost, mora zavreči ali pa preobraziti preteklost. Časovnost je potemtakem za posameznika labirint, kot bi se izrazil Gospodinov. Labirint, v katerem straši rjovenje in glasno mukanje Minotavra, pol človeka, pol bika iz antično grškega mita. Minotaver je odmev in breme preteklosti, ki teži in straši posameznika. Ta ne more ubežati Minotavru, do njega mora celo priti in ga, kot antični junak Tezej, ubiti. In ravno tukaj se razkrije mojstrskost Georgija Gospodinova. Avtor opozori, da Minotaver morda le ni pošast. »Minotaver je deček, zaprt v kleti. Sam je, zapuščen.« Minotaver kot opomin na neovrgljivo preteklost pa ni nujno breme in ne predstavlja težke cule, ki si jo mora človek oprtati na ramena, preden stopi v prihodnost. Minotavra lahko potem, ko mu odvržemo pošastno masko in ga uzremo z druge strani, kot zapuščenega dečka, vidimo kot nepogrešljivo gonilo življenja. Minotavra ni treba ubiti, da lahko vstopimo v prihodnost, le sprejeti ga moramo v tem, kar je – opomin preteklosti. Opomin na vse naše pretekle izkušnje in dejanja, ki se jih ne da več izbrisati. Opomin na to, da so naši pretekli spomini, naši predniki in naši pretekli zgodovinski sopotniki konec koncev del nas. Preteklost, sedanjost in prihodnost niso ločene sobe ali ločeni predori labirinta. Vse sestavljajo en sam labirint človekovega življenja.
Način, na katerega se Gospodinov poigrava s časovnostjo, se izrisuje kot nekakšen žilni sistem – preteklost, sedanjost in prihodnost so kapilare, vene, arterije in aorta romana. Prepletajo se v zapleten sistem, po katerem se kot kri pretaka žalost. A ne žalost kot tisto, kar bo ubilo telo, temveč kot življenjski sok. Žalost po Gospodinovu ni neznosna bol, temveč svojevrstna, s smehom obarvana tožba po nostalgiji in otroško nedolžno pričakovanje tega, kar še pride.
Roman izredno močno izpostavlja branje, neslišen pogovor med avtorjem in bralcem, prestopanje od črke do črke, od misli do misli, od »ne več« do »še ne«. Branje se udejanja postopoma, z nenehnim opozarjanjem avtorja romana, da je zavedanje in prisotnost bralca za nadaljevanje in sledenje zgodbeni niti nujno. In spet se Fizika žalosti pokaže kot bogat material gledališke ustvarjalnosti. Podajanje zgodbe skozi prisotnost igralcev, ki skupaj z gledalci lovijo tisti »še ne« in za sabo puščajo videni »ne več«. Čas in spomin, kot ju razgalja Gospodinov v romanu, lahko v gledališki uprizoritvi dobita nove razsežnosti. Branje se spreminja v dogodkovnost in močno prisostvovanje v dogodku (Fizike) žalosti. Igra pisca in bralca se prestavi v igro igralca in gledalca. Ko se leposlovno delo seli na odrske deske, je velikokrat mogoče opaziti motečo vrzel med pripovedjo leposlovja in izpovedovanjem gledališča. A oblika in vzdušje pisanja Gospodinova ponujata ravno most med leposlovjem in gledališčem. Tako kot bralca opozarja na dejanje branja, Gospodinov v isti meri pušča možnost, da se njegove besede zgodijo v skupini in med posamezniki ter postanejo dogodek. Morebiti srečen dogodek, kjer se v iskanju sočutja žalost prične dojemati nekoliko drugače.
Jaz smo, kot bi rekel Gospodinov.
Razmislek o delu Georgija Gospodinova Fizika žalosti je nastal med ustvarjalnim procesom in pripravami na uprizoritev Fizike žalosti v režiji Tjaše Črnigoj. Premierna uprizoritev se je odvila 16. 11. 2016 v Dvorani novomeške pomladi Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu. Ponovne uprizoritve so na sporedu 30. 11., 1., 2., 3., 6., 7. in 8. 12. 2016. Več informacij na spletni strani: http://www.antonpodbevsekteater.si/
