From Zero to Hero* (Dnevnik Feliksa Plohla, 1. del)

   
Feliks Plohl v svoji službi ne kuha več tradicionalne slovenske hrane, temveč po novem peče philly steak sendviče in podobne zadeve.
                                                                                                                                                                                                                                           25. 8. 2019

Moram priznati, da sem bil malce zaskrbljen, ko sem se z AirBeletrino zmenil, da bom pisal ta spletni dnevnik. Niti slučajno me ni skrbelo, da bom recimo imel ustvarjalno blokado in da ne bom mogel iz sebe spravit nič pametnega. Ko sem prodajal crack, sem svojim kupcem vedno govoril: »I got more rocks than Goldie got locks.«** (Referenca na Zlatolasko in tri medvede). Zdaj, ko sem pisatelj, lahko rečem, da imam več štorij kot Šeherzada iz 1001 noči. Se pravi, ta del me niti slučajno ni skrbel. Najbolj me je skrbelo, ker sem v septembru načrtoval dopust ter da bom del časa, namenjenega za mahanje z ušesi levo in desno, moral zapraviti za računalnikom.

Dopust je šel po gobe

Ta dopust sem drugače zelo skrbno načrtoval in sem že februarja najavil, da grem v septembru, ter da si bom, za razliko od vseh ostalih, ki so dobili po dva tedna v kosu, privoščil cel mesec. Načrtoval sem namreč dopust doma, v Los Angelesu, saj sem hotel obiskati sina, babico in frende, a za manj kot en mesec se mi enostavno ne splača do Amerike. Seveda, imel sem tudi rezervne variante – Trinidad & Tobago, Senegal, Nigerija, Kamerun, Gana. Po katerem kriteriju sem si izbiral lokacije? Iz teh držav so najlepše ženske, ki sem jih v življenju imel priložnost srečati, tako da sem se odločil poiskati nekaj zelo lepega.

Take žmohtne sendviče je Feliks Plohl pogrešal v Sloveniji. Fotografija: Wikipedia

Na žalost imam trenutno čisto druge skrbi in moj dopust je šel po gobe. Kar naenkrat sem dobil priložnost, ki jo enostavno ne morem zavrniti. Po vrnitvi iz Amerike sem se ubadal z idejo, da bi odprl fast food restavracijo; seveda, ameriške variante – philly chease steaks, tacos, burritos –, zadeve, ki sem jih rad jedel, ko sem tam živel, in ki jih zelo pogrešam. Moji načrti so ostali samo to – načrti. Nekaj časa sem govoril okoli, potem pa pozabil, ampak eden od mojih prijateljev ni. Ne vem, kako resno me je folk jemal, ko sem razlagal o tem (ker me pač poznajo), ampak on je zelo pazljivo poslušal in ideja mu je bila tako všeč, da mi jo je spizdil.

"Shit! Morilec?!"

A sem jezen zaradi tega? Niti slučajno! Zakaj bi bil? Moja lastna restavracija je okoli pet let stran, prav tako, kot je bila, ko sem se vrnil iz Amerike. Poleg tega mi je ponudil službo, da bom tam glavni kuhar. V redu, precej manjša zadeva, ampak tudi precejšen skok v položaju. Tukaj, kjer trenutno delam, sem (in bom vedno ostal) pomožni pomočnik od pod-pomožnega pomočnikovega pomočnika. Ne me narobe razumeti, tukaj, kjer delam, mi ni slabo. Če bi bilo, verjetno ne bi ostal celo leto pa pol. Je pa en problemček, naša glavna kuharica.

Mislim, da gospa ni slaba po srcu, ampak zelo rada kriči in zelo rada prav name (mislim, da sem jaz njen ljubljenček). Spet, ne me narobe razumeti, ona kriči na vse po vrsti, od direktorja navzdol, ampak jaz sem vseeno najbližji njenemu srcu. Spomnim se, ko sem ji prinesel katalog od Beletrine, preden je knjiga sploh prišla ven. Ko je prebrala, je ratala zelena kar v sekundi. »Shit! Morilec?! Jaz pa nate kričim vsak dan …« Njen izraz v tem trenutku – priceless***!

"Ping", "pong"!

V glavnem, malo sem razmislil o tem, sprejel ponudbo ter dal odpoved, čeprav bom delal do konca meseca, ter potem takoj začel v novi službi. In je šel moj dopust. To je zaenkrat skrivnost; teh nekaj, ki vejo za to, sem prosil, naj ne govorijo naprej. Skrbi me, da bo prišlo do gospe kuharice in da se bo preveč razburjala. Naslednji dan smo imeli manevre. Ona je naredila »ping«, jaz sem naredil »pong« in sva cel dan igrala ping-pong. Saj sva se že prej kdaj pa kdaj skregala, ampak nikoli takole. Zakaj? Nobody can fuck with his boss like a nigga' that just quit his job – simple as that!**** Ni še izvedela, ampak mislim da čuti, da se je nekaj spremenilo. Dejansko, jaz bi bil še najbolj srečen, če bi mi rekli, da me ne rabijo več, ker bi potem mogoče imel nekaj od dopusta. Poslala me je domov eno uro prej (kar me je zelo prizadelo) in rekla: »Feliks, danes si bil pa res nesramen!«

Hmm… Ti si nesramna leto pa pol. A sem lahko jaz nesramen vsaj en dan? V bistvu, moj »nesramen« in njen »nesramen« se ne moreta niti primerjati – jaz sem le poudarjal očitne stvari in ji nisem niti slučajno dovolil, da me spravi v slabo voljo. Ne vem, če je tako popizdila, ker sem sploh govoril nazaj ali ker sem se vmes celo smejal, ko me je kregala, ampak znala me je tako našponat, da sem bil večkrat zelo srečen, da živim sam.

Če bi takrat imel psa, bi ga prefukal, ko bi prišel domov, če bi imel mačko, bi jo zadavil, če bi imel punco, bi tudi njo prefukal. Pa ne misliti, da se nisem probal pomeniti – »Lejte, gospa, jaz se bom res še bolj potrudil in kar ne bom vedel, bom vprašal…« Kako me lahko sprašuješ takšne stvari? Feliks, že en let si tukaj! … »Ne bom spraševal gluposti …« Pizda, če ne veš, zakaj nisi vprašal?A ti nisem stokrat rekla, vprašaj, če kaj ne veš! »… ampak jaz res ne morem, pravzaprav nočem, takšen, ves nervozen, hoditi domov.« Če kaj sovražim, je to, ko mi pomočnik reče "ne vem". Kako lahko ne veš?

Enostavno ne zaleže… Dejansko ni toliko odvisno od tega, kaj in kako jaz ta dan naredim ali ne naredim, ampak bolj od tega, kako se ona ta dan počuti. Brez skrbi, nihče me ne bi gledal tam leto pa pol, če ne bi delal v redu …

Odločitev ni bila težka

Ne me narobe razumeti, ona ima tudi svoje dobre dneve. Včasih prideš v službo, cel dan čakaš, kdaj bo izbruhnil vulkan, pa nič. Dobre volje je, smeji se, vse je v redu. Ampak prepogosto ima re-laps. Pustimo zdaj malo večjo plačo in več kreativne svobode, odločitev ni bila težka. Ne verjamem, da je kričanje prava oblika komuniciranja v službi, tako da pri meni tega ne bo, ampak če le pride do tega, bom raje jaz kričal na koga drugega, kot da bi nekdo name. Poleg tega je to priložnost, da nekatere zadeve iz svoje glave preizkusim v praksi, brez da bi tvegal svoj lastni denar in mogoče pogorel, če zadeva ne bo delovala, tako kot sem si zamislil (tudi to je možnost). Kako bi se vi odločili v moji situaciji?

Nič več ping-ponga s šefico.

To nekako pokriva moj day-to-day life*****, aktualne zadeve. Vem, nekateri ste pričakovali, da bom malo več o knjigah in novih projektih in se mogoče čutite malo prikrajšani. Obljubim, da bom o tem veliko več napisal naslednji teden, ampak jaz sem enostavno moral obdelati tole situacijo. Zdaj, ko sem napisal, se počutim boljše. Nekateri se boste le smejali, nekateri boste v moji (zdaj že bivši) šefici prepoznali svoje šefe in se vas bo ta zapis še bolj dotaknil. Nekateri mogoče razmišljate o novi službi in ste – tako kot jaz – malo zaskrbljeni, negotovi, imate svoje skrbi in dvome. Seveda, le čas bo pokazal, če sem se pravilno odločil, ampak jaz vse to vidim kot svojo priložnost, da se premaknem, kot pravi naslov moje prve angleške knjige – From Zero to Hero.

Knjigo Vsi moji grehi Feliksa Plohla lahko kupite tukaj.

*Od ničle do heroja

**»Imam več kokaina, kot ima Zlatolaska kodrov.«

***neprecenljiv

****»Nihče ne more tako zafrkavati šefa kot model, ki je ravnokar dal odpoved - tako preprosto!«

*****vsakdnevno življenje