Goran Vojnović: »Če pri branju ni užitka, vse skupaj nima smisla.«

Goran Vojnović Fotografija: Ana Kovač

Eno prvih hladnih jesenskih juter in vrvež otrok iz bližnjega igrišča dvorane Tabor. Kava na mizi napoveduje sproščen pogovor. Pred menoj Goran Vojnović. Režiser, pisatelj, kolumnist, predvsem pa precizen opazovalec družbenega dogajanja. Njegov tretji roman Figa je bil letos izbran kot eno izmed maturitetnih del, za kar pravi, da je sicer počaščen, a je to hkrati zanj tudi velika odgovornost in nehvaležna vloga. Pogovarjala vsa se o njegovem romanu, o tem, kako nanj – že iz distance – gleda danes, ter kakšno je njegovo mnenje o ustvarjanju v teh koronskih časih, ki jim ni videti konca. Omenimo, da je pred nedavnim za svoj roman Jugoslavija, moja dežela prejel pomembno literarno nagrado angelus, ki jo na Poljskem podeljujejo srednjeevropskim avtorjem in da bo pri založbi Beletrina prihodnje leto izšlo nadaljevanje njegovega romana Čefurji raus!

Kaj trenutno počnete, kako potekajo vaš vsakdan, je koronakriza vplivala na vaše ustvarjanje?

Večina projektov se je zamaknila. Upajmo, da so se le zamaknili, da se niso čisto prekinili. Tako da večinoma pišem. To je na srečo ena stvar, ki ji korona ne pride do živega. Čeprav za založništvo niso ravno bajni časi. Sam sem imel srečo, saj sem večino tega leta že prej načrtoval, da bo namenjeno pisanju. Lani sem snemal film, ki smo ga zaključili ravno konec februarja. Nekako se je izšlo, da mi korona načrtov ni zelo spremenila. Ni vse niti toliko povezano z delom. Bolj je način življenja, ki je popolnoma drugačen od tistega, ki sem ga živel prej. Na dolgi rok začneš pogrešati prijatelje, družino, potovanja, skratka svoje življenje. Dlje kot stvar traja, bolj ti začne tudi strah lesti pod kožo. To se mi zdi, da bo predvsem neka preizkušnja psihične stabilnosti za vse nas. O tem vedno bolj razmišljam in sem hkrati tudi hvaležen, da lahko v teh razmerah delam. Veliko mojih kolegov namreč trenutno ne more delati, čakajo na začetke snemanj in podobno. V tem smislu samega sebe vidim kot srečneža, saj imam pisanje, kamor se lahko vedno zatečem.

Kako se slovenski film spopada z epidemijo?

Predvsem me skrbi, da so razmere, v katerih slovenski film deluje, vedno slabše, da je denarja vedno manj. V situaciji, v kateri se nahajamo danes oz. zadnje pol leta, je pa to predvsem ena velika sramota za državo, da dopusti, da se ustvarjalci sploh znajdejo v takem položaju, da ljudje niso plačani za delo, ki so ga opravili več kot pol leta nazaj. Da so podpisane pogodbe že več kot pol leta, pa ljudje še vedno ne vedo, ali bodo čez 14 dni lahko začeli snemanje ali ne. Producenti najemajo kredite, zato da sploh lahko posnamejo svoje filme. To so stvari, ki so vsaj zame nedopustne za neko državo, ki naj bi bila urejena. In to se ne dogaja prvič. Pred osmimi leti je bilo povsem enako. Le da je bil takrat izgovor finančna kriza, danes pa je epidemija.

Imate kake rituale, kdaj pišete ali snemate? Ali je vse odvisno od priložnosti, ki jih dobite?

Nekako se prilagajam filmu, ki ima svoj potek dogodkov. Ko uspeš dobiti denar za film, se mu moraš posvetiti. Če pogledam nazaj, je bilo tako, da so imeli filmi neko svojo pot in vmes med filmi sem počel vse drugo. Vmes npr. lahko pišem kolumne, ne morem pa pisati romana, medtem ko snemam film. To pač ne gre. Z romanom včasih tudi kdaj počakam, da se film konča. Nimam pa rituala, delam, ko lahko, kadar lahko. Ko človek dobi otroke, se to malo spremeni, pred tem sem delal skorajda neprestano. Nisem imel niti možnosti, da bi vzpostavil neke rituale, da bi si rekel, sedaj bom pa pisal. Najbrž tudi zato, ker počnem zelo različne stvari in je moj urnik zelo razgiban. Tudi precej potovanj je bilo in službenih poti. Navaditi sem se moral delati povsod. Nisem imel tega privilegija, da bi lahko pisal samo v neki popolni izolaciji, v popolnem miru. Enostavno sem bil prisiljen delati takrat, ko sem imel čas, ko je bila priložnost. Izkoristiti je bilo treba vsako priložnost in v tem smislu me je družinsko življenje, življenje z otroki kar malo ustavilo in sem na nek način tudi hvaležen za to. Sedaj moram drugače organizirati svoj čas in se mi zdi to kar v redu.

Pisanje ali snemanje filmov?

Ne enega ne drugega ne bi počel stalno. Snemanje filmov je precej naporno in stresno delo. Izčrpava te. Še posebej to, da gre vedno več energije za stvari, ki niso povezane z ustvarjanjem, kar mi sploh ni všeč. Po drugi strani pa je pisanje povezano z osamljenostjo. Samo pisati tudi ne moreš. Vsaj jaz zaenkrat ne. Po nekem obdobju pisanja, te neke osamljenosti, neke vrste samoizolacije, grem z veseljem spet nazaj v film oz. gledališče, skratka med ljudi. Nekako kombinacija enega in drugega je tisto, kar mi ustreza. Je pa res, da se človek z leti spreminja. Vidim, da starejši kot sem, manj težav imam s to samoizolacijo in osamljenostjo, tako da možno, da bom začel počasi več pisati in manj snemati. Človek nikoli ne ve.

Vaš tretji roman Figa je izšel leta 2016, dobil kresnika, letos pa ga dijaki berejo za maturo. Kaj vam pomeni izbor Fige kot ene izmed letošnjih maturitetnih del?

S tem, da je moj roman izbran za maturo, nisem kaj prida zadovoljen. Po eni strani je to velik kompliment za roman sam, po drugi strani pa nekako nisem pristaš prisiljenega branja. Del dijakov se bo seveda našel in mu bo roman všeč, veliko pa jih bo ta roman prebralo pod neko prisilo. Razmišljali bodo o svojem uspehu v eseju, o tem, kaj bi morali napisati, kaj si morajo zapomniti. Proti svoji volji bodo to brali. Na koncu bo s tem esejem povezano tudi določeno število travm, ker pač določeno število dijakov tega eseja ne bo opravilo v skladu s svojimi željami. Ne želiš, da je literatura del srednješolskih travm. Še najmanj pa se ti zdi ljubo, da je del tega tvoj roman. Upam pa, da je ta roman tak, da bo dijake in dijakinje nagovoril, da jim bo všeč. Da se bodo vsaj v nekih delih našli, da jim bo nudil užitek. Če ni pri branju ni užitka, vse skupaj nima smisla. Upam, da jim ga bodo profesorji znali približati, da bodo imeli zanimive debate in iz tega nekaj izvlekli. To so sedaj moja upanja, sam pa bom, upam da, pripomogel k temu z obiskovanjem šol.

Kako danes gledate na ta roman, ko imate do njega vzpostavljeno že neko distanco?

Do romana še nimam veliko distance. Ta roman živi naprej, trenutno nastaja tudi predstava, od njegovega izida se je zgodilo kar nekaj prevodov romana. Svet, ki ga ta roman opisuje, je še vedno zelo moj, za razliko od sveta prvega pa tudi drugega romana. Je še najbolj blizu svetu, v katerem se trenutno nahajam, zato tudi s tega vidika težko zavzamem neko distanco. Vse teme, ki jih je ta roman odprl, so zame še kako aktualne. Vesel sem tega romana in njegovega uspeha, to je bil prvi roman, ki sem ga pisal razbremenjeno. Prva dva romana sta izšla iz neke nuje, Figa pa iz nekega drugega vzgiba. Daljšega premišljevanja, bolj literarnega pristopa k temam. Vesel sem, da je na ta način roman uspel, da so ga konec koncev tudi izbrali za maturitetno čtivo. Trenutno pišem nekaj povsem drugačnega, najbrž pa se bom še vrnil k podobnim romanom, kot je Figa.

Zgodba obravnava univerzalne probleme svobode, osamljenosti, ljubezni, hkrati pa tudi veliko takih, s katerimi se zaradi časovne razlike in tudi drugega prostora mladi morda težko poistovetijo. Kako naj se dijaki lotijo branja?

Drugega, kot da naj vzamejo knjigo in jo preberejo ter poskušajo pozabiti, da je ta knjiga za esej, jim ne morem svetovati. Dejstvo je, da se mnogi v teh letih šele začnejo bližati literaturi, če sploh. Vidim, da se je, odkar sem sam obiskoval gimnazijo, marsikaj spremenilo, tudi glede na izbor knjig, da poskušajo vse skupaj bolj približati dijakom. Da vsaj malo razmišljajo o tem, da bi jih navdušili za branje, ne samo naučili nekih bistvenih stvari v zvezi z literaturo, kar se mi zdi, da je bil problem v mojih časih. Še vedno verjamem, da marsikdo v teh letih ni reden bralec, da mu je literatura, še posebej ta zvrst, nekaj dokaj tujega, neprivlačnega. Mislim, da je treba predvsem odmisliti, da je to obvezno branje. Figo se da brati neobremenjeno. Čeprav govori o zgodovini, o razpadu države, o nekih zgodovinskih dogodkih, se vrača v leto 1955 in tako naprej, pa je hkrati tudi knjiga, ki se dogaja danes in ki govori tudi o srednji šoli, prvih ljubeznih. Če pristopiš h knjigi dovolj sproščeno, te lahko posrka vase, ni toliko zahtevna, da bi bilo v njej nemogoče uživati. 

Osrednji protagonist je Jadran, ki v zgodbo dodaja delčke in zapolnjuje vrzeli. Gre za strah pred odgovornostjo ali je brskanje po preteklosti edini način, do najde samega sebe?

Verjetno mešanica enega in drugega. Vsakič, ko sestavljamo zgodbo o sebi, jo sestavljamo tako, da je nam všeč. Znotraj tega, kdo smo in kaj smo, skušamo najti tudi razloge za vse, kar počnemo, smo počeli, bomo počeli, skratka izgovore, opravičila za lastna ravnanja. Skušamo se opravičiti pred seboj in pred svetom. Gre na nek način za oboje. Ukvarjanje z identiteto je tudi ukvarjanje z lastno preteklostjo, z odnosi, družinsko zapuščino. Človek postavlja temelje, da bi videl, kaj zares stoji na njih. V tem smislu počne Jadran nekaj, kar na nek način vsi bolj ali manj intenzivno počnemo skozi življenje, odkrivamo in spoznavamo sami sebe. Vsi pri tem v nekem trenutku malo začnemo manipulirati, vsi malo prikrojimo zgodbo. Jemljemo delce, ki nam pašejo, da z njimi gradimo všečno zgodbo. V vseh zgodbah, ki jih o sebi pripovedujemo, izberemo eno od rek, ki se zlivajo v to morje, ki smo mi. Skoraj vedno se začne pri enem dedku, čeprav jih imamo seveda več in je več tudi možnih družinskih zgodb in mi v resnici ne vemo, katera nas najbolj določa. Figa je po svoje roman o zgodbi, na nek način so vsi moji romani o zgodbah. Zgodba je vedno bolj popolna kot življenje, je prikrojeno življenje, zmanipulirano tako, da se koščki sestavijo v neko sestavljanko. A življenje ni zgodba, življenje je polno vsega in potem seveda odstraniš vse, kar bi rad odstranil, zato da dobiš zgodbo. To mi ves čas počnemo, vse v življenju pretapljamo v zgodbe. Zgodbe pa so v osnovi zavajajoče. Mi bi radi, da nam življenje nekaj pove, življenje pa samo po sebi ne pove ničesar, preveč je vsega, preveč je neskladnih koščkov, nasprotujočih si dogodkov.

So kakšni avtobiografski elementi?

Povsod so. Figa ni avtobiografija, čeprav slogovno morda spominja nanjo. V vseh mojih romanih je ogromno avtobiografskih elementov. A kar mene zanima, ni pisanje avtofikcije, ne pripovedujem o Goranu Vojnoviću in njegovem življenju. Kar me zanima, je poigravanje s tem, kar nosim v sebi, kar sem doživel, kar opažam, doživljam, vidim, čutim. Jemljem stvari iz lastnega življenja in jih preoblečem v fikcijo. Vse, kar je v Figi, ima korenine v mojem življenju, življenju moje družine. Vsi prostori, v katerih se odvija roman, so povezani z mano, a vse je preoblečeno. Nekaj delčkov zgodbe je golih, prepisanih iz življenja, a jih je težko ločiti od ostalega. Razumeti je treba, da tudi ko popisujemo lastno življenje, je to še vedno fikcija. Naš spomin resničnost fikcionalizira, jo spreminja v zgodbo. Mi se stvari spomnimo drugače, kot pa so se v resnici zgodile. In zapisan spomin je drugačen od tistega v glavi. Je še ena preobleka. A z vsemi temi preoblekami se v bistvu skušam le približati resničnosti. Figa zato ustvari svet, ki je zelo moj, ki je moj notranji svet ali vsaj njegov približek.

Intimne zgodbe so v romanu determinirane z zgodovinskimi dogodki. Bi lahko kljub temu trdili, da je zgodba univerzalna?

Vse na nek način lokalne zgodbe so univerzalne. Vse je prevedljivo. Redko kdaj se zgodi, da je neka zgodba tako zasidrana v lastno kulturno in jezikovno okolje, da je ljudje zunaj tega okolja ne bi mogli razumeti. Klasične zgodbe, ki so umeščene v drug prostor in čas, še vedno govorijo o nas, o današnjem času. Lokalnost, obarvanost z nekimi zelo konkretnimi zgodovinskimi in kulturnimi okoliščinami zgodbam ne odvzame veliko, tudi ko jo enkrat prevedemo. Tudi dosedanji prevodi mojih romanov temu na nek način pritrjujejo. Celo pri Čefurjih (roman Čefurji raus), ki so bili zaradi jezika zelo težko prevedljivi, so doživeli zelo uspešne prevodne zgodbe. Seveda se je v prevodu kaj izgubilo, predvsem humor, a vendar je zgodba prišla do bralcev tudi v popolnoma različnih okoljih. In povedala jim je nekaj ne samo o našem, temveč tudi o njihovem svetu. Prevod sicer lahko kaj spremeni, ampak z dobrim prevodom se lahko prenese vse in bralec, ki bere Figo v nemščini, angleščini ali srbščini, doživlja zelo podobno bralsko izkušnjo, kot jo je doživel slovenski bralec.

Figa je bila prevedena v že kar nekaj jezikov, se obeta tudi prevod v angleščino?

Prevod v angleščino je ravnokar izšel (op. a. The Fig Tree). Angleški prevodi so danes pomembni predvsem zato, ker omogočajo tudi drugim založnikom po svetu, da knjigo preberejo in se nato sami odločijo o izdaji. Jugoslavija (roman Jugoslavija, moja dežela) je po tem, ko je bila prevedena v angleščino, doživela še precej prevodov. Do takrat pa bolj malo. Enostavno je danes prevladalo »ziheraštvo«. Vsi so zelo previdni. Včasih so se zanašali na prevedene odlomke, recenzije, priporočila, danes vsi radi preberejo in se odločijo. Čeprav je npr. moja španska založba že izdala Jugoslavijo in je bila knjiga uspešna, sedaj čakajo, da bodo prebrali angleški prevod Fige in se nato odločili, ali bodo izdali še njo. Prevod v angleščino je postal neke vrste nuja, pa vendar pri Figi ta nuja ni samo nuja in ne bo zgodba samo za druge, ampak bodo tudi angleški bralci glede na kakovost prevoda deležni ene zelo »fajn« izkušnje. Je pa pri angleškem prevodu dragoceno, da lahko potem potuje po svetu, vsi lahko to berejo. Ko imaš enkrat angleški prevod, lahko komurkoli, kjerkoli ponudiš svojo knjigo v branje. To je nekaj, zaradi česar se sam veselim angleškega prevoda. Bomo videli, po drugi strani je to tudi, kot da vržeš eno kapljico v morje in upaš, da jo bo kdo opazil. Knjig je že pri nas ogromno, na angleškem trgu jih je pa toliko, da nikoli ne veš. Lahko gre knjiga neopaženo mimo, tudi to se je že dogajalo. Ista knjiga ima lahko deset različnih zgodb v tujini. Težko je ugotoviti, zakaj je nekje uspela, drugje ni. Ničesar ne moreš napovedati vnaprej. Sam še vedno vsak prevod, ki se zgodi, razumem kot čudež in karkoli se s temi prevodi dobrega zgodi kot še en čudež. Upajmo, da bo tudi angleška Figa eden teh malih čudežev.

Naslov Figa sproža najrazličnejše asociacije, zdi se nekakšna protagonistova magdalenica. Drži, ali je razlaga v resnici bolj preprosta?

Čisto preprosta razlaga. Ko rečem figa, mi to odpre nek svet. Je drevo, ki stoji na čisto konkretnem dvorišču. Iz tega drevesa, tega občutka v meni, je zrasel ta roman. Ko rečem figa, vsak od nas seveda pomisli na nekaj drugega, a v tem je čar jezika in literature. Vsaka beseda za vsakogar od nas pomeni kaj drugega, pa se vendar sporazumevamo. Besede, ko jih jaz zapišem, zame pomenijo nekaj, ko pa jih nekdo bere, so slike v njegovi glavi popolnoma drugačne. Podobe, ki jih ustvarjam, so v resnici popolnoma nedoločne, nepredvidljive. Vsak bralec zato bere svojo Figo.

Ena izmed tem je tudi problematika izbrisanih, ki se razkriva skozi Safetovo zgodbo. Pa vendar je kar težko razumeti, kako se človek, ki se zdi zadovoljen s svojim življenjem, odloči za odhod in življenja puščavnika, žrtvuje svojo družino. Meje med narodi postajajo tudi meje med ljudmi?

Safetova zgodba je mogoče namerno v nekem trenutku malo nejasna. Njegov odhod ostane nedorečen. Ta nagli obrat v njem ostane nedorečen. Marsikomu je pustil kako vprašanje. Meni osebno je ta lik močno povezan z duhovnim prostorom takratnega časa, v katerem je bil prostor le za močne, iznajdljive moške, ki so uspešno šahirali s sistemom, ga izigravali, vodili igro, bili najglasnejši v družbi. V takšni, izrazito moški družbi ni bilo prostora za šibkosti, te so morale ostati prikrite. Velikokrat z alkoholom, pa še z marsičem drugim. Patriarhalna družba zahteva od moških, da so vedno v poziciji zmagovalcev. In Safetu gre to kar dobro od rok, dokler v enem trenutku ne trči ob zid. Dokler ni on izigran. Izbris zanj v bistvu ni le birokratski problem, ni problem zgolj tega, da je izbrisan, ker je pripadnik drugega naroda, ali tega, da je izgnan iz družbe, temveč gre predvsem za to, da je izgubil. Prvič on ne obvladuje svojega življenja, prvič na dan privre vsa njegova šibkost, ki jo je z svojimi vsakodnevnimi malimi zmagami prikrival. Ta poraz ga razgali toliko, da ni več sposoben funkcionirati, popolnoma je poražen. V tem smislu je meni njegova zgodba povsem razumljiva, govori pa o tem, kako patriarhalni sistem ne prizanaša niti moškim. Ko moški niso zmožni razkriti svojih šibkosti, zato se ta šibkost za fasado razrašča in na koncu so lahko posledice pogubne. Safetovo sesutje je tako le posledica njegove »navidezne« moči in uspešnosti.

Ženske protagonistke so prikazane kot izjemno močne, težko pokažejo čustva, sprejemajo svoje usode, pa vendar se pokaže njihova ranljivost.

Vsi smo ranljivi. Rekel bi celo, da ženske nič bolj kot moški. Osnovna lastnost človeka je, da je ranljiv. Vprašanje je samo, kje ima kdo tisti gumb, na katerega moraš pritisniti, da nas zaboli oz. kako spretno mi ta gumb izmikamo pred svetom. Jana je človek, ki poskuša izživeti vse, česar prej ni izživela. Poskuša se privaditi na novo situacijo, a ta situacija vse njene odnose ali njeno videnje odnosov postavi na glavo. Začutila je svobodo in ko enkrat začutiš svobodo, se težko vrneš nazaj. Ne glede na to, koliko si star. Ne moreš se pretvarjati, da nisi že živel življenja, kot ga je v Ljubljani živela ona, in potem iti nazaj v svoje prejšnje, zelo drugačno življenje. Težko se je vračati nazaj. Tudi nam se bo. V času epidemije vsi sicer komaj čakamo, da se ta konča, da se lahko vrnemo nazaj. Pa vendar bomo po koncu potrebovali kar nekaj časa, da se bomo vrnili nazaj v staro življenje, če se sploh bomo. Spomnimo se samo, koliko Azijcev je še leta in leta po epidemiji sarsa hodilo naokrog z maskami, ker se nikoli več niso zares sprostili.

Ljudje izginjajo. Pobegnejo pred ljudmi, ki jih imajo radi. Na eni strani iskanje občutka pripadnosti, ljubezni, na drugi strani svoboda. Ali res ne morejo imeti obojega in kaj je v resnici pomembnejše?

Vsak odnos nas na nek način veže. Zato najtesnejšim odnosom rečemo zveze, ker smo na nek način zvezani. Ne samo v ljubezenskem, v vsakem odnosu mi nekaj dobimo in moramo zato tudi nekaj dati. Manj odnosov kot imaš, bolj si na nek način osvobojen obveznosti in odgovornosti. Ko si sam, nisi odgovoren za nikogar, razen zase. Čim pa imaš partnerja, otroke, starše, prijatelje, se od tebe določene stvari pričakujejo. In nemogoče je biti popolnoma svoboden v iskreni, predani ljubezenski zvezi, današnji svet pa razume popolno svobodo kot prostor, kjer ni nobene odgovornosti in obveznosti. Kjer lahko človek misli le nase in svoje lastne potrebe. Prav današnje dojemanje svobode kot nečesa brezmejnega zaplete stvari. Nemogoče je ne imeti obveznosti do drugih ljudi. Že z rojstvom smo postavljeni v labirint odnosov. Seveda se lahko vedno iztrgaš iz njih, a posledice so seveda krute. Prostor, kamor prideš, ko se iztrgaš iz vseh svojih socialnih povezav, pa ni nujno svoboda, temveč je prej nekaj drugega.

Na koncu protagonist pleza, da bi utrgal figo za nekoga, ki ga ima rad. Zdi se, da izbere ljubezen. »Vedno je vse iz ljubezni, le ljubezen ni iz ljubezni.« Kaj pomeni ljubiti?

Zelo različne predstave imamo o ljubezni. Ljubezen je nekaj zelo zapletenega in kompleksnega. Pokriva celo paleto čustev. Odnos dveh ljudi, ki mu na koncu lahko rečeš ljubezen, je po navadi spleten iz vsega, kar človek lahko začuti. Tako negativnih kot pozitivnih čustev. Ne moreš čutiti le gole, nedolžne ljubezni. Na začetku seveda čutiš tisto, kar se ti zdi ljubezen, ko si zaljubljen, ko si očaran nad nekim človekom, vendar ko si enkrat navezan na človeka, čutiš vse sorte stvari. Ogromen strah, da ga ne boš izgubil, neko utesnjenost v zvezi, lahko tudi zamere, jezo, nemoč v odnosu, pa hkrati neverjetno hvaležnost, navezanost, še vedno tudi privlačnost. Ljubezen ni monotono, nespremenljivo občutje. Simfonija vseh teh čustev se ves čas odigrava, vsak trenutek zveni drug ton. V tem smislu je ljubezen nekaj, kar lahko poskušamo razumeti vse življenje, pa ne vem, ali jo bomo povsem razumeli.

Katja Perat pravi, da v Figi pripoved teče, ne da bi enkrat samkrat zaribala. Izjemen se zdi slog, prehajanje iz ene perspektive v drugo. Zgodba se nam ne razkriva le skozi Jadranovo perspektivo. Kako ste našli ustrezno strukturo za povezavo vseh zgodb?

Kar dolgo sem jo iskal. Vse romane kar precej časa montiram. Tako kot pri filmu montiraš, montiraš tudi literaturo. Iščeš pravo zaporedje, pravi ritem, piliš prehode. Ne vem, koliko montažnih različic Fige sem imel in če bi danes montiral, se mi mogoče niti ta način ne bi zdel povsem pravi, a v tistem trenutku se mi je pač zazdelo, da je to to. Dolgo iščeš način, kako preplesti tri zgodbe. Ko sem se enkrat odločil, da bom pisal tri različne zgodbe, ki bodo med seboj prepletene, sem vedel, da bo težko najti pravi način prepletanja. In sproti, ko sem pisal, sem ga zato že iskal. Vmes seveda stvari brišeš, pišeš na novo, jih premakneš na začetek, pa neke druge na konec, ugotoviš, da so neke stvari odveč, druge, da manjkajo in jih dopišeš. Že pri samem načinu pisanja ves čas razmišljaš o formi, razmišljaš o tem, kaj bralec že ve, kaj pa še mora zvedeti. Slediš ritmu same zgodbe. To so stvari, ki rabijo svoj čas, da se sestavijo v celoto. Tako kot filmska montaža zahteva svoj čas, ga zahteva tudi montaža romana. Potrebuješ čas, da najdeš pravo zaporedje, da ujameš pravi ritem zgodbe, da res dodelaš vsak prehod posebej. Premalo govorimo o montaži, zame je to eden ključnih stvari pri pisanju romana. Montaža je namreč tista, ki naredi zgodbo.

Zaradi kompleksnosti zgodbe se zdi roman najmanj uprizorljiv izmed vseh vaših treh romanov. Februarja bo na odru ljubljanske Drame premiera gledališke uprizoritve. Sodelujete pri nastajanju?

Naredil sem dramatizacijo knjige Jugoslavija, moja dežela. To je bila sicer zelo zanimiva izkušnja, sem pa pri naslednjih dramatizacijah rekel, da se mi zdi bolje, da naredi to kdo drug s svežimi očmi. Po prebrani  dramatizaciji Fige se mi zdi, da je bila to dobra odločitev. Simona Hamer, ki je delala to adaptacijo, je uspela zgolj z dialogi izluščiti iz romana res velik del zgodbe. Je pa res, da ni nujno, da bo njeno delo končna verzija, ki jo bomo videli na odru, ker bodo zdaj vstopili k prenosu romana na oder še drugi sodelavci, predvsem režiser Luka Škof pa tudi dramaturgi in seveda igralci, in tudi oni bodo brskali po romanu in jemali iz njega, kar se jim zdi vredno vzeti. Danes skorajda ni teh klasičnih dramatizacij, ki bi jih napisal in potem od črke do črke prenesel na oder. Danes prevladujejo svobodnejši pristopi. V nekem smislu je potem lažje za avtorja predloge, če vse opazuje s primerne razdalje. Gre namreč za zelo raziskujoč postopek, preizkušanje, iskanje, ki gre lahko v vsako smer. Bo pa gotovo predstava zanimiva za vse, ki so knjigo prebrali, in tudi za tiste, ki je niso.

Glede na to, da ste režiser, je možna tudi filmska upodobitev?

Kot celota zelo težko, ker je preveč razgibana, nepovezana. Film zahteva zelo čvrsto strukturo. A v Figi je zagotovo kakšen film, ki bi ga lahko nekdo izbrskal in potegnil ven. Možno celo, da ni samo eden, ampak je v tem romanu več filmov.

Kritiki so vašo knjigo primerjali tudi s Kovačičevimi Prišleki, dijaki pa poleg Fige berejo roman Pera Pettersona Konje krast, povsod se prepletajo motivi tujosti in iskanja identitete, kakšne vzporednice vidite vi?

Na žalost je še nisem prebral, jo pa bom. Poznam le okvirno zgodbo, ker sem videl film narejen po romanu. Na prvi pogled seveda hitro vidiš vzporednice: oboje je družinska zgodba, pri obeh zgodbah gre za izgubo očeta, za družinsko zgodbo z zgodovinsko ozadjem, v obeh romanih igra vojna pomembno vlogo. So torej neke zelo jasne vezi med eno in drugo knjigo. Za Lojzeta Kovačiča pa tudi lahko najdem povezave, a moram reči, da nisem imel v mislih njegovih knjig, ko sem pisal Figo. Ko pišem, poskušam odmisliti vse knjige, je pa res, da je to nemogoče. Knjige, ki si jih prebral, te delajo pisatelja in Prišleki so zame kot za bralca ena ključnih knjig in gotovo nekje ves čas govorijo iz mene. V kolikšni meri, mi seveda ni jasno. Da so kritiki zaznali neko vez med nama, seveda doživljam kot velik kompliment. Ko pišem, se resda trudim najti svoj glas in ne razmišljam o vsem, kar sem prebral ali videl. Nerad hodim po vzore v literaturo, nerad tudi uporabljam citate iz literature ali filma. Ne ozaveščam svojih vplivov, a se zavedam, da vse, kar se me je dotaknilo, me kot pisatelja oblikovalo, podzavestno prihaja iz mene. In to se mi zdi boljše, kot pa da bi s pisanjem zavestno komuniciral z že obstoječimi knjigami.

Elektronsko verzijo romana Gorana Vojnovića Figa, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

Roman Figa je bil v angleščino preveden v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart). Prevedla ga je Frances Olivia Hellewell, izšel pa je pri založbi Istros Books.