Goran Vojnović: »Če predolgo ostaneš mlad, te krivičnost sesuje«

(foto: Jože Suhadolnik)
 

Goran Vojnović je napisal roman o čustvih. Po provokativnih naslovih Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela ima njegovo novo literarno delo nežen, okusen, istrofilski naslov – Figa. Če je njegov prvi roman poklonil jezikoslovcem 183 strani materiala za raziskovanje fužinskih sociolektov in je drugi roman zgodovinarjem ponudil svež pogled na jugoslovansko vojno zločinstvo in njegovo dediščino, je tretji roman vodič po odnosih za vse, ki imajo dom. Je roman o ljubezni za vedno, o vsem, kar se mora zgoditi, da nastane družina, je tudi program za spravo s sabo in svojimi preteklostmi in je roman o selitvah, odhodih in tavanjih na poti domov. V dolgih, deročih, v eni sapi izpisanih opisih počutja se protagonist sprašuje o svobodi kot zmožnosti izmišljanja, kot alternativi ljubezni, kot pobegu, kot ločitvi, a se izkaže, da »resnično pomembna vrsta svobode«, če si sposodim besede Davida Fosterja Wallacea, »vključuje pozornost in zavedanje in disciplino in trud in da nam je resnično mar za soljudi in smo se zmožni za njih žrtvovati, znova in znova, na neštete drobne male neseksi načine, vsak dan.« Z avtorjem romana sva se pogovarjala ne le o odnosih, ampak tudi o tem, zakaj ne verjame v dokumentarni film in zakaj ga ne boste videli po Utrechtu oprezati za Johnnyjem Štulićem.

Kakšna je razlika med prišleki in priseljenci?

Ne vem, če obstaja razlika. Občutek tujosti je zelo podoben. Občutek, da ne pripadaš nekemu prostoru, je tako intimen, da ni vezan na to, od kod in zakaj si prišel.

Vaš roman Figa je namreč zelo Kovačičevski, tudi tematsko se povezuje z njegovimi Prišleki.

To me veseli, ker je Kovačič moj daleč najljubši slovenski pisatelj in Prišleki definitivno najboljše, kar je bilo po mojem mnenju v slovenščini napisanega. Vem, da se tihotapijo stvari, ki jih bereš, v to, kar pišeš. Veseli me, da se je to pretihotapilo.

Kakor je pri Kovačiču nemščina jezik drugega, tudi v Figi hrvaščina ni več jezik prvoosebnega pripovedovalca.

Junak drugače uporablja ta jezik. Zanj postane jezik spominov. Tako je pri večini priseljencev, ki so pripadali nekemu jezikovnemu okolju, potem pa to okolje zamenjali. Jezik postane vezan na spomine iz otroštva in ima drugačno funkcijo in drugo moč, nagovori na drugem nivoju. Podobno v Sloveniji kot materinščina funkcionirajo dialekti. Govorimo v pogovornem jeziku, dialekti pa pri veliko ljudeh ostanejo jezik otroštva, odraščanja, družine.

V Figi družinske teme iz vaših prejšnjih romanov dobivajo resnejšo noto. Iz ločitve na primer, se v Čefurjih raus! še norčuje, v Figi je že resna stvar. Kdaj je ločitev nehala biti komedija?

V Čefurjih raus! se lahko delamo norca iz nje, ker se ne zgodi. Na ta način zmanjšujemo strah pred njo. V čefurskem svetu prvega romana se otroci posmehujejo staršem, ki se ne upajo ločiti, ampak s tem govorijo o svojem strahu. Ločitev je postala tako vsakodnevna, da se nam ne zdi nič posebnega, ampak je. Že zlizana fraza gre, da je to druga najbolj stresna stvar takoj po smrti bližnjega. To, da družba ne doliva olja na ta ogenj, je samo olajševalna okoliščina. Napredek v družbi je, da vemo, da je ločitev včasih nujna, še vedno pa je izrazito travmatična, boleča stvar.

Z ločitvijo je v Figi na nek način povezana osvoboditev ženske, junakove babice. Svoboda se sicer v romanu pojavlja v več oblikah, tudi kot nasprotje ljubezni.

Svoboda je načeloma izmišljena stvar. Hrepenimo po njej, čeprav je ni. Z rojstvom smo postavljeni v kontekst odnosov, do katerih imamo dolžnosti in odgovornosti. Ta svoboda, o kateri sanjamo, pomeni pretrganje vseh odnosov, intimnih in družbenih.

Odsotnost odgovornosti do soljudi prinaša občutek svobode?

Dosti ljudi misli, da je dovolj prekiniti z odnosom in boš zaživel svobodno. Imel boš eno odgovornost manj. Knjiga pa govori o tem, da alternativa ljubezni ni svoboda, ampak osamljenost. Današnji svet je neracionalno in nepremišljeno obseden s svobodo, ni pa pripravljen sprejemati nesvobode in je rajši osamljen. Mislim, da človek potrebuje partnerja, družino, odnose. In če to ima, seveda ni svoboden. Če pa tega nima, ne more biti niti izpopolnjen niti srečen. Situacija, v kateri se je treba nečemu odpovedati. Problem odnosov je, da želimo in ljubezen in svobodo, tega pa se ne da.

Je ta občutek povezan s stavkom »Morda smo le odrasli.«? Kaj pomeni ta odraslost?

Sam jo vidim kot izgubo mladostniških iluzij in zavedanje, v kakšnem svetu živiš. Na nek način odločanje o tem, ali boš še naprej poskušal ustvariti iluzijo ali sprejel svet takšen, kot je. Mladi težko sprejemajo krivičnost sveta, red stvari v družbi, svoj irelevanten položaj. Odraslost nastopi, ko si to prisiljen sprejeti. Nič pozitivnega ni v tej odraslosti, je pa nujna. Če predolgo ostaneš mlad, te ta krivičnost sesuje. Moraš odrasti, da lahko živiš svoje življenje ne glede na to. Temu lahko rečemo konformizem, odraslost, ravnodušnost do sveta – enostavno se zapreš v mikrosvet svoje družine in prijateljev, za katere skrbiš.

Dokler je človek občutljiv na ves svet, ne more odrasti?

Saj ostaneš občutljiv, vse te še vedno gane, ne čutiš pa več potrebe po tem, da bi pustil vse, kar imaš, in šel spreminjat svet. Nekaj te bolj kot prej veže na nek prostor in ljudi.

V vseh treh zgodbah romana se ponovi družinski vzorec. Hčerke, preveč navezane na očeta, in očetje, ki odhajajo …

Znotraj družine se določeni vzorci ponavljajo, ni jih nešteto. Vedno se vrtimo v krogu okrog tistih nekaj, ki jih je težko pretrgati. Imajo svojo zgodovinsko logiko, ki jo ljudje sprejmejo in vsiljujejo naprej. Seveda gre včasih za pozitivne vzorce, včasih pa se je težko zavedati, da so ti vzorci lahko tudi nekaj, s čimer bi bilo treba pretrgati. Tipičen primer je patriarhalna tradicija, ki se prenaša v prostor in čas, za katerega mislimo, da smo z njim že zdavnaj pretrgali. Ne kaže se več kot neenakopravnost žensk, ampak se ohranja na neki subtilnejši ravni, odnosu med partnerjem in partnerko, odnosu do sinov in hčera. Ljudje, ki to najbolj prenašajo, si ne bodo priznali, da gledajo različno na položaj ženske in moškega v družini in družbi. Eno je, kar smo podedovali od obdobja patriarhata, kar se na primer kaže v zloglasnem primeru, da je na SAZU-ju samo, mislim da pet žensk. To se bo verjetno počasi spreminjalo. Drugo pa je to, kako se vzorec prenaša v navidezno liberalne, moderne, odprte družine, kjer smo vsi enakovredni, vsi kuhamo – tukaj se patriarhalnost prenaša na veliko bolj subtilen, nezaveden prostor. Tu pa bo trajalo še veliko časa, preden bomo vzorce zamenjali. Ali pa jih mogoče ne bomo nikoli.

Ravno preteklosti, s katerimi so junaki samo navidezno pretrgali, se v romanu vračajo in jih nadvladajo.

Moja želja in sporočilo knjige je, da lahko prekineš, če se najprej zavedaš, kaj se ti dogaja, kaj je tisto, kar si podedoval, kar prenašaš nezavedno. Šele z zavedanjem se lahko soočiš in rečeš, da je to preteklost, na osebni in družbeni ravni. Ne moreš reči »gremo naprej«, preden s stvarmi ne razčistiš. Mnogi bi radi naprej, preden se soočijo s preteklostjo.

In po nujnosti nas bo to dohitelo?

Seveda. Pogosto v družbi še veliko raje in bolj kruto kot v intimnem svetu. Je pa to dolg, mučen proces, ki ga ni vsak sposoben, mnogi se mu upirajo. Lažje je reči, da te ne zanima in vse to prenašati naprej.

Kako so postali Bosanci nezavedno Slovenije?

Ja, tako to vidi eden od junakov romana. Obsodba, da je vedno drugi tisti, ki nadzoruje stvari. Kot levica očita desnici, da vlada iz ozadja – in obratno. Ena stran očita drugi tisto, kar počne sama. Slovenci – Bosanci. Levi – desni. Vedno obstaja potreba po tem, da se najde nekdo, zaradi kogar nekdo drug ni uspešen. Najlažje je okriviti nekoga, ki je drugačen. V končni fazi to vodi do fašizma.

Jaz tega nisem razumela kot obsodbe. Bosanci so bili v rudnikih in gradbenih podjetjih, so torej rudarili in gradili Slovenijo, od spodaj gor, jo gnali naprej.

Obsodba gre v obe smeri, tudi v smer pozitivne diskriminacije, seveda. »Če pa ne bi bilo Bosancev, pa tudi nič ne bilo.« Ampak to je popolnoma enako oddaljeno od resnice kot druga stran. Nekdo, ki pride v nov prostor, je prisiljen biti bolj aktiven, se je prisiljen ustvarjati, ker nima povezav in mreže. Ljudje pri nas nimajo pozitivnega odnosa do tistih, ki se mrežijo, iščejo priložnosti, ponujajo ideje. Nekatere pa ta ista situacija pasivizira, ustavi, onemogoči, ker so s prostora, v katerem so bili kreativni, prišli v prostor, v katerem nimajo odprtih poti. Obe različici sta poenostavljenje.

V romanu pišete proti dokumentiranju. »Kakšen grd izraz – dokumentirati – ta zgodba je še vedno lepa, ker je nihče ne dokumentira.« Se da to nedokumentirano sliko posneti?

Moram reči, da že v filmskem svetu ne verjamem v dokumentarec. Ko poskušamo nekaj dokumentirati, spreminjamo realnost. Dokumentarnost ni dokument, ampak je že posnemanje. Danes je šel dokumentarni film v smer umetniškega filma, priznal je sam sebi, da se ničesar ne da dokumentirati takšnega, kot je, ampak da lahko kvečjemu kaj ustvariš, komentiraš. Tako je tudi v življenju.

Kako torej deluje spomin? Nedokumentarno?

Predvsem je nezanesljiv. Spomini so zgodbe, ki smo jih sami povedali o spominu. Ko začnemo pripovedovati, postavimo zaporedje asociacij in to naprej odpira sled dogodkov. Način, na katerega smo zgodbo povedali, bo bolj ostal v spominu kot to, kar smo doživeli.

Potem spomin lahko drži skupaj prej literatura kot film?

Tudi film je zgodba. Nizanje asociativnih podob je še bolj filmsko kot literarno. V tem smislu film bolj posnema spomine. Slika, ki prebudi sliko, ki prebudi sliko, in se sestavlja v pripoved. Na ta način pa delujejo tudi besede, vzbujajo v nas določene asociacije, še posebej v poeziji. Besede imajo tudi to moč, vežejo nase naše spomine in imajo v nas zgodovino.

Ali pot do slovenskega filma vodi skozi literaturo?

Pri meni je bilo obratno. Pot do literature je vodila preko slovenskega filma.

Zvezdništvo pa je najprej prišlo v literaturi.

Mislim, da bo tako tudi ostalo. Težko vidim, da bi lahko v filmu ponovil uspeh romana Čefurji raus!. Nemogoče je ponoviti, nimam pa niti želje pokušati ustvariti nekaj tako odmevnega in popularnega. Imamo slovenski filmski režiserji močnejše literarne vizije kot filmske?  Ne vem, mogoče.

Je črka v Sloveniji privilegirana v primerjavi s filmom?

Enako sta zapostavljena. Bralcev je vedno manj, tako kot gledalcev. Odnos do literature je enako ravnodušen kot do filma. Razlika, ki jo opazim, je edino v tem, da v Sloveniji na leto izide sto romanov, posneti pa so le trije ali štirje filmi. Bralec lahko izbor prilagodi svojemu okusu, gledalec pa je prisiljen gledati, kar je, ker je tega tako malo in je zato veliko bolj kritičen. Tako ne beremo vsi istih romanov, gledamo pa vsi iste filme.

O kom bi raje posneli film: o legendi športa, kot je Dražen Petrović, ali rokenrola, kot sta Johnny Štulić in Milan Mladenović?

Težko vprašanje. O obeh in o nikomer. Težko bi se uprl brskanju po njunih svetovih, ampak to bi bilo hkrati brskanje po svojih občutkih in spominih. V nekem smislu mi je všeč, da ti svetovi ostanejo čim manj raziskani, na ravni legend, spominov, da ne pridem preblizu svojim idolom. Z raziskovanjem bi izgubil distanco, ki omogoča prostor občudovanju, otroški domišljiji. V Sloveniji imamo problem, da stojimo v vrsti za kruh za svojimi idoli, zato zvezdnikov nimamo. Nikoli ne bi šel v Utrecht loviti Štulića, sam sebi bi s tem nekaj vzel.

Bi Štulić danes napolnil ljubljanski stadion?

Bi. Mislim, da je še zadnji, ki ga bi res z veseljem vsi šli gledat, obenem pa je ravno on tisti, za kogar mislimo, da ravno on tega ne bo naredil. Če bi rekel, da pride, se verjetno ne bi mogli upreti, hkrati pa bi bili vsi razočarani, da je to naredil. Občudujemo ga, ker se ni šel vsega tega, ker se je umaknil. On je bil naš Jim Morrison, ki ni umrl, ampak za nas pravzaprav je. Šel je stran, v Utrecht ali pa v raj, nekam, kamorkoli.

 

 

Figa
Goran Vojnović
Leto izdaje:
2016
Prevajalec:
29,00 €

  1. Iluzija je, da se z družino in zgolj odnosi pri roki izogneš občutku osamljenosti. Po ulicah je hud dren skrajno osamljenih ljudi, ki so dnevno obkroženi s t. i. bližnjimi, med katerimi se otopeli davijo le zaradi hlepenja po varnosti. Nič odraslega. Odrasla oseba sprejme fakt samosti, je radovedna, tvori žive odnose in pogumno tvega, da se v mladostnem zanosu magari zlomi, a v boju za smisel. Tudi presežne umetnosti brez tega ni. Je le danim okoliščinam prilagodljivo in všečno umetnikovanje.

    Simona Rebolj