Bob Dylan, Dylan Thomas, Arthur Miller, Mark Twain, Tennessee Williams, Jack Kerouac, Thomas Wolfe, William Burroughs, Stanley Kubrick, Patti Smith, Andy Warhol, Dee Dee Ramone, Miloš Forman, Chet Baker, Tom Waits, Charles Bukowski, Allen Ginsberg, Nico, Jim Morrison, Iggy Pop, Edith Piaf, Marianne Faithfull, Joni Mitchell, Sid Vicious, Jimi Hendrix, Madonna … Na prvi pogled nenavadna skupina ljudi iz različnih obdobij svetovne umetnosti in pop kulture nima veliko skupnega, razen verjetno precej intenzivnega življenja v skladu s sloganom sex and drugs and rock’n’roll. Precej seksa, precej drog in precej rokenrola. Kdaj? Velik del njihovih pogosto prekratkih življenj. Kje? Marsikje, precej pogosto tudi na 23. cesti newyorškega Manhattna, v še eni njihovi skupni točki, ki se ji reče Chelsea Hotel.
Če se s severa Manhattna peš– in velika mesta je treba spoznavati peš – odpravite proti jugu, to storite vzdolž Sedme ali Osme avenije; na vogalu s 23. ulico vprašajte za pot. Vaš cilj ni daleč. Hotel, imenovan po predelu Manhattna Chelsea, leži nekje na pol poti med Centralnim parkom in 14. ulico. Ta velja za nekakšen vstop v nekoč boemski Greenwich Village na jugu Manhattna. Danes je duha te boemskosti najti le v sledovih, ves Manhattan je pač polikan, bogat in drag, nekoč pa je Chelsea stal nekje na pol poti med snobovskim zgornjim delom in Greenwich Villageom.
Čeprav se je poslopju z 250 sobami oziroma apartmaji reklo hotel, je šlo prej za stanovanjski blok, v katerem so ljudje pač stanovali. Podobno kot nekdanji ljubljanski Hotel Tabor, danes se mu reče Hotel Park, ki je prav tako bil hotel, a so v njem ljudje tudi živeli. Ko so dvanajstnadstropno poslopje sredi Manhattna zgradili v osemdesetih letih 19. stoletja, je bila to najvišja stavba v tedanjem New Yorku. Že dolgo sodi med obvezne postanke pohajačev po tamkajšnjih ulicah, vendar v zadnjih letih odidejo večinoma razočarani – poslopje je namrečže dolgo zakrito z gradbenimi odri, saj v njem potekajo obnovitvena dela. Na prelomu tisočletja in leta 2005, ob zadnjem obisku mesta, je bil hotel še tam, takšen, kakršnega hrani kolektivni spomin svetovne kulture. Opečnato rdeča fasada s kovinskimi ograjami balkonov, nad vhodom tisti znameniti podolgovati rdeče-beli nadstrešek, v recepciji visok strop in udobni naslanjači, iz katerih radovedneža nihče ni preganjal. Za pultom je stal dovolj prijazen receptor, ki je odgovor na vsako vprašanje končal z obveznim »Sir«– pa četudi je bilo iz vesolja videti, da je spraševalec turist.
Mimoidoči tudi danes smejo vstopiti v preddverje, to je pa tudi vse, že znamenito stopnišče je dostopno le stalnim stanovalcem, čeprav je na spletu zaslediti tudi informacijo, da po poslopju enkrat na mesec organizirajo vodeno turo. Danes se Chelsea Hotel v medijih pojavlja le po zaslugi sporov med lastnikom in stanovalci. Prvi bi rad izpeljal temeljito prenovo, drugi pa bi radi nemoteno živeli naprej. Ker so zaščiteni z mestnimi predpisi, jih ne more brcniti na cesto, vse skupaj pa zaradi tega poteka zelo počasi.
Nekoč pa … Jack Kerouac je svoj prvenec Na cesti na rolo pisarniškega papirja tipkal prav v Chelseaju. Trije tedni, polni droge, alkohola in prekipevajoče kreativnosti. Kerouac je v družbi Gorea Vidala v hotelu ob neki drugi priložnosti iskal Dylana Thomasa, a ker je bil tistega dne nekje drugje, sta uteho, pravi legenda, našla en v drugem. Dobesedno. Arthur Miller je tu preboleval svoj razhod z Marilyn Monroe. Sid Vicious je v eni od hotelskih sob v heroinskem deliriju do smrti zabodel svoje takratno dekle Nancy Spungen. Dylan Thomas se je v sobi 205 po nikdar povsem potrjenih podatkih zapil do smrti – usodnih je bilo menda 18 kozarcev viskija. Arthur Clarke je svojo Odisejo 2001 pisal v eni od sob Chelseaja, Dylan pa je svojo Sad-Eyed Lady Of The Lowlands več dni pilil v sobi 211. Thomas Wolfe je svoja zadnja leta preživel v njem. Dee Dee Ramone se je nekoč za dva tedna zaprl v hotelsko sobo, da bi se znebil heroinske odvisnosti. Ko je prvič po dveh tednih stopil na ulico pred hotelom, mu je na glavo skoraj padla ženska, ki je skočila iz devetega nadstropja. Mimogrede, Dee Dee se heroina ni uspel otresti in je na koncu od predoziranja tudi umrl. Po razhodu z Umo Thurman se je v eno od sob preselil Ethan Hawke. Madonna je, takrat že planetarna zvezda, fotografije za svojo knjigo Sex posnela v Chelseaju, Richard Mapplethorpe pa je konec šestdesetih svoje prve fotografije posnel v … uganili ste. William Burroughs je večji del svojega Golega kosila napisal v Chelseaju, Jimi Hendrix pa je svojo prijazno plat pokazal, ko ga je starejša gospa zamenjala za postreščka in mu pomolila prtljago, ki jo je odnesel, kamor je bilo treba. O morebitni napitnini viri ne poročajo.
Oh, in Janis Joplin ga je konec šestdesetih »na nepospravljeni postelji« vlekla Leonardu Cohenu, medtem »ko so zunaj na cesti čakale limuzine«. Ne prav džentlemansko je že po njeni smrti to ovekovečil v komadu, naslovljenem Chelsea Hotel No 2, in to indiskretnost obžaloval do svoje smrti.
Eros – Tanatos, ljubezen in smrt. Obojega je bilo v Chelsea hotelu v izobilju. Vmes pa rokenrol.
PS: Kaže, da neka kozmična naključja vendarle obstajajo. Ko se je pisanje tega teksta približevalo koncu, je z radia zazvenela pesem Chelsea 1972 (For Patti Smith) izvajalca po imenu Daniel Vezoja.
