»Frajgajst in svobodnjak v vseh pomenih te besede. To je bil Peter Božič.«

Peter Božič, PEN, 1989. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Poleti je pri Beletrini izšla knjiga z naslovom Ko oblasti sploh ni enega od klasikov slovenske sodobne literature Petra Božiča. Gre za objavo bolj kot ne po naključju najdenega rokopisa, v katerem Božič opisuje svoje dogodivščine v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih, ko je kot del močne intelektualno-kulturniške generacije (Jože Pučnik, Taras Kermauner, Veljko Rus, Dominik Smole, Gregor Strniša, Primož Kozak …) stopal v središče dogajanja. Vse do svoje smrti leta 2009 je bil Peter Božič znamenita pojava ljubljanskega mestnega središča, zraven je bil pri vseh prelomnih dogodkih zadnjih desetletij, kot neusmiljen, energičen in odprt polemik pa je pustil sled v družbenem in političnem življenju.

V ponedeljek zvečer bodo v Božičev spomin na vrtu Društva slovenskih pisateljev v središču Ljubljane odkrili njegov doprsni kip. Zanj si je močno prizadeval Božičev dober prijatelj, nekdanji politik, tudi kulturni minister, Jožef Školč. Kljub razliki v letih sta Školč in Božič tesno prijateljevala, predvsem v krogu omizja, ki se je ob ponedeljkih srečevalo v nekdaj znameniti restavraciji Pen klub in ustvarjalo Mladinino zafrkljivo rubriko Rolanje po sceni.

S Školčem smo se o Petru Božiču pogovarjali v minulih dneh.

Kakšna je torej zgodba o kipu, ki bo v ponedeljek odkrit v središču Ljubljane?

Ko je Peter umrl, je svojo garsonjero zapustil Gibanju za pravičnost in razvoj, ki ga je v tistem obdobju vodil pokojni predsednik Janez Drnovšek. Po njegovi smrti je bilo gibanje ukinjeno in zakon narekuje, da je v takšnem primeru treba likvidirati tudi premoženje. Drnovškov naslednik na čelu gibanja Stane Pejovnik, prav tako Petrov prijatelj, je sprejel mojo idejo, da bi z izkupičkom od prodaje garsonjere pomagali literatom, ki se znajdejo v težavah. Tako je nastala nekakšna fundacija, imenovana Plašč Petra Božiča. Gre za referenco na dogodek iz obdobja, ko je Peter prišel v Ljubljano in ni imel kje živeti, zgodba o njem pa je prišla do Mire Mihelič, Ceneta Vipotnika in še nekaterih uveljavljenih kulturnikov, ki so zbrali denar in mu kupili plašč. Krog solidarnosti je bil na ta način sklenjen. Nekako sočasno pa je ljubljanska občina Petrov kip postavila nekam daleč iz središča mesta v Stožice, kjer gleda na stadion. Ta redukcija njegove vloge na nekoga, ki je zagovarjal gradnjo stadiona, se mi ni zdela primerna, še manj primerna je bila izbira prostora. Peter Božič je deloval na območju od Mesinga (današnji Opera bar) do Nebotičnika in Slona in tam bi moralo biti njegovo mesto. V sodelovanju z nekaterimi kolegi in prijatelji smo zato nabrali denar, se dogovorili z Mirsadom Begićem za izdelavo kipa in poskrbeli, da ga umestimo tja, kamor sodi – na dvorišče pisateljskega društva oziroma v bližino nekdanje Mikličeve restavracije Pen klub.

Peter Božič in Jožef Školč v družbi kolegov na seji sveta LDS leta 2004. Fotografijo Bojana Velikonje je za enkratno objavo ob članku odstopila družba Dnevnik.

Iz prebranega izhaja zelo močan odpor Petra Božiča do oblasti, lahko bi govorili o nekakšni njegovi anarhistični poziciji do sveta. Za kaj takšnega je seveda imel nemalo razlogov, nedvomno, ampak bega naslednje: vidva sta se družila in prijateljevala, čeprav ste bili vi od polovice osemdesetih predstavnik države, oblasti. Najprej kot predsednik ZSMS, kasneje pa predsednik parlamenta in kulturni minister, vladni kabineti so bili vaše okolje. Kako je bil videti vajin odnos glede na opisani Božičev odnos do struktur, ki ste jim pripadali?

Težko sodim, kako se je Peter odločil, da začne delovati kot politik, nenazadnje je bil kar nekaj časa prepoznaven mestni svetnik. Njegov odpor do oblasti je bil verjetno različen v različnih časih, odvisno od tega, kako se je spreminjala narava oblasti. Izkušnje z režimom, ki jih je imela njegova generacija, so bile, če smo zelo blagi v oceni, grenke. Mladi literati so naleteli na uveljavljene literate, na strukturirana razmerja moči v založbah in kulturni politiki, želeli pa so zasesti svoje mesto in redefinirati vlogo literature in njen odnos do politične realnosti. Na tej točki so torej nastali ti konflikti, ki so marsikoga pripeljali v osamo ali za rešetke. Za Petra Božiča lahko rečemo, da je vse te stvari jemal precej športno in da je manjše kazni prenašal, ne da bi bil jezen na ves svet. Stvari so se čez čas vedno poravnale, v krčmi, za šankom ali kjerkoli pač že. Druga stvar, ki je bila značilna zanj, je to, da je bil vedno angažiran, bil je humanist v najboljšem pomenu te besede. Priključeval se je vsem mogočim pobudam in spremembe v politiki, ki so se začele napovedovati v osemdesetih in so dobršen del angažiranih literatov pripeljale v bližino politike. Ko so nastajale stranke, smo si vsi prizadevali, da bi med svoje simpatizerje pripeljali tudi ugledne kulturnike. Igrali so namreč vlogo v pomembnih razpravah v osemdesetih in naš val mlajših politikov se je naslanjal na te teme, četudi smo imeli morda tudi različne poglede. Naš krog je bil v večji meri naslonjen na teme, ki se jih je dalo odpirati v Mladini, medtem ko je imela srednja in starejša generacija kulturniške elite na voljo Novo revijo. Peter Božič je kot izrazit frajgajst v začetku pristopil k gibanju, ki se je zbralo okrog Jožeta Pučnika, kar je razumljivo, glede na to, da sta bila sopotnika že v petdesetih letih, družile pa so ju tudi socialdemokratske ideje. Kasneje je Peter politično okolje našel drugje, ampak mislim, da svojih osnovnih prepričanj ni spreminjal in tega tudi od drugih ni pričakoval. In še tretja stvar je tu. Peter je bil v vseh pomenih besede svobodnjak. Ne le miselno, tudi socialno, zaposlitveno, če hočete. In ko se je ponudila možnost za redno zaposlitev, ponudil mu jo je pokojni Borut Šuklje, ki je bil takrat kulturni minister, jo je Peter sprejel in je skrbel za stike z javnostjo. Ko sem prišel na ministrstvo, sem ga torej 'podedoval'.

Jožef Školč Fotografija: Antiša Korljan

Prej se nista poznala?

Seveda sva se, nisva pa imela tako intenzivnih stikov. Petra Božiča je bilo v tistem obdobju nemogoče ne poznati, bil je znamenita mestna pojava, ob Ivanu Mraku in še kom je sodil med ljudi, ki so mesto delali mesto. Kjer se je kaj dogajalo, je bilo vedno tudi nekaj ljudi iz kulture in tudi subkulture …

Kam je on sodil?

Oboje. Bil je zelo odprt za ljudi in se je preživljal s tem, da je bil številnim ljudem v okviru JSKD mentor. Zagotovo ni bil del etablirane kulture, prej je sodil v okvire, ki so, če smem tako reči, družbeno nergali.

Nekoč je bil izrazito protidržavni element, izključen iz vseh jugoslovanskih šol, brez stanovanja, brez osebne izkaznice, po potrebi so ga zapirali … Ko sta se spoznala, je bil ta njegov položaj že spremenjen.

Predvsem je bil on vselej zelo strasten in najbrž si ni težko predstavljati, da je pogosto prihajal v konflikte s svetom okoli sebe. Tudi ko je služboval na ministrstvu, se je zelo poistovetil z našimi idejami in je bil pripravljen, kot bi rekel on, koga zanje tudi na gobec (smeh).

Z današnjimi očmi si je Petra Božiča, kot se ga spomnimo, težko predstavljati v vlogi, ki jo danes v veliki večini primerov zasedajo mlajše gospe, urejene, nasmejane in uglajene. Božič je bil nekaj drugega.

Ta poklic je bil v tistem obdobju daleč od tega, kar je danes. Enako velja za Petra – težko bi ga dali za primer piarovca, s kakršnimi imamo opraviti danes. Kot sem omenil, na ministrstvo je bil povabljen, da bi se mu pomagalo, ideja je bila, da bo komuniciral s kulturno javnostjo, ne s splošno. Ni šlo torej za to, kar spremljamo danes, ko človek vidi, da bi bilo kar nekaj problemov manj, če teh služb ne bi niti bilo (nasmeh).

Dvakrat ste omenili njegovo svobodnjaštvo v vseh pomenih besede, od miselnosti in družbenega delovanja do socialnega oziroma zaposlitvenega statusa. Sami izhajate iz liberalnega, progresivnega političnega okolja, zato se zastavlja naslednje vprašanje: kam se je skrila ta dediščina svobodomiselnosti, odprtosti v današnji družbi? Okvirov tistega, kar velja za dovoljeno, spodobno, je vse več in vse višji so. V imenu te svobode in odprtosti ste družbo pred desetletji razbijali in sestavljali na novo, danes pa smo, kjer smo.

(dolg razmislek) Te ideje imajo vselej svojo moč in svoj vpliv. Tega hotenja po več avtonomije, več spoštovanja, več kulture v družbenih odnosih, nikdar ne zmanjka, je vedno prisotno. Vprašanje je, kako tisti, ki naj bi bili zgled, družbena elita torej, te vrednote živijo v resničnem življenju. Vsi govorijo o tem, niso pa vse pripravljeni sprejeti, kaj neke vrednote pomenijo v vsakdanjem življenju. Če bi vsi v resnici verjeli v te osnovne standarde, bi človek od njih pričakoval vsaj minimalno spodobnost v komuniciranju in v njihovih javnih razpravah.

Verjetno se strinjava, da je moč teh idej v družbi, tudi globalno gledano, v zadnjem obdobju v upadu?

Ne zdi se mi najbolj produktivno opredeljevati se do vsakokratnega razmerja moči v družbi, določen nabor idej ima v nekem obdobju manj, v drugem pa več vpliva. Za pošteno oceno družbeni fenomeni potrebujejo nekaj časa. Šele v retrospektivi se tako žal pokaže, da ne glede na to, kako se nekdo samoimenuje, pogosto uporabljajo enake postopke kot tisti na drugi strani in da ni razlike v izkazovanju družbene moči. To je namreč največji problem, kako se moč, ki jo politične elite dobijo od državljanov, uporablja. In potem se izkaže, da niso eni samo napredni in drugi samo nazadnjaki. Vse bolj bi nas moralo skrbeti, kako tisti, ki jim nekdo zaupa, izigrajo njegovo zaupanje. Če se umaknemo iz našega lokalnega okolja, je zanimivo opazovati, kako na primer levica neskončno bolj zaupa tistemu, kar govori papež Frančišek, kot temu, kar govorijo socialdemokratske ali liberalne sile po svetu.

Če se vrneva k Petru Božiču – bi lahko rekli, da sta bila prijatelja v pravem pomenu besede, in to kljub nekajdesetletni razliki v starosti?

Naj tu citiram Vlada Miheljaka, ki je rekel, da je bil Peter nekomu lahko le najhujši prijatelj (smeh). Imel je veliko število ljudi, s katerimi se je rad družil in pogovarjal, ne morem reči, da sem bil njegov najboljši prijatelj, daleč od tega. Prijateljevanje z njim je bilo zelo zanimivo, a tudi zelo naporno, največkrat za tistega na drugi strani. Zelo rad je polemiziral in če ni mogel z drugimi, je to počel s svojimi prijatelji. Tudi zelo naglas. Ob ponedeljkih zvečer sva se dolga leta družila v krogu Rolanja po sceni in nemalokrat se je zgodilo, da me je naslednji dan kdo od tistih, ki so bili tisti večer za katero od sosednjih miz, vprašal, o čem smo se tako glasno prepirali, pa sploh nisem vedel, o čem govori. S Petrom je bilo navadno res glasno (smeh). Še najmanj, kar si od njega lahko dobil, je to, da te je ozmerjal s črnuhom, s čimer je mislil na desničarsko politično opredelitev, ali fašistom. Še posebej pa se je razvnel, ko je šlo za nogomet. V dobro mu gre šteti, da ni gojil zamere, pa tudi mi okrog njega smo ga takšnega sprejemali in ga še danes pogrešamo. Meni se je še leta po njegovi smrti dogajalo, da sem vstopil v stavbo, kjer je bila 'naša' restavracija, in 'slišal' njegovo razgrajanje zgoraj.

Kako pa se je odzival na zbadljivke na svoj račun, ki so se pojavljale v Mladininem Rolanju po sceni, kjer ste ga poimenovali za Voščenko?

Šale na svoj račun je imel zelo rad in s tem ni bilo nobene težave.

Kar med drugim kaže na precej distance do samega sebe.

Seveda. Tudi sam je o svojih dogodivščinah rad pripovedoval. Ena od teh je, kako se je nekoč v uredništvu Dela pojavil v novih hlačah, ki so vsem padle v oko. Povedal jim je, kje jih je kupil in nekateri so se odpravili tja, da bi si jih prav tako priskrbeli. Nazaj so prišli praznih rokah in ga spraševali, kaj je zdaj to, ker da v trgovini teh hlač ni bilo. Božič, ki je bil vselej zelo resnicoljuben, se je seveda razburil in jih vse odpeljal v veleblagovnico do police s hlačami – na otroškem oddelku.

Če nas zdaj gleda od zgoraj in spremlja izdajo knjige, slavospeve, postavljanje spomenika, tale pogovor nenazadnje, mu gre vse to na živce in se mu zdi pretirano?

Ne bi rekel. Predvsem pa mislim, da se je z njim pomembno ukvarjati, ker je bil zelo navdihujoč človek. Bil je priča številnim dogodkom, veliko je doživel. Hkrati nikogar ni poveličeval, pač pa je vsakega posameznika sprejemal, kakršen je bil. Zasluži, da se ga spominjamo, saj je boemski krog, ki mu je pripadal, temeljito preizpraševal meščansko oziroma socialistično-meščansko mentaliteto, ki je takrat vladala v družbi. V tem je bil nepoboljšljivo radikalen. Ob vsem tem pa, za razliko od mnogih, zgodovini ni izstavljal nobenega računa. Kar je bilo, je bilo. Z vedrino je gledal na svet okrog sebe in nas tudi v svojih zadnjih tednih – precej neprepričljivo, to že moram reči – prepričeval, da bo vse v redu.

Pogovarjava se točno na dan, ko vlada obeležuje svojih prvih sto dni. Kot nekdanji aktivni politik in predvsem kulturni minister, ki ga imajo kulturniki še vedno v čislih – kako ocenjujete delo vlade na področju kulture v tem obdobju?

Reciva takole: tovrstnih števcev nimam nameščenih.

Knjigo Petra Božiča Ko oblasti sploh ni, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.