AirBeletrina bo v petek, 13. 12. 2013, ob 19.00 v Trubarjevi hiši literature podelila nagrado za najboljšo kratko zgodbo.
Med 157 prispelimi zgodbami je žirija (Aljoša Harlamov – predsednik, Manca G. Renko, Matjaž Juren Zaza, Katja Perat) izbrala pet najboljših. Ob tem je ugotovila, da imajo komisije z razlogom liho število članov, saj je vse do konca ostala razklana. Se bo do petka zedinila?
Bo zmago ubranil Matjaž Brulc, umetnostni zgodovinar, priznani pisatelj in veliki zmagovalec leta 2011? Ali bo nagrajena Ana Schnabl, prekaljena publicistična mačka? Bosta komisijo prepričali Metka Lampret ali Marta Pavlovič, ki kljub izkušnjam pišeta mladostno in sveže? Ali pa bo prodor leta uspel Niki Jurman in njeni urbano-ubrani iskrenosti?
V petek boste lahko prisluhnili najboljšim odlomkom ter spoznali avtorje, AirBeletrinino uredništvo in sodelavce. Formalni razglasitvi najboljše zgodbe bo sledilo neformalno druženje.
Pa še nekaj drobtinic, da boste lažje dočakali petek.
Zaposlen sem bil kot paznik v zaporih na Povšetovi v Ljubljani, v tem najlepšem kurčevem mestu na svetu. In seveda sem poznal vse sorte barab, norcev, dilerjev, izprijencev, degenerirancev, nesrečnih izvržkov družbe, takšnih in drugačnih usod. Zaradi tega se rado otopi, pravijo; najhujša stvar, ki se lahko zgodi človeku, vajenemu dna in vsega najslabšega, pa je, kot se reče, izguba občutka.
Matjaž Brulc, Povest o vzgoji popolnoma običajne svinje
Ljubezen je odvisna od tega, kako spretno manipuliram z iskrico sovraštva. V moj objem so prišli z Bogart čikom, Delon balonarjem in Brando motorjem, odšli pa z Nes puloverji v pasatih in meganih.
Nika Jurman, »Short story bro«
Poleti kot zdaj smo vse le v haljah, spodaj nič, sonce žge skozi stekleno streho nad nami, tovarna je taka, moderna, kdo se bo mučil s kombinežo in modrci. Nitke in preja se prijemljejo kože, povsod jo imamo, v laseh, pod pazduhami, v ušesih, povsod. Je pa vseeno boljše kot na Agrokombinatu, res, vrste koruze, da jim ne vidiš konca in zemlja za nohti, hrbet pa do tal.
Metka Lampret, Visoki C
Grem torej na britof, potuhnem se za najvišje spomenike ali kosmata debla cipres. Opazujem. Rad imam starke. /…/ Če se pri hoji opirajo na palico, če tavajo med nagrobniki kot pingvini v megli, če se komaj premikajo, če vlačijo s seboj vse svoje premoženje, jih ljubim najbolj. Moje drage, senilne, betežne starke!
Marta Pavlovič, Torbičar
Moj zdravnik mi zagotavlja, da je to popolnoma običajno, saj doleti vse bolne osebe, nasploh pa je pri osebah, ki izkazujejo velike bolečine, dodatna pomoč potrebna. Verjetno sem se v to zapletla, ko sem uporabila dve besedi, ki jih pacienti pri zdravnikih ne smemo uporabljati, saj zamažejo njihov sicer precej veder, upanja poln in blago sočutni obrazni izraz v izraz nemoči. Izgovorila sem namreč besedi „ubiti se“.
Ana Schnabl, Trittico
