Hvala bogu, da se je nekdo drl, zmerjal, pičkaril, robantil in cmizdaril še bolj kot jaz. Ker tako vsaj nisem bil edini. Fotra in mamo sem namreč spravljal v več kot le zadrego. V bistvu v sramoto … Iber sramoto. Še bolj pa sebe, kar sem jima tudi povedal in tako dal sam sebi vzgojnega. Saj sem se jima že stokrat opravičil, pa stokrat se jima še bom. Evo, posipam se s pepelom. Pizdo mater. Ups. Če pa … Če pa … Se nisem mogel brzdati. Čakireeeee!
Cuneyt Cakir (vir: alchetron.com)
Ker fuzbal
Fuzbal naj bi bil zabava, štos, žur, čaga. Ne pa to. Najprej sem bil mogoče še smešen, izviren, pronicljiv, da sta se dve gospe pred mano hihitali in uživali v štajerski gizdalinskosti, nato pa sem po golu Boštjana Cesarja, ko se je vse ustavilo in je začel Katanec »katančit«, ratoval vse bolj in bolj jaden, dosadan, plačipičkast. Ni to zame. Nak. Fuzbal res ni zame. Vsaj ne na tribuni, kot navijač. Kot novinar – komot. Ampak to? Ne, hvala. Očitno se je v meni resno nabiralo že dlje časa. Pa ja nisem eden tistih, ki gre frustracije srat na stadion? O, ne. Ne!!! Ne jaaaz! Kar letelo je namreč iz mene jeseni v Ljudskem vrtu, ko smo upali, da bo Sloveniji uspel preobrat proti Ukrajini in bomo šli na svoje drugo evropsko prvenstvo, ki ga zdaj, te dni, gledamo po tvju in se sprašujemo, pismo, pa kako nas ni zraven, kako bedna je Severna Irska. No, dokler ne vidimo, kaj zmorejo Albanci in Islandci. Ups.
Ampak ni šlo. Po golu Cesarja se je vse ustavilo. Nič ni šlo nikamor. In potem sem začel … Vse in vsem … Po spisku, nezaustavljivo, viharno, gofljasto. Najbolj pa čez Cüneyta Cakirja, turškega sodnika. On je bil za vse kriv, tako sem se očitno samoprepričal, čeprav sem z vsakim krikom vedel, da seveda ni on kriv, še manj kebabi in ostalo klasično fuzbalsko žaljenje, ki misli, da je iber smešno, pa seveda ni. Ampak ko se je potem en za mano še bolj hripavo drl, rjovel in mojstrsko žalil »Čakiiiiiirreeeeeeee jebeeeeeeem ti maaaaaater turškooooo da tiiiii jeeeebeeeeem!« … Je odpeljalo še mene. Ker fuzbal pač ni balet.
Saj potem sem se, ko so nam ga Ukrajinci uvalili, ko je Mišo Brečko storil, kar bi tudi sam, vrgel enega Ukrajinca za direktnega rdečega, pomiril, se staršema opravičil, žal pa ne tudi vsem, ki so stali na vzhodni tribuni okrog mene in so si najbrž mislili, pismo, hvala bogu, da imam(o) življenje. Zanje tisto kičkanje z Ukrajino pač ni imelo takega pomena kot, očitno, zame. O, da bi šli na Euro 2016. Francija! Stari, Francija! Saj vem, nimamo ne selektorja ne ekipe, vsi bi nas guzili, ampak aaaaa! Itak sem pa imel izključno sebične razloge, da sem tako zlohotno rohnel. Daj. Vsaj fuzbal naj mi nekaj da. Ojoj. Verjetno je bilo to krivo, da sem se potem drl, ko ni šlo. Plus, želel sem, da bi bila mati, ki se prav tako vživi v fuzbal, spet del te evforije. Da bi tam pokasirala tisto neopisljivo, česar v živo še ni, vsaj ko gre za reprezentanco. Ja, peljala me je na tekmo z Gruzijo, ko je Mile predriblal pol stadiona s prodajalci burgerjev vred in ga uvalil. Ampak to, tisto pravo, ko greš dalje? Aaaa! Kajti s fotrom sem videl gol Mileta Ačimovića s polovice za Bežigradom (pri čemer sem, ko je kresnil po žogi, rekel »pa ja ne boooooooogooooooooool!«) in šok proti Rusom, ko si že ob prihodu v Ljudski vrt vedel, da jih bomo poknili. Ker ja. Ker fuzbal.
Lahko bi flodral in droljal, kako je fuzbal najbolj postranska stvar na planetu. Itak je. Ko ti Milan Osterc naredi leto … Takrat veš. Ampak moja poanta je drugje … Gre drugam. Povej mi, kakšen si med ogledom nogometa, in povem ti, kdo in kakšen si. Pa je samo frdamana žoga, ne?
Pa daleč od tega, da bi se vselej spozabil, poživčkal, popenčkal. Eh. Finta je, da sem kot novinar pač na tekmah za računalnikom relativno zadržan, nekje v zlati sredini. So zreli, izkušeni tipi, ki niti pomežiknejo ne, ko pade gol, in so oni, ki skačejo po press tribuni, kaj pa vem, zakaj. Letos sem gor spravil podcast o slovenskem fuzbalu in vikende preživljal v Mariboru in še na drugih stadionih, zato smo tudi vse bolj čebljali, sploh ko je naša PLTS ratala takšen hit in je na koncu, ne nazadnje, Olimpija sklajbala Maribor s trona.
Odkar imamo twitter, sem še posebno težko tiho. Twitter je nogometne tekme naredil bolj dinamične, zapomnljive in zgodbene. Vendar še tako dober tvit ne more zamenjati pristnega komentarja na stadionu. Ne more. Konec debate. Pa tukaj ne mislim na finale lige prvakov, pri čemer sem sam v živo videl štiri finala (Madrid, dvakrat London, Wembley). Liga prvakov je čisto svoja zgodba, čeprav se na koncu ne loči kaj dosti od običajne tekme, ko vidiš poklapane Bavarce, kako polne flaše piva (ja, polne!) mečejo v kesone, besni kot sam satan. Ne, ne. Rad bi vam orisal domačo štorijo. V Mariboru smo slišali izjave, ki smo jih novinarji prepisali, vzeli za del žargona in zlorabljeno naštancali do onemoglosti: »Šimundža, kaj te tak’ stojiš, boš limonado« ali »Mejaj se sam!!!« ali, meni najboljša: »Sudija, kaj te na uro gledaš, kaj te scat tišči?« In še in še in še jih je. Nič ne more zamenjati, nadomestiti ali prekopirati ogleda fuzbala v živo. Nič. Pa je lahko slika 4K ali 3D. Ali z ne vem kakšnim komentatorjem, studiem, novinarko na terenu. Ne more. Pika. Ja, saj si v živo ob počasne posnetke (no, novinarji smo hvaležni za dober wi-fi in gledamo posnetke sicer s časovnim zamikom, a vseeno), vendar klinc pa počasni posnetek ali dober kader nekih luštnih navijačic, odpeljanih navijačev ali VIP zvezd. Pa je lahko na stadionu še taka hica (pojdite konec julija na Bonifiko) ali mraz (pojdite v Stožice pozno jeseni). Fuzbal se igra najprej za navijače, šele nato za rezultat. Zakaj? Ker tudi če je »sedn šest« in nikogar ni, ki bi to pospremil … Je rezultat pač samo to. Cifra.
“Idi te, če že moreš”
Nogomet meni nikoli ni bil filter, kanal ali sredstvo. Niti ko sem ga špilal celo osnovno šolo. Vedno sem ga skušal doživljati kot to, kar je, kot igro, pa čeravno to v nogometni šoli NK Maribor ni bilo tako lahko, saj smo drdrali raznorazne vaje, laufali kot kreteni brez žoge in običajno le ob petkih igrali na dva gola. In za konec, za malo zabave, še streljali penale. Ker sem bil desni/levi bek, kasneje desno/levo krilo, sem redkokdaj vžgal direkt na gol, sploh pa s klopi, kjer sem začenjal tekme, to itak ni možno, zato sem komaj čakal, da bom streljal tisti petkov penal. Šli smo na izpadanje, v golu pa Mladen in Blaž. Kolega, ki si ju hotel napizdit. Le enkrat sem zadel tri penale in nato še zmagal v finalu. Kakšen dan! Vsi so bili veseli zame. Zakaj? Ker me je mnogo bolj radostilo nekaj drugega … Tisti občutek, ko ga mazneš, sploh če gre golman v isto smer kot tvoj šus, ki je, ko si še mulo, z enajstih metrov vedno tako mehak in medel. In če je šla žoga v gol, sem se valjal po tleh, delal prevale in podobno, čeprav sem (bil) za gimnastiko grozno netalentiran. In, ja, oh ja, oboževal sem fuzbal v dežju. Tisti občutek, ko ti nekdo spizdi po krilu, laufaš za njim, klizneš, drsiš, polziš in na pol plavaš celo večnost, po mokri, pokošeni travi in na koncu uspeš izbiti žogo v avt. Vau. Ali pa ko naciljaš napadalcu top predložek direkt na glavo in jo on zabije. Dras!
Že dolgo fuzbala ne igram, praktično od gimnazije, ko sem sicer ponovno vzljubil fuzbal in začel najprej kričati na sošolce, nato pa sem egoistil do onemoglosti … Vendar ga tudi brez bincanja ne pogrešam. Nikakor. Ker ga je toliko. In če grem še tako stran od njega – povezano z novinarstvom –, se vedno vrnem k njemu. Ali pa on k meni. Za 90 minut lahko resnično pozabiš na vse sranje. Recimo, vzemimo za primer tekmo Slovenije in Rusije, ko smo šli na svetovno. Par vrst zadaj je bila bejba, ki sem jo pecal do takrat že skoraj štiri leta. In ni stvar šla nikamor. Čisto nefuzbalsko, ne? In ona je bila skupaj s svojim fantom, jaz pa s fotrom. Itak ni bilo fajn in fino, ampak pismo! Foter je nabavil karte v prvi vrsti vzhodne tribune! Kako sem se drl, podpiral in kričal za Miša Brečka, ki je na dotik roke ustavljal Jurija Žirkova. Brečko, legenda! Da sem pozabil na bejbo, njenega fanta in datum, ko sem nazadnje porival.
Takrat si že ob prihodu na stadion vedel. Da bo. Da boš fukal vsaj s fuzbalom. In sem. O ja. Orgazem! No, proti Ukrajini sem pa nekako slutil, da bo mogoče, v najboljšem primeru, blizu. In ja, smo se objemali z neznanci, ampak … Ni šlo. Skratka, da se vrnem k tekmi z Rusijo. Tisto bejbo sem nato fural v Ljubljano, šli smo ven, se ga dostojno napili in mislil sem, kot da je Matjaž Kek govoril meni s tistim svojim motivacijskim štofom, s katerim dosega rezultate: »Daj, samo grizi, daj, saj booo!« In sem probal. In pogorel. »Hotel sem te samo objet’« sem ji naklofal v sms in izpadel kot zadnji tumpek.
No, da ima lahko fuzbal tudi kontra efekt … Tisti 23. junij 2010, ko smo bili najbližje napredovanju v osmino finala mundiala, bi moral biti drugačen dan. Pa tako lepo se je začel. Že par dni prej sem si rezeviral mizo v Premieru na Petkovškem nabrežju v Ljubljani, čeprav sem slutil, vraževerno, da ga bom polomil, ker sem že tekmo z ZDA najprej gledal na Gospodarskem razstavišču (2:0 prvi polčas!), drugi polčas pa tam (2:2, argh!). Pa okej. Dostojno sem se ga nalezel že do tekme, čakal to isto punco, gledali smo tekmo z njeno kolegico in nič ni šlo nikamor. Kar polzelo je. In potem ne samo, da smo izgubili. V levem zgornjem kotu itak vse manj kvalitetne televizije se je obrnila cifra. ZDA 1 – 0 Alžirija. Idi v pizdo. Adijo dan, adijo SP, adijo celo poletje. Tisto poletje je bil en sam pogreb, čisto res. S punco, ki ni bila moja punca, sva se tako skregala, da sem bil slabe volje še pol leta. Kako si to dopustim? Da me fuzbal tako zjebe? Kot recimo leta 2007, ko sem vsem dal vedeti, da ne bom gledal fuzbala celo poletje, ker kam pa pridemo, če Filippo Inzaghi sam odloči ligo prvakov. Ono. Ko ga žoga zadene v trepalnico in ga stisne. Marš!
Morda si kdo, ki je prečital do sem, misli, da sem pač čisto prifliknjen na fuzbal, da je to tumač. Tako pač je. Ali padeš v fuzbal ali ne. Z leti sem dobil distanco, najbrž zaradi novinarstva, čeravno me včasih še tepe, ko kaj prehitro napišem, sploh kakšen tvit, in je kdo jezen, užaljen, čeprav ne tako kot jaz … Ampak nekaj fuzbalskega je na tem … Da poskusiš, da kresneš, da greš driblat, da si upaš, da imaš jajca. Kot recimo v tem besedilu … Ajde, ker me je Aljoša nahecal, pa bom povedal. Nedolžnost sem izgubil relativno pozno, tretji letnik gimnazije. Kako to vem? Ker je Maribor takrat, konec maja, za lep čas postal zadnjič prvak Slovenije. Proti Celju. Ja, tista tekma. Ko je Maribor celo tekmo zaostajal z 0:1, nič ni šlo nikamor, Marijan Pušnik je bil tako blizu, da bi mu ratalo s faking Celjem, nato pa sta Damir Pekić in Danijel Brezič spreobrnila rezultat in dras! Čez ograjo, na teren, ajmooo … Bil sem čisto zamaknjen. Čisto drug poba, ma, kaj poba. Ded. Pravi ded. Mariborski ded. Z ozkim e: déd. Kajti nedolžnost sem izgubil pred tekmo. Jao. Kako … Nedoživeto. Tako jebeno živčen sem bil zaradi fuzbala, poleg tega sta me sošolca Jan in Žiga čakala pred Maistrovim spomenikom, da se sploh nisem mogel zbrati in konkretno spraviti k zadevi. Kar trajalo in trajalo in trajalo je, vsake toliko sem pogledoval na uro in videl, da je tekma vse bližje. Poleg tega sem doma poleg stadiona, tako da sem tudi slišal, kako se vse bolj polni. »Daj … Idi te, če že moreš …« je mislim da rekla skrajno uvidevna deklina, ki je, če se dobro spomnim, fuzbal ni kaj prida zanimal, je pa razumela. O, ja. Ker ni bilo prvič in zadnjič.
Ampak je vredno
Tak’ da … Zanimivo je, po čem si navijači zapomnijo nogometne tekme. Večina po rezultatu, precej manj si zapomni strelce, kaj šele minute. Nekateri si zapomnijo, s kom so bili na tekmi, kakšno je bilo vreme, kaj so spili, kateri dan je bil, kateri mesec … Zapomniš si pa tudi tekme, na katerih nisi bil, in si razbijaš glavo, ker nisi bil. Jaz sem recimo izpustil kar lep kos reprezentančnih kičkanj, tudi tekmo s Hrvaško za Bežigradom, ko ga je uvalil Dado Pršo in so v Mariboru študentje s študentskih domov pri Štuku iz ta visokih štukov metali dol hladilnike. Jajks.
Da sem zamudil najjačo tekmo v Ljudskem vrtu, slišim vsakič, ko kdo omeni Palermo in skorajšnji preobrat vijoličastih, po katerem je šel Josip Iličić delat resno kariero v tujino. In ti je žal, ker si čoril doma. Kot recimo prvo tekmo lige prvakov, drugič. Maribor – Sporting. Vsi na fuzbalu, jaz pa doma, zadekan, jezen, osamljen, plačipičkast. Da ne bom šel gledat lige prvakov, ker so me ti-in-ti ta-in-ta tako zajebali. Eh. Zajebeš se izključno sam. Do konca življenja me bo kolega Matevž prcal, ker sem naju tako bojazljivo prepričeval, da so karte, ki so nam jih ponujali v Londonu pred Stamford Bridgeom za tekmo Chelsea – Šahtar, ponarejene. Jaz sem se šel vozit s podzemno, oni so šli na iber tekmo, ki se je, mislim, da končala s 3 : 2 in evrogolom. To je ta fuzbalska draž, o kateri kar lije in sipa iz mene. Če te scat tišči in si prepričan, da bo padel gol, ko boš ti scal mimo školjke, cel živčen, zvijajoč se, da bi slišal tv ali publiko … Bo itak padel gol.
Ampak je vredno. Za fuzbal je vredno kaj zamuditi, ker te prepogosto spomni na življenje. Umiram, res umiram v neskončnih debatah, ki se jih gre današnja mularija, ko našteva gole fakte, pa instagram fotke, pa to in ono, pa vrednost na transfermarktu. Jebeš to. Fuzbal je zgodba. Bil, je in bo. Ja, lahko je bedna zgodba, za katero ti je žal. Kot res beden film, ko misliš, da bo nekaj drugega kot to, kar potem je, vsaj sam sem se tako počutil po tekmi z Ukrajino. Do danes sem nekako prebolel, čeprav ko sem jih gledal proti Nemcem zdaj na evropskem prvenstvu … In dejstvo, da je reprezentanca letos na štirih prijateljskih tekmah zabila le en gol v zmagi proti Makedoniji, remizirala s Švedi brez Ibrahimovića ter izgubila z bedno Severno Irsko in enako bledo Turčijo … Ti je po takem hitu, kot je bilo letošnje državno prvenstvo, žal. Ker je to kot droga. Še bi. Daj. Samo še eno. Daj. Moramo. Daj. Daj. Eno še, nooo.
Nogometaši Olimpije (vir: gol.dnevnik.hr)
Ko se pogovarjam s kolegi o fuzbalu, rad ponudim čisto kontra trditev, zasučem nek podatek, dejstvo in mnenje. Kar počnem v fuzbalskem podcastu, kjer se mi je letos odgrnila tista Ljubljana, ki je prej v devetih letih bivanja in študiranja in flodranja tam nikakor nisem našel. Žabarji, ki hodijo na fuzbal, so tudi kul ljudje. So to, kar fuzbal nuca. Zgodbo in izkušnjo.
Tako da … Kar želim povedati, je … Da ni Cuneyt Cakir kriv, če je tvoj lajf v kurcu. Je pa priročen, haha. Upam, da se kdo po tem tekstu odloči, da bo zavil kmalu na kak stadion. Za začetek tudi tekme Eura 2016 niso tako švoh. Sploh ne. Imamo Damirja Skomino, ki na prvi tekmi ni zajebal. Pa imamo komentatorje. Pa … Za vremenom je pač fuzbal hitro najbolj priročna tema. Ali pa kaj več. Res pa … Pojdite kmalu na kako fuzbal tekmo v živo. Se vidimo!
