Za Fužine sem slišala, preden sem jih prvič videla. Kot celovita mestna entiteta so se v mojo zavest o ljubljanski krajini usidrale, še preden sem prvič uzrla betonske vršace Preglovega trga, ki so nekaj let kasneje za kratko obdobje sicer tudi postali moj dom. V devetdesetih in zgodnjih dvatisočih je med mulci z obrobja ljubljanskega urbanega območja starodavna igra z vedno istimi pravili, a različnimi poimenovanji (kavbojci in indijanci/ravbarji in žandarji/Nemci in partizani) dobila novo iteracijo, v kateri so se na nasprotna bregova postavili tisti »tapravi« in tisti »priseljeni«. Fužine pa so bile prestolnica, epicenter priseljenih, iz mesta izrezan tlorisni obris četrti, ki se je namesto navzven razraščal sam vase. Takole počez bi rekla, da je prav ta interna kompleksnost tisto, kar Fužinam vdihuje njihovo karakterno draž: Fužine so, vsaj na prvi pogled, eksot med ljubljanskimi soseskami, od vseh predelov najbližje enklavi Drugosti v naši zaspani srednjeevropski prestolnici.
Zato najbrž ni čudno, da so prav Fužine ena izmed najbolj literariziranih slovenskih sosesk. Z vrha glave takoj naštejemo najmanj dve uspešni deli: vsem znan Vojnovićev Čefurji raus! in Skubičev Fužinski bluz, ki vsak s svoje smeri pristopata k obravnavi tega edinstvenega mestnega prostora. Oba diverziteto Fužin slikata tudi s povsem literarnimi prijemi: Skubic z dobesedno mnogoglasnostjo likov, ki se poleg njihovih osebnih filozofij in življenjskih usod odraža tudi v njihovem jeziku, Vojnović pa s plastovitostjo izraza glavnega junaka in prvoosebnega pripovedovalca, ki niansira svoj jezikovni register glede na družbeno in fizično okolje, v katerem se trenutno nahaja. Markova identiteta se fluidno prilagaja situacijam, v katerih se znajde, z njo pa plimuje tudi sočnost njegovega jezika. V spretni gesti oba avtorja torej pokažeta, da Fužine niso ene same, temveč jih je mnogo, kakor je mnogo tudi Fužincev, ki jih je nemogoče stlačiti pod dežnik skupne oznake. Za oba bi lahko rekli tudi, da Fužine simbolno integrirata v slovensko družbeno okolje ter jih opolnomočita, jih z margine preneseta v središče. Ulični jezik je dvignjen na nivo literarnega, vendar pa romana kljub vzvodom reprezentacije in integracije, ki ju vršita v kulturnem prostoru, igrata ravno na vzpostavljanje razlike med Fužinami in vsem ostalim mestom. Napajata se iz vrzeli, iz drugosti, ki bi jo hkrati želela spraviti, obenem pa Fužine mitologizirata v fantazmatski kraj onkraj resničnosti: v literarni prostor. Ne glede na to, kako objektivno in dokumentaristično želi avtor pristopati k resničnosti, jo s svojo obravnavo namreč vedno povzdiguje v sfero poetičnega, s tem pa ne more več le izpisovati njene kompleksnosti, temveč jo sam preoblikuje.
Gradnjo soseske, ki je bila eden največjih tovrstnih gradbenih podvigov pri nas, se je zlagoma najavljala že vse od sredine dvajsetega stoletja, ko so slovenski arhitekti in urbanisti v prestolnico postopoma uvajali soseske, načrtovane po švedskem in nemškem zgledu. Uradno je novo sosesko oznanil članek Fužine – izjemna priložnost za vso Ljubljano, ki je bil v občinskem glasilu objavljen leta ’78, zidava pa se je zaključila dobro desetletje kasneje. Fužine so rasle načrtno, v skladu s takrat še zmeraj močno uveljavljenimi modernističnimi načeli, ki med visoke, skrbno dimenzionirane blokovske megalite kot raznobarvne kose sestavljanke polagajo trge, prostrane zazelenitve in igrišča. V času množičnega priseljevanja iz dežel nekdanje Jugoslavije so Fužine ponudile kakovostna in dosegljiva stanovanja za mlade delavske družine, nemudoma pa so postale tudi generator močne skupnosti. Okoli prvih zasnutkov urbanega – med prvimi je bil zgrajen Brodarjev trg – so zrasli tudi spremljevalni objekti s knjižnicami, šolami, trgovinami in restavracijami. Kljub pomanjkanju parkirnih mest, ki ga nekateri poudarjajo kot pomanjkljivost, so Fužine, sploh višji bloki, kakovostno grajena soseska, ki je vsaj v času svoje izgradnje zagotavljala polno in udobno mestno življenje. Javne stanovanjske gradnje po svetu, v katere je načrtno vlagala država, se kljub temu pogosto srečujejo s podobnimi težavami kot Fužine: mesto jih zavrača, v njem delujejo kot tujek, čeprav z arhitekturnega stališča dostikrat zagotavljajo dostojnejše življenjske pogoje kot katera izmed novejših, cenovno nedostopnih, četudi ceneno grajenih in površno načrtovanih sosesk. Fužine je nemogoče primerjati z zloglasnim projektom Pruitt-Igoe, katerega padec naj bi oznanil konec modernizma, ali z drugimi ‘projekti’, ki v urbanem slengu ZDA pomenijo predvsem območje vladavine pomanjkanja, drog in kriminala s pretežno imigrantskim prebivalstvom.
»Posedanje pred blokom je fužinski nacionalni šport,« eno izmed poglavij otvori Vojnović. Karakterna za Fužine je tudi njihova živost, pravzaprav njihova določujoča mestnost (ne meščanskost!), ki v vsakem trenutku dneva v javni prostor postavlja prebivalce, da tam izživijo svojo heterogeno urbano identiteto. V tem pogledu je Fužinam znova pripisana (ali v njih prepoznana) tista eksotičnost ali drugačnost, ki jih ločuje od Centra, Kodeljevega ali, bognedaj, Kosez, ki mimoidočemu sprehajalcu le uglajeno pokimajo v pozdrav. Kako je z življenjem v javnem prostoru na Fužinah v zadnjem letu, se je moč prepričati le v živo. A le kratek premislek je dovolj za zaključek, da ekstenzivna in domiselna raba javnega prostora ni toliko posledica nedefiniranega koncepta »balkanske krvi« in potrebe po skupnosti, kot je (pre)majhnih stanovanj, načrtovanih po načelu absolutnega minimalnega standarda, ki danes ne zadostujejo več posameznikovim potrebam po zasebnosti in ne ponujajo zadostnega števila različnih funkcij hkrati. (Tudi Vojnović pojasnjuje: »Če mama gleda mehiške limonade, potem gre foter v kafano, če pa foter teži s Pinkom ali 24-imi urami ali Trenji, potem gre mama h komšinici na kavo (…)«) Širitev domačega v skupno, javno sfero mesta je torej nekam paradoksalno posledica potrebe po zasebnosti – pa ne pred mestom, temveč pred svojo lastno družino.
Kot vsak literarni kraj, katerega različica obstaja tudi v skupni stvarnosti – in to še posebj velja za urbane kraje, ki jih obiskuje in naseljuje mnogo ljudi –, tudi Fužine v posamezniku, ki se je kdaj srečal z njimi ali tam celo prebival, ob branju vžiga prijetno iskrico prepoznanja. Pojavljanje znanih imen ulic, trgov, lokalnih poimenovanj igrišč, barov, celo znamenitih vogalov v besedilu se v bralčevi zavesti razcveti v zarotniško zavezništvo, kot literarni šibolet. Trik vpletanja dejanskih krajev v literaturo deloma sloni na neposredni povezavi bralca z izbranim krajem, na preteklih izkušnjah. Čustvena navezava bralca na literarno delo pa takoj zadobi globino in plastovitost, povezano s spomini, vtkanimi v posameznikov psihološki prostor. Kraji, ki jih poznamo, še posebej pa tisti, kjer dalj časa bivamo, so zraščeni z nami v boku, od nas neločljivi. Fužine, ki jih prepoznavamo v besedilih, so zato naše lastne in hkrati od vseh. V literaturi živijo skupno, četudi od stvarnosti ločeno življenje.
Na primerih Fužinskega bluza in Čefurjev raus! imamo priložnost takorekoč pred domačim pragom opazovati, kako lahko fizični in literarni prostor sooblikujeta identiteto en drugega. Ko sem znancu, rojenemu Fužincu, nedavno omenila, da pripravljam besedilo o Fužinah v literaturi, je bila njegova prva reakcija zaščitniška: »Alo, ne tega delat!« Kot bi pisanje – ki ni nikdar generalno, temveč je vedno poskus partikularizacije – ogrozilo goli obstoj Fužin, kakršne poznajo Fužinci, in bi se vsa četrt s svojim literarnim uspehom na eni strani najraje pohvalila, na drugi pa se v strahu pred njegovim vplivom pred njim skrila. Ali obstaja nekaj takšnega, kot je literarna gentrifikacija? Ali lahko rečemo, da so zaradi integracije, ki sta jo v slovensko kulturno sfero izvedla omenjena romana, Fužine postale bolj »in«, bolj »trendi«? Vsekakor jih je literatura vpisala na obči mentalni zemljevid, s tem pa k njihovi identiteti nekaj pridodala, morda jih tudi za kaj prikrajšala, zagotovo pa sooblikovala. Predvsem so iz območja mitološke drugosti, za katero je ključno nepoznavanje, Fužine prerasle v kraj literarne imaginacije, ki se odklanja od skupne prostorske stvarnosti in jo povsem prerašča. Odkar je po Fužinah hodil Marko, odkar je v desetem nadstropju ždel Pero, odkar smo na ulicah lahko srečali Janino, Fužine niso več enake. Pa kaj! – Saj njihova identiteta leži ravno v heterogenosti, v večnem spreminjanju.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
