Fiston Mwanza Mujila (I): O literarnih Afrikah in pravici do neprosojnosti


Fiston Mwanza Mujila je pesnik, pisatelj, dramatik in predavatelj, ki živi med dvema celinama in piše v treh jezikih. V slovenščini je pred kratkim izšel njegov odmevni in večkrat nagrajeni eksperimentalni roman Tramvaj 83 v prevodu spodaj podpisane.

Dan po predstavitvi Tramvaja v koprodukciji Festivala Fabula in Vodnikove domačije sva sedla k intervjuju, ki se je pod vtisom preteklega večera mimogrede razrasel v širši pogovor o tam načetih temah. Fiston Mwanza Mujila, ki je na odru nadvse vehementna prezenca, je zunaj odra zanimiv in premišljen sogovornik. Pred intervjujem in po njem je beseda tekla še o mnogočem, od džeza in rumbe do družbenega odnosa do samote v Kongu in v Avstriji, od vprašanj knjižne distribucije prek komercialne literature pa do politike piva v Kongu. In seveda o knjigah, še več knjigah, kot sva jih imela čas omeniti v intervjuju. 

Foto: Matej Pušnik

Začeti sem nameravala z vprašanjem o vaših literarnih »prednikih«, saj ste v intervjuju za revijo Africultures nekoč dejali: »Človek se mora vpisati v neko genealogijo; si jo iznajti, če še ne obstaja.« Včeraj pa ste izrazili zadržek pred tem vprašanjem, in sicer zato, ker ga evropskim pisateljem običajno ne zastavljamo, kajne?

Tako je. Nevarnost, s katero imaš opraviti kot afriški pisatelj, je v pričakovanjih, ki jih goji tako afriško kot evropsko občinstvo. Po eni strani, da naj bi proizvajal besedila z družbeno in politično dimenzijo, po drugi, da naj bi se skliceval na določeno genealogijo. Za evropskega, recimo slovenskega pisatelja, si bralci dosti manj prizadevajo, da bi ugotovili, komu je v svojem pisanju podoben.

Ta želja po kategorizaciji afriških literatur je v bistvu kolonialna, etnologizirajoča želja. Veste, v kolonialnem času je bilo vse popisano, kategorizirano, klasificirano: afriški jeziki, kulture, običaji, božanstva, religije … In v branjih afriških literatur se včasih še vedno pojavljajo ostaline te kolonialne etnologije.

Kar se torej tiče te želje, da me ne bi kategorizirali, je zadeva ambivalentna. Po eni strani, kadar doma srečam koga iz očetove generacije ali pa tudi kadar v Evropi srečam koga starejšega, ki je iz očetove vasi – me bo ta človek vprašal, čigav otrok sem. Ne, kdo sem, ampak čigav otrok in vnuk sem. Se pravi, da posameznika identificiramo glede na njegov rod, je nosilec zgodovine svoje družine in klana. In tako si po eni strani pravzaprav želim, da bi opredelil svojo genealogijo. Po drugi strani pa, kadar je pri tem posredi neokolonialistični, etnologizirajoči vzgib, ki sem ga omenil, mislim, da ta vzgib genealogijo ubije. 

K vprašanju pričakovanj se bova gotovo še vrnila. Za zdaj pa bom torej namesto tega, kakšna je vaša literarna genealogija, raje vprašala, kateri pisatelji in pesniki vas navdušujejo kot bralca.

José Eduardo Agualusa iz Angole, Mia Couto iz Mozambika, ker sta to avtorja, ki delata na jeziku, hkrati pa tudi znata sijajno pripovedovati zgodbe: iz majhnih stvarnih drobcev znata zgraditi velik roman. Tu so tudi klasiki kot Chinua Achebe, Mongo Beti ... ti so zelo pomembni, saj smo afriški avtorji najprej – kot srednješolci – brali prav njih. In seveda še drugi pisci, kot so Alain Mabanckou, Sami Tchak, Léonora Miano, pa anglofonski avtorji, kot je Ben Okri – zelo me je zaznamoval zlasti njegov roman Cesta sestradanih. Rad imam dobro literaturo, ki me pritegne s svojim jezikom, s pripovedjo.

Privlači me tudi evropska oziroma svetovna literatura, rad imam Gabriela Garcío Márqueza, Günterja Grassa ... Berem veliko francoske poezije, na primer nadrealiste, pa sodobno, povojno literaturo, tako francosko kot nemško in avstrijsko, a tudi eksistencialistično literaturo oz. »literaturo človeške usode«: Sartra, Camusa. To so besedila, ki me nagovarjajo, ker v središče sveta postavljajo človeka, vendar to počnejo na literaren način.

Se počutite bolj povezani z literarno sceno v Avstriji, kjer živite, v Franciji, kjer objavljate, ali v Kongu, od koder prihajate?

Mislim, da sem povezan z vsemi tremi. Sem del avstrijske literarne scene oziroma širšega ekosistema nemškega jezika. Vabijo me npr. v Literaturhaus in na festivale, kjer sem včasih edini Neavstrijec, Nenemec oziroma kar Neevropejec. Kadar v Nemčiji gostuje kateri od afriških avtorjev, ki živijo v Franciji ali v Afriki, je to največkrat v kakšnem kulturnem centru, na Francoskem inštitutu. Tudi sam včasih berem tam, toda prav tako berem na prizoriščih, ki nimajo ničesar opraviti s Francijo, ki so v tem smislu nevtralna. Berem tudi v nemščini, o svoji literaturi govorim v nemščini, pred nemškojezičnim občinstvom.

Zaradi te kulturne, literarne zasidranosti v Avstriji v nemškem jeziku tudi lahko pristopim k določenim avtorjem in besedilom … če bereš Thomasa Bernharda v francoščini, v Parizu ali v Kinšasi, to ni isto, kot če ga v Avstriji bereš v nemščini in v navezavi na trenutno družbenopolitično stvarnost. Če bereš recimo Josefa Winckla v Avstriji, kjer sam živiš v okoliščinah, v ekosistemu, o katerem govori, ne bereš samo literarnega besedila, ampak razbiraš tudi to, kar ga pogojuje, zaveš se teže njegovih zgodovinskih in družbenih okoliščin, tega, da besede v knjigi vzpostavljajo dialog z družbo, s položajem v državi. Tako so se nekateri avstrijski pisatelji vpisali v moj imaginarij, v mojo genealogijo, pa ne samo to, postali so del mojega vsakdanjika in med nami so se stkale sorodnosti, ki jih ne bi bilo, če bi ostal v Kongu.

Potlej je tu tesna povezanost z, recimo temu, frankofonskimi literaturami. Objavljam pri francoski založbi in s frankofonskimi avtorji, ki živijo ali objavljajo v Franciji, me veže vrsta sorodnosti, tovarištev, afinitet, filiacij, dialogov.

Je pa še tretji literarni ekosistem, ki mu pripadam, to je kongoški ekosistem. Res je, da že deset let ne živim več tam, vendar prihajam iz Konga, z njim sem zelo povezan, imam se za kongoškega pisatelja in sem v Kongu kot tak tudi priznan. Udeležen sem torej v treh kulturnih in literarnih ekosistemih.

Predstavljam si, da je geografski premik oziroma odmik, s katerim so se vzpostavile vse te mnogotere stične točke, vplival tudi na vaše pisateljsko delo.

Seveda, neizogibno. To je vplivalo na mojo pisavo, na moj odnos do jezika. Zdaj, ko živim v Avstriji, francoščina ni več enako obarvana, nima več enake intonacije, enakega okusa, zadobiva nov zven. Če nekaj rečem v francoščini, se te besede slišijo drugače, kakor če bi živel v Kinšasi ali v Parizu, kajti francoščine tu ne uporabljam vsak dan. Tako jezik postane fiktiven, notranji jezik: jezik, ki sicer živi – ni mrtev kot latinščina –, a pa ga ne govorim. In ta fiktivnost mi omogoča, da delam izlete tudi v druge jezike, odpira določeno literarnost, zvočno razmerje do jezika, ki mi zdaj odzvanja v glavi. Ko začenjam pisati, imam, še preden najdem besedo, predmet, témo, ta jezik, ki ga nosim v glavi.

Ko živiš v enem jezikovnem vesolju in pišeš v drugem jeziku, se vzpostavi odmik, ki je lahko zelo koristen za literaturo. Če pišeš v francoščini in živiš v Ljubljani ali v Gradcu ali na Dunaju ali pa v Moskvi ali Pragi, je to nekaj drugega, kot če pišeš v francoščini in živiš v Kinšasi ali Parizu ali Bruslju, kjer si obdan s tem jezikom. Če pa si v Ljubljani ali Gradcu, že samo dejstvo, da sedeš k pisanju v francoščini, pomeni potovanje v drug jezik, v drugo vesolje. Ko narediš odmor, da telefoniraš ali skočiš v trgovino, to opraviš v nemščini in potem se spet vrneš k pisanju. Gre za čisto drugačno razmerje z jezikom in za drugačno sinergijo.

Moj odnos do francoščine se je torej spremenil, poseben pa je tudi moj odnos do nemščine, ki je postala moj drugi literarni jezik. Za začetek je to jezik, ki sem si ga za pisanje izbral. S francoščino je bilo drugače, prihajam iz nekdanje belgijske kolonije, in to je to, tu ni kaj dosti okolišiti; rodil sem se v teh okoliščinah in pišem v tem jeziku. Do jezika, ki si ga izbereš sam, imaš drugačen odnos.

Kako je torej pisati v nemščini?

Ko pišem v nemščini, samega sebe vidim kot kongoškega zidarja. V Kongu je zidar mnogo pomembnejši od arhitekta. Že res, da ta nariše načrt, a ga potem dá iz rok. Gradnjo prevzame zidar. Stvari potekajo tako: najprej se moraš prepričati, da boš gradnjo hiše finančno zmogel. Potem najprej kupiš valovito pločevino [za streho], nato še druge materiale in jih zložiš na parcelo. In ko tedaj ugotoviš, da si zares pripravljen, začneš z gradnjo. Dinamika mojega pisanja v nemščini je ravno taka. Najprej po slovarjih naključno nabiram besede – pri srcu mi je nemška beseda sammeln, zbirati. Sammlung. Najprej se torej polotim zbiranja, zberem besede, zberem materiale, potem se šele lotim gradnje hiše. Zato pravim, da sem pri pisanju v nemščini kot Bauarbeiter, kot zidar. Jezik sam postane nekaj fizičnega, materialnega. Ko pišem v francoščini, so besede že vse tam, imam jih v glavi in v ustih. Ko pa uporabim neko besedo v nemščini, ima ta določeno težo, čutim to obremenitev, pa ne mislim čustvene, ampak čisto fizično obremenitev.Fizičen napor pri polaganju opeke.

Zidarji v Kongu pri gradnji večinoma res uporabljajo merilne naprave, uporabljajo pa tudi oči. Oddaljijo se od hiše in s pogledom preverijo, ali je vse, kot mora biti. Kajti orodja niso vse – seveda so zelo pomembna, ampak pomembne so tudi lastne oči: kako nekaj vidim sam, ne le to, kaj mi o tem pove moje orodje. Zidar gre od daleč pogledat, ali zid prav stoji. In tako delam tudi jaz, kadar pišem v nemščini. Tekst nekaj časa pustim in si ga poskusim ogledati od zunaj, da preverim, ali stoji, kot je treba.

Za besedila v nemščini poberem besede na različnih krajih, nekaj v Gradcu, nekaj v Berlinu, tu in tam si kakšno besedo, ki jo najdem, zabeležim na listek in jo potem vključim v svoje pisanje – nekatera besedila tako postanejo tudi povabila na potovanje, geografija jezika. Ta beseda je iz berlinskega dialekta, ono srečamo v Gradcu, tretja je bila bolj v modi v 18. stoletju, četrta je francoska – ampak francoska beseda, prevzeta v nemščino, torej je že nekaj drugega, drugače obarvana.

Vse to pomeni, da besedilo ni homogeno – vsaka beseda v njem ima lastno zgodovino. Ko pišem v nemščini, jezik postane kot muzej. V muzeju ima vsak predmet lastno zgodovino, lastno genealogijo, svojo lastno pot in usodo – toda ko postaviš vse eksponate skupaj, pripovedujejo skupno zgodbo oziroma zgodbe, stkejo neko drugačno pripoved.

 Občasno pišete tudi v svahiliju. Dejali ste, da imate pri tem občutek, kakor da ste na obisku pri starih starših.

Drži, s svahilijem je namreč tako: jezik mi hkrati pripada in mi ne pripada. Moji stari starši so živeli kakor v muzeju, s pohištvom še iz kolonialne dobe. Sedel si lahko samo v ta fotelj in ne v onega, ker je bil oni samo dedov. Če si vzel v roke ta lonec, da bi skuhal večerjo, je stara mati rekla, ne, tega mi je podaril tvoj ded, ko mi je bilo trideset let; če si vzel drugega, je rekla, ne, ta je s te in te poroke – vse je imelo svojo zgodbo in ni marala, da bi uporabljali njene predmete, da jih ne bi poškodovali. Tako si torej v hiši starih staršev: marsičesa ne moreš vzeti v roke – hkrati pa si tam doma. In tako je v svahiliju: to je moj jezik, hkrati pa ga ne morem v celoti uporabljati. Besede so kakor prepovedane. Že zato, ker je zelo malo založb, ker se literature v tem jeziku ne bere – to med njimi in mano vzpostavlja prepreko, bariero, čeprav so te besede obenem tudi moje.

Foto: Matej Pušnik

Govorila sva o fiktivnem jeziku, Mestna država v Tramvaju 83 pa me je spomnila tudi na bogato tradicijo fiktivnih držav v kongoških romanih in širše v afriških romanih, napisanih v francoščini: recimo na Jurmo in Katamalanezijo Sonyja Labou Tansija ali na »domovino« Henrija Lopesa, ki leži »nekje na tej celini, seveda«, morda severno ali pa južno od ekvatorja. Različni avtorji so imeli za to izbiro gotovo vsaj delno različne razloge, vsekakor pa je figura fiktivne države postala opazna literarna stalnica. A po drugi strani vsi ti romani govorijo o zelo konkretnih zgodovinskih stvarnostih. Kako sami vidite razmerje med tema dvema vidikoma: fiktiven kraj, realna zgodovina?

Za začetek bi dejal, da so moderna afriška mesta povečini fiktivna mesta. Na primer Lumumbaši: v začetku 19. stoletja so odkrili ležišča bakra in se odločili, da bo tam mesto. Ljudje so prišli od vsepovsod, mesto je zraslo iz nič. Večina velikih afriških mest je nastala tako, ne kot plod naravnih procesov nastajanja mest, recimo ko se ljudje začnejo naseljevati pri prehodu čez reko, ampak so bila ustvarjena od zunaj, po odloku kolonialne uprave. Zato pravim, da so tako rekoč fiktivna.

Mislim tudi, da umestitev dogajanja v fiktivno mesto omogoča, da literatura ostane literatura. Če naj vse izrečemo, potrebujemo ta odmik. Sploh zaradi pričakovanj, ki bremenijo afriško literaturo in o katerih sem že govoril.

Če bi recimo rekel, da se zgodba dogaja v Lumumbašiju, bi mi takoj rekli: ampak tiste ulice, ki jo omenjaš, v resnici v Lumumbašiju ni. Afriški bralci so izredno stvarni, pričakujejo obilico zgodovinskih, družbenih zaznamb, od pisatelja pričakujejo, da bo v roman postavil stvarnost, ki jim je blizu in pri srcu. In odtod včasih potreba, da dogajanje postavimo v fiktivne kraje, pa ne le v izogib cenzuri – pri pisateljih, kot sta bila Sony Labou Tansi in Henri Lopes, je šlo namreč tudi za izogibanje cenzuri, medtem ko sam ne pišem več v takih okoliščinah. Razlogi so se spremenili. Meni gre za to, da mi ta izbira dopušča širok manevrski prostor za zgodbo, ki jo pripovedujem. 

Deluje pa tudi kot signal za bralce, naj romana ne beremo kot politični esej ali kot dokumentarno gradivo.

Tako je. Kot afriški avtor si želim, da bi mojo knjigo brali kot roman, se pravi kot besedilo, ki je stvar domišljije in estetike.

Če se kdo želi informirati o Kongu, obstajajo eseji, pomembne monografije in doktorske disertacije, ki so po mojem mnogo primernejši vir informacij kot pa roman, ki se poigrava z realnostjo. Lahko pa Kongo seveda tudi obiščeš, tako ga boš precej bolje spoznal kot z branjem romana.

Vseeno pa bi se še malo pomudila pri zgodovini, ki ste jo literarno upodobili v Tramvaju 83. To je dolga zgodovina in je globalna zgodovina: v Tramvaju se srečujejo liki z vsega sveta.

Da. In mislim, da imajo vsa velika rudniška mesta v Afriki ali sploh povsod bolj ali manj enako zgodovino. Odkrijejo rudno ležišče in tja privrejo ljudje z vseh koncev in krajev.

Mimogrede, pred tem so imeli diamanti v Kongu zelo majhno vrednost, pravzaprav so bili vredni manj od školjk kavri. Kadar so v vasi mojih starih staršev dekleta pri plavanju v reki našla diamante, so se z njimi igrala. S kolonizacijo pa so ti kamni, ki pred tem niso imeli nikakršne vrednosti, nenadoma postali dragoceni in od vsepovsod so začeli prihajati ljudje.

Vsa rudniška mesta, rudniške regije so kraji srečevanja in mešanja, multikulturni, nehomogeni kraji, kamor vsakdo pride s svojo zgodovino, s svojim jezikom ... V tem je zame tudi njihova lepota.

Ne prihaja pa samo delovna sila, prihajajo tudi vsakovrstni dobičkarji oziroma »turisti v pridobitne namene«, kot jih imenujete v romanu.

Tako je in treba je omeniti tudi nevladne organizacije. V Afriki so NVO, ki opravljajo izjemno delo, so pa tudi take, ki služijo zgolj osebnim interesom. Uslužbenci NVO v Afriki lahko zaslužijo tudi trikrat bolje kot bi v Evropi, pri tem pa plače tam praktično ne porabljajo, saj ima na voljo hišo, prevoz itd. Ti ljudje mogoče res prihajajo z dobrimi nameni, pomagat – imam prijateljico, ki je sama v taki službi –, dejansko pa hkrati tudi bogatijo od bede drugih. Ni ravno v njihovem interesu, da bi se položaj izboljšal. Vzemimo misijo ZN v Kongu, to je največji kontingent mirovnih sil ZN. Vsi ti ljudje so dobro plačani in zanje je dobro, da stvari ostajajo, kakor so, saj z zaslužkom preživljajo svoje družine.

Nasploh so v vsaki vojni tudi taki, ki se z njo okoristijo. Vse je odvisno od tega, na kateri strani se znajdeš. Denar se v vojni dobro obrača. V vojnem kaosu, ko se vojna približa mestu, marsikdo proda svojo hišo, vse svoje imetje, in pobegne … drugi pridejo poslovat.

Vojna kot še en naravni vir, ki se ga splača izkoriščati?

Vsekakor. V Afriki, v Kongu z vsako novo vojno bogati obubožajo in revni obogatijo – nekateri pač zaslutijo priložnost in se znajdejo. Recimo trgovci, ki zadržijo robo, dokler ni vojna pred vrati, in jo potem prodajajo po petkrat, šestkrat višji ceni. In če se z vojno zamenja vlada, so zmeraj taki, ki dobijo priložnost, da delajo za novo vlado in se okoristijo s kaotičnim položajem, da si napolnijo žepe. Vojna je res biznis.

Zelo nazoren primer je angolska državljanska vojna. So Kongožani, ki so med to vojno odhajali v Angolo iskat diamante. V normalnih okoliščinah bi se človek umaknil iz države, v kateri divja vojna. Ampak nekateri hodijo tja kovat dobiček; nekateri Kongožani so med angolsko vojno tako obogateli, da so dobesedno metali denar skozi okno. Drugi odhajajo v vojno kot najemniki.

In seveda so tu trgovci z orožjem. Večina zahodnih držav proizvaja orožje, ki ga tržijo po vsem svetu. Tudi njim je v interesu, da se vojna nadaljuje. To je ta paradoks: po eni strani pravijo, res nimamo kam s temi begunci, ki prihajajo k nam, po drugi strani pa v države, od koder ti prihajajo, prodajajo orožje ...

... ki služi ravno proizvajanju kriznega položaja in konec koncev »proizvajanju« beguncev.

Tako je.

 

 

(Konec prvega dela intervjuja. Drugi del, v katerem Fiston Mwanza Mujila spregovori o tem, zakaj ne mara, da bi ga označevali kot afropolitanca, kaj misli o tem, da so njegov roman nekateri označili za pornografijo revščine, ter kako razmišljati o afriških književnostih in filmih, bomo objavili prihodnji teden.)

 

Knjigo Tramvaj 83 lahko naročite tu.