Rad bi se vrnil v ta red in to čistost. Rad bi se vrnil v njuno drobno reduto, k njunim tekom pred sončnim vzhodom in seznamom na hladilniku, k belim kvadratom njunega pohištva, ki bi ju pričakali doma, k zloženim in obešenim oblačilom v ubitih tonih, k obrokom pustega mesa in zelene zelenjave in polnozrnatih izdelkov, k poslovilnim poljubom zjutraj po teku, k pozdravnim poljubom zvečer, v kirurških oblačilih, k njunemu čistemu načinu pomenkovanja, pri katerem se nikoli ne prepirata, nikoli ne lažeta, nikoli ne zahtevata resnice. Tja, ne sem. Noče te napetosti, te Ling, ki mu kaže hrbet, ki ne spi, a se ne obrne, ko se prikaže na vratih v sobo s tenkimi okni in sivimi marmornatimi tlemi in okrušenimi rumenimi stenami in težkimi rjavimi zavesami iz velurja (neskladna oprema, ki jo je na svojih potovanjih vedno srečeval v deželah, kjer je spanec dar, kjer posteljam ni treba, da so videti kot božično darilo, z dekorativnimi blazinami in volanci za povrh) –, in noče tišine namesto pomenkovanja, velike, neurejene tišine, ki sedi nad vsem kot mokrota.
Kot vlaga visi v zraku, tako gosta, da jo lahko čuti. Nikamor se je ne da pospraviti in nikamor se ne da umakniti. Stoji med vrati in v tej tišini sliši bitje svojega srca, glasno, v tempu zvokov njenega dihanja. Zapre oči in v tej temi, tej globoki, iskreči se temi, ki živi za njegovimi vekami, gleda kot zaporedje diapozitivov: njun let, ponedeljek zvečer, Gano, z Ling ob njem, z glavo na njegovih prsih, potem njun let v Las Vegas, kapelo, oktober, kičasti motel. Njuno prvo zakonsko noč. Spomni se, kako sta se ljubila; je bilo že drugače; ob ženski pod njim pomisliti na besedo žena, položiti široko dlan na njeno lice in slišati njen »Poročena sva«, zašepetati »Vem«. Ni bila ideja zakona tista, ki je vse spremenila – na besede, na površino, nikoli ni dal prav veliko –, temveč ideja začetka, s katerim se je začel vsak konec, tisto, pred čimer je bežal že štirinajst let in še malo.
Prijatelji so ga včasih dražili, ker je o Ling govoril kot o »partnerici«, ker ni hotel izreči besede »punca« (»tvoja poslovna partnerica«, so se hecali). Nobene obletnice nista imela. Nobenega začetka. »Vi pa niste Azijec,« je rekla, in zaljubil se je. Fait accompli. Filozofsko je razpredal o otročjosti jezika, »fant/punca«, o praznosti »zaljubljanja«, o fizioloških temeljih poželenja in privlačnosti, o nesmiselnosti poveličevanja paritvenega nagona, in tako naprej. V resnici ga je bilo na smrt strah koncev. Ni mogel razumeti, kako so lahko ljudje ljubili, potem pa ne ljubili več. Ljubili, potem pa nehali ljubiti. Kot srce kar tako neha bíti. (Seveda je vedel, kako, ni pa mogel videti, zakaj.). Dr. Soto jim je nekoč povedal, da je edini razlog, zakaj hodimo na zmenke – edini pravi razlog, zakaj počnemo to, namesto da bi si našli partnerja za vse življenje –, ta, da se tako telesno in neposredno in nelirično pobliže spoznamo z dejstvom lastne »osebne smrtnosti«, in nič drugega. Eden od mladih praktikantov je ravno preklical svojo zaroko in je po operacijski postopal z izrazom, zaradi katerega so mislili, da si bo morda kaj naredil s skalpelom. Po operaciji jih je dr. Soto vse sklical skupaj in povedal:
»edini smisel partnerskega odnosa je, da se v njem v malem odigra celotna nesrečna drama življenja in smrti. Ljubezen se rodi, kot se rodi otrok. Ljubezen odraste, kot odraste otrok. Človek dobro ve, da mora umreti, a ker pozna le življenje, ne verjame v lastno smrt. Nato pa se nekega dne njegova ljubezen ohladi. Njeno srce neha bíti. Ljubezen crkne. Na ta način se človek nauči, da je smrt resnična: da lahko smrt obstaja znotraj njegove biti, njegove lastne. Izguba domačega ljubljenčka ali rastline ali starša mu lahko povzroči bolečino, a ga ne prepriča. Da bi lahko verjel v smrt, se mora ta zgoditi v njegovem srcu. Po smrti ljubezni začne človek verjeti v lastno smrt.«
Olu je poslušal in se smejal. Kaj pa, če je obratno? Kaj, če ljubezen nikoli ne umre, če se sploh nikoli ne rodi? Kaj, če vedno že obstaja, odkar sta se dotaknila pri točenju punča na dnevu odprtih vrat Azijskoameriškega kulturnega centra na Yalu? Kaj, če sploh ni odnosa, ki bi se lahko končal? Če ni fanta/punce, če ni »zdaj sva« in torej tudi v prihodnosti ne »zdaj nisva«? To je to, kar ima z Ling Wei, je razmišljal. Nedramatično življenje nezačete ljubezni.
Potem pa sta se naenkrat poročila v Las Vegasu. Potem sta se ljubila, in njen obraz je počival v njegovi dlani. Tisto noč je preležal pri miru, z njenim licem na prsih, in razmišljal o »koncu« in bil na robu joka. Leta pred tem si je prisegel, da ne bo, s stisnjenimi zobmi pred ogledalom, sam v svoji študentski sobi, in tako je le do zore strmel v velikansko rožnato neonsko srce, ki se je prižigalo n ugašalo na stropu. Zjutraj jo je prosil, ali bi bila lahko to njuna skrivnost, da ne bi povedala, kaj sta storila, da bi bilo »samo zanju«. Toda v resnici je hotel reči: »Ne umri, ne ohladi se, ne nehaj bíti,« a je vedel, da nima smisla. Zdaj stoji pri vratih v tem premoru v dogajanju in razmišlja, kar je v spalnici razmišljal že kdaj prej: da je ne bi prenesel izgubiti, da ne bi preživel, če bi se oddaljila od njega ali če bi se oddaljil on, kot se je do neke mere že, a da sta njegovi edini možnosti »naprej« in »bliže«, ne pa »nazaj«, kot je upal; da ne moreta izničiti svojega začetka.
In tako začne: »Nekaj ti moram povedati.«
/…/
Prevod: Jernej Županič.
Taiye Selasi bo na festivalu Fabula nastopila 10. marca 2018. Več o dogodku najdete tu.
Roman Gana naj gre bo v slovenščini izšel naslednji teden.
