AirBeletrina - Folklora
Kritika 9. 7. 2018

Folklora

Kriminalni roman je bil v preteklih letih v slovenskem prostoru izrazito priljubljen ne le pri bralcih, ampak tudi pri kritičarkah_ih oz. »strokovnem bralstvu«, ki ga je navdušila zlasti kriminalka Jezero, pod katero se je podpisal Tadej Golob. Besedilo, ki ni v ničemer preseglo horizonta pričakovanja, se je vestno navdihovalo pri priljubljenem Joju Nesbøju, kar je kajpada recept za komercialno uspešnost, v zadnjih letih pa vse bolj tudi za sprejetost v »stroki«. Leta 2014 objavljeni roman Umor v Šmihelski vasi, v katerem se je Meta Osredkar inteligentno poigravala z žanrom, pa tudi strukturno umeščenostjo zločina ter postopki kriminalistične preiskave, je pri »strokovnem bralstvu« žal požel manj navdušenja, morda pa bo to, kar omenjenemu romanuni uspelo, doseglo Medsočje, ki se podobno kot Umor v Šmihelski vasi poigrava s formo, a je obenem resnejši; žanrske okvire si prizadeva preseči na drug način ter delovati kot vrhunsko leposlovno besedilo.

Tovrstno prizadevanje seveda ni nekaj novega – med drugim se ga spomnimo iz filozofskih kriminalnih romanov Friedricha Dürrenmatta. Medsočje Komel preprede z mitskimi, folklornimi prvinami (umor naj bi bil posledica delovanja duhov in nadnaravnih vplivov, tako se npr. zdi, da kipi v gozdu oživijo ipd.), tradicijami (npr. lovsko dejavnostjo), aktualnimi družbeno-političnimi situacijami in akterji (v romanu se mdr. pojavi Borut Pahor, boj med »liberalno«/županovo in konservativno/gostilničarjevo/lovčevo strujo) ter medbesedilnimi prvinami.

Medsočje, izmišljen kraj, ki naj bi ga zasul potres v Posočju, služi kot vzorčno okolje, ki prinaša strukture in načine delovanja, ki jih je mogoče prenesti na celotno slovensko družbo. Umor, ki v mesto privabi tujca, služi kot sprožilni moment, ki zamaje osnovo, na kateri so te strukture in delovanja poprej lovila ravnotežje. Kot očiten znanilec spremembe razmerij deluje prav truplo, privezano na lipo, ki je stala sredi trga in jo je v nevihti razklala strela. Lipa je pri tem seveda simbol slovenstva, truplo Magdalene Možina pa tisto, kar po eni strani razkrije razklanost (slovenske) družbe (lipa se šele v noči, ko je Magdalena umorjena, v nevihti razkolje na dvoje), po drugi strani pa to razklano družbo s silo poveže proti zunanjemu sovražniku – tujcu, kriminalistu oz. »pisatelju«, ki je v to družbeno sredino vstopil od zunaj, s svojim poseganjem vanjo (razreševanje umorov dveh mladih žensk) pa zamajal njeno rahlo nestabilno strukturo delovanja, ki se gradi na konfliktu, družba pa je konstruktivnega sodelovanja zmožna le, ko začuti grožnjo od zunaj.

Erik Tlomm, ki v prvih treh četrtinah romana nastopa kot pisatelj oziroma novinar, se pri razreševanju umora, ki je dejansko drugi umor v Medsočju (oz. vsaj drugi, ki ga preučuje Tlomm) razcepi na dvoje: njegov racio poosebi skrivnostna detektivka Dante D., Tlomm pa do te svoje plati vzpostavi distanco, saj preko nje v preteklosti ni mogel razrešiti umora; njegovo objektivno, nepristransko kriminalistično preiskavo so blokirala družbena razmerja, ki so kljub svojim notranjim razklanostim, nefunkcionalnosti in kontradikcijam delovala zaščitno in povezovalno proti tujcu, na katerega je skupnost že v primeru prvega umora prenesla odgovornost in krivdo za dogajanje. Ker to delovanje nikoli ni bilo transparentno, strukturna mesta pa ne odrejena na vsebinski, racionalen način, ga tudi ni bilo mogoče razkriti in se mu zoperstaviti brez trdnejše vpeljave v ritualno in arhetipsko, ki se močno povezujeta s seksualnim.

Tako Tlomm pri drugem umoru vedno bolj odvezan od  lastnega racia vstopi v ritual in vzpostavi spolno razmerje z umorjeno Magdaleno, ki je na las podobna prvi umorjenki Agati Gorjup, ter v zločin tako v drugo vstopi vsaj deloma tudi od znotraj.

S tem, ko spoznava tradicije, folkloro in arhetipsko podstat družbene sredine v Medsočju ter ta spoznanja povezuje z znanstvenimi in logiškimi pristopi kriminalistične preiskave, se mu ne odkrije le drugi, temveč tudi prvi, poprej nerazrešeni umor, za katerega se je skupnost, ki v veliki meri deluje preko zatajevanja in potlačevanja, odločila, da je bil pravzaprav nesreča.

Medsočje je med drugim tako mogoče brati tudi kot primer študije paradigmatsko »slovenske« družbe, ki umor zaradi ranljivosti in neravnovesja, ki ju ustvari v skupnosti, izkoristi kot vstopno točko preučevanja.

Za potrebe tovrstne »študije« Komel uvede like, ki jih v nekem smislu že lahko imamo za arhetipske; poleg mladenke, ki v sebi združuje »spogledljivko« in »devico«, imamo tudi starko, župnika, župana, lovca, umetnika idr. Liki zavzemajo pričakovana strukturna mesta in v roman, ki želi delovati nenavadno in presenetljivo, preko ustaljene mreže odnosov vnašajo določen red. Podstat odnosov je seveda v veliki meri seksualna; nenazadnje naj bi bila Agata umorjena med seksualno orgijo. Po eni strani naj bi Tlomm namreč razkril korupcijo znotraj policije, ki sodeluje z županom Medsočja, zaradi česar ga skupnost izloči kot zblaznelega in ga zapre v psihiatrično bolnišnico, po drugi strani pa vendarle ostaja odprto tudi vprašanje, ali se je mogoče potopiti v družbeno sredino in iz nje izplavati, ne da bi vsaj deloma postali njen inherentni del? Je mogoče govoriti o umoru kot iniciacijskem obredu? Kaj se zgodi v točki, ko Tlomm preneha biti zgolj zunanji opazovalec in se zagrize tudi v neracionalno, na obrednem, folklori in tradiciji temelječo družbeno sredino?

Medsočje s tem naslavlja tudi razmerje med tujcem in neko družbeno sredino; ali bo tujec, če je skupnost utemeljena na represiji, to represijo lahko razkrinkal ali pa bo pred tem utišan oz. ali bo tedaj, ko se približa dejanski podstati družbe, tudi sam že privzel njeno represijo?

Da bi roman lahko presegal posamičnosti, se mora pri strukturiranosti družbe seveda v neki meri zatekati k splošnim vzorcem; tega se Komel zaveda, zato se, da bi roman vendarle deloval presenetljivo, nenavadno in izvirno, zateče tudi k številnim medbesedilnim postopkom (npr. roman, ki ga beremo, naj bi bil dnevniški zapis Erika Tlomma, ki ga je odkril urednik Mirko Melt) in osnovno strukturo maskira z uvajanjem raznolikih prvin (fantastičnih, sanjskih, srhljivih, ljubezenskih itd.), vendarle pa »baza« ostaja dovolj jasno razvidna, da je lahko tudi moteča. Na spoznavni ravni namreč v resnici ne odkrivamo nič presenetljivega ali posebej lucidnega, saj se družba v romanu (ravno zaradi splošnosti je mogoče zapisati, da to velja za družbe vobče) vzpostavlja na neenakih razmerjih in razkolih, ki pa jo zaradi svoje globoke zakoreninjenosti v resnici ohranjajo in ne rušijo, razkritje teh razkolov pa je tisto, kar družba prepozna kot ogrožajoče. Ženske v tej družbi se nahajajo v zasebni sferi; javni prostor po svoji meri ustvarjajo moški, ki so edini akterji, ženske se lahko pojavljajo le v tipskih vlogah zapeljivke, device, matere in starke.

Medsočje samo po sebi deluje podobno kot družba, ki jo izrisuje; besedilo je obloženo s toliko postopki, tradicijami, raznoraznimi prvinami ipd., da podstat, ki v resnici ne prinaša toliko lucidnosti, kot je obljublja, postane slabše razpoznavna. Če jo vendarle razberemo, ostanemo nekoliko razočarani, podobno kot smo lahko razočarani nad banalno razrešitvijo primera, ki se zdi – tudi s pomočjo Tlommove domišljije – tolikanj bolj vznemirljiv. Morda se velja vprašati, ali je temu tako, ker je podstat slovenske družbe, ki se skozi prispodobo Medsočja izriše v romanu, res tako prozaična ali pa je nekoliko prozaična naposled le izpeljava.

 

Mirt Komel: Medsočje. Goga 2018, 24,90 evrov