Kot prva prakticirajoča filozofska svetovalka sem v Sloveniji prvič predstavila članek na to temo leta 2004 in imela svojo prakso filozofskega svetovanja (2006–2007). Malo kasneje sem se filozofskega svetovanja lotila z odgovarjanjem na pisma bralk in bralcev v reviji O osebnosti (2007–2010) in na Delu.si v okviru anonimne psihološke svetovalnice (2009–2010). Leta 2020 sem svoje storitve ponudila portalu Siol.net, vendar za tovrstno online svetovanje niso bili zainteresirani. Če me kdo povpraša za nasvet, občasno še danes odgovorim na kakšno vprašanje, dilemo, izziv in v zadnjem letu se je to kar nekajkrat zgodilo predvsem zaradi korona situacije. Zanimivo je, da so se nekatera vprašanja sicer pojavljala že pred tem, med korono pa so se vseeno pojavila večkrat in s poglobljenimi temami, a o tem malo kasneje. Najpogostejša vprašanja, ki so mi jih bralci zastavljali – in tudi v kar nekaj osebnih primerih –, so se nanašala na osebno rast, partnerstvo ter eksistencialna in karierna vprašanja.
Naj najprej na kratko predstavim, kaj je filozofsko svetovanje in kako se razlikuje od psihološkega svetovanja. Prvi znani filozofski svetovalec, ki je leta 1981 filozofijo uporabil za namen svetovanja, je bil Gerd B. Achenbach. Ko je odprl prvo filozofsko svetovalnico blizu Kölna v Nemčiji, jo je poimenoval filozofska praksa in (po)svetovanje (Philosophische Praxis und Beratung). Achenbachovi svetovalnici so sledile filozofske prakse po vsem svetu in jih lahko združimo v prvi val svetovalcev (1990–2000), v katerega sodijo Louis Marinoff (ZDA), Petra von Morstein (Kanada), Adrijaan Hoogendijk, Anette Prins–Bakker (Nizozemska), Tim LeBon (Združeno kraljestvo), Shlomit C. Schuster, Ran Lahav (Izrael). V drugi val – od leta 2000 dalje – spadajo Peter B. Raabe (Kanada), Vaughn Feary (ZDA), Blanka in Jan Šulavíková (Slovaška) ter Katarina Majerhold (Slovenija). Z nekaterimi svetovalci, kot so Adrijaan Hoogendijk, Schlomit Schuster, Tim LeBon in Peter Raabe, sem bila dolgo leta v elektronski korespondenci. Še leta 2019 sem se recimo dogovarjala, da bi naredila intervju z Adrijaanom Hoogendijkom in že leta 2007 sem pridobila certifikat za filozofsko svetovanje Petra Raabeja, sicer izrednega profesorja filozofije na Univerzi Fraser Valley v Kanadi.
Ko je Achenbach odprl svojo svetovalnico, je s pojmom »filozofska praksa in (po)svetovanje« označil tip svetovanja, ki ni psihološko svetovanje ali terapija in ki hkrati predstavlja filozofsko alternativo ter kritiko psihoanalize in psihoterapije. Kakor sam pravi, se filozofski svetovalci »borijo proti temu, da bi njihova orodja uporabljali za točno določene – vedno ene in iste – cilje, namene, tako kot psihoterapija, ki ljudi obravnava kot normalne ali nenormalne in nato skuša vse nenormalne spraviti na pot normalnosti z vedno istimi metodami« (Achenbach, 1995: 74). Prav tako ne verjamejo, da morajo klienti dolga leta obiskovati filozofske svetovalce, da bi odkrili njihove številne potlačene simptome. Filozofi verjamejo, da obstajajo neraziskane (bolj kot nezavedne ali potlačene) vrednote, prepričanja in predpostavke, ki se jih je vsak naučil v otroštvu od staršev, šolskega sistema in družbe in po katerih živijo; ki kliente oblikujejo (vendar ne določajo) in vplivajo (vendar niso vzrok) na to, kar počnejo.
Filozofski svetovalci verjamejo tudi, da določeni koncepti vplivajo na oblikovanje družbenih realnosti, kar zadeva spol, vloge spolov, raso, status, spolno usmerjenost, spolno identiteto in podobno in da s spremembo konceptov ter njihovih razumevanj lahko spremenimo tako družbene vloge kakor posameznike, medtem ko psihoterapija to dimenzijo pogosto spregleda in še spodbuja težave in probleme posameznikov. Tako denimo feministična filozofska svetovalka Vaughn Feary piše: »[V]elik del tradicionalnega psihološkega svetovanja zanemarja tako družbeni kontekst, znotraj katerega se pojavljajo problemi žensk, kakor tudi, da so problemi žensk rezultat dolgoročnega zatiranja žensk v družbi.« (Feary, 2003: 14) A čeprav si tradicionalna psihoterapija prizadeva za to, da bi bila vrednostno nevtralna in apolitična, Feary meni, da je v svoji zgodovini pogosto dejansko pripomogla k zatiranju žensk s tem, da so žensko nezadovoljstvo obravnavali na podlagi medicinskega modela kot kvazibolezen, ki jo lahko ozdravi psihoterapija in kakor da bi bilo njeno nezadovoljstvo le njen problem, ki se ga da v celoti razrešiti z medicinsko in psihoterapevtsko obravnavo posameznice, v nasprotju z družbenimi prizadevanji za odpravo tega skozi njeno dolgoročno družbeno zatiranje, nespoštovanje in omalovaževanje.
In kaj je filozofsko svetovanje? Nussbaum v svoji knjigi Terapija želje (1994) o idealnem filozofu piše kot sočutnem strokovnjaku, katerega umetnost lahko zaceli veliko vrst človeškega trpljenja, tegob, tesnob in strahov, ki so povezani s temeljnimi človeškimi koncepti in vrednotami, kot so status, čast, priljubljenost, družina, moč in prijateljstvo, saj je cilj filozofa izboljšanje človeške duše in kako najti način za srečno (eudaiomon) in dobro (etično) življenje. Ta cilj naj bi zahteval veliko refleksije in razumevanja, zato se predpostavlja, da je ustvarjanje pogojev za razumevanje samo po sebi pomemben del praktičnega filozofskega projekta. V tem smislu so se filozofi od samih začetkov filozofije videli kot del vzgojnih in družbenih aktivnosti ali čemur so rekli psuhagogia (vodenje duše) (Nussbaum, 1994: 126). Kako pa to početi, kako se odzvati na to, da smo vsi del običajnih dogodkov življenja, da vsak od nas kdaj doživi razhod z ljubljeno osebo, izgubi službo ali pa mu umre najboljša prijateljica, oče, najljubša teta … Kako se spopasti s tem, da nam življenje ne prizanaša s trpljenjem?
Filozofsko svetovanje se osredotoča na spoznanje lastnega svetovnega nazora ali »temeljni aksiom«, po katerem se klient v življenju ravna; da skuša videti okvir lastne misli, ki ustvarja omenjene aksiome, si pridobiti nekaj znanja o lastnem vedenju, odločitvah in izkušnjah ter da je, ko je treba, sposoben vplivati na ta konceptualni okvir s pomočjo kritičnega in kreativnega mišljenja. Pogosto se namreč izkaže, da so težave, ki se dotikajo enega problema, povezane z veliko globljim in širšim prepričanjem (svetovnim nazorom, temeljnim aksiomom ali filozofijo življenja posameznika), ki ga ima klient o sebi, drugih in svetu. Filozofija je tako relevantna za vsakdanje življenje zato, ker lahko vsakdanje dogodke, dejanja, misli, čustva, načrte, upe in hrepenenja interpretira kot »izjave« o nas samih in svetu. Lahko jih interpretira kot posledico in izraz koncepta o lastni identiteti; kaj je za klienta smisel življenja; kaj je dobro, pravično, srečno življenje; kaj pričakuje od sebe in od drugih in podobno – ta posameznikova stališča o sebi in svetu imenujemo svetovni nazor, filozofija življenja posameznika. V tem sklopu razmišljanja še boljšo definicijo ponudi Ben Mijuskovic, ko pravi, da filozofsko svetovanje temelji na premisi, da vsak izmed nas strastno izbere določeno izhodišče, prvi princip, ki nato služi kot podlaga za ves nadaljnji miselni in vrednostni sistem. »Principi delujejo kot semena, vrednostni sistemi pa so sadovi tistega, kar je bilo prvotno posejano. Filozofsko svetovanje raziskuje ta semena in njihove izdelke kot tiste, ki jih je klient sam izbral.« (Mijuskovic, 1995: 88)
K rečenemu naj dodam, da se filozofsko svetovanje ne ukvarja le s kognitivnimi vidiki klientovega življenja (mislimi in prepričanji), ki naj bi razkrivali njegov svetovni nazor, ampak tudi s čustvi in vedenjem. Filozofska svetovalka Schlomit Schuster recimo verjame, da »mora filozofski svetovalec pristopiti k filozofiranju s klientom na osnovi njegovih izkušenj in razpravljati o klientovem problemu tudi z uporabo empatije« (Schuster, 1999a: 33). Tako klient med kritično dialoškim mišljenjem ne pridobi in uporablja le veščin in znanja logike ter kritičnega mišljenja, ampak se lahko nauči vstopiti v svet izkušenj prek spoznavanja in razumevanja čustev – lastnih in tujih –, kar stori z uporabo empatije in sočutja. Res je, da filozofija zahteva upravičenost posameznikovega prepričanja na način logičnega, kritičnega in konceptualnega argumentiranja, a v zadnjih desetletjih se pojavljajo filozofske razprave, ki tudi čustva utemeljujejo kot neke vrste racionalne sodbe, zato tudi v filozofskem svetovanju določena čustva igrajo pomembno vlogo.
Zdaj pa naj končno predstavim teme, ki so v času korone najpogostejše. Ena od teh je gotovo osamljenost, samota in s tem povezana tesnoba, druga tema so težave v partnerstvu in tretja strah pred izgubo službe oziroma dela. Kakor rečeno, so te teme sicer stalnica, a so se v dani situaciji pojavljale veliko več kot prej.
Glede prve teme: ker sta za številne ljudi osamljenost in samota strašljivi in do neke mere »neznani«, se mi je zdelo pomembno, da v takšnih primerih klientom neznano poskušam osmisliti, osamljenost in samoto pa narediti bolj »domači« – ponuditi torej drugačen pogled nanju in na ta način ponuditi uteho. V tem primeru sem uporabila štiristopenjsko metodo Petra Raabeja, od katerih sta prvi dve stopnji usmerjeni v rešitev problema, naslednji dve stopnji pa k učenju o filozofskem pristopu in transcendenci. Najprej sem se spoznala s klientovimi mislimi in občutji glede osamljenosti in tesnobe, nato pa sem ga spodbujala k razmišljanju o tem, če imata morda samota in osamljenost lahko tudi kakšno pozitivno konotacijo. Pri tem sem se naslonila na enega redkih umetnikov in esejistov, Octavia Paza, ki je samoto in osamljenost dojemal kot nekaj izvorno danega, kar je seveda povsem v nasprotju z Aristotelom, ki je trdil, da je človek »politično bitje, bitje skupnosti«. A Paz ni nasprotoval Aristotelu, saj je dejal, da so vse družbe, vključno s t. i. arhaičnimi družbami, hipostazirale skupnost (družabnost) in ne samoto, čeprav je po njegovem prav samota tista, ki razkriva naše zavedanje praznine in poraja vprašanja, kot npr. »kdo smo, kam gremo; od kod prihaja svet, kaj je svet, kakšen pomen imajo drugi ljudje v našem življenju?« Še več, Paz meni, da šele samota in osamljenost ljudi z močjo prijateljstva, kolegialnosti ali ljubezni poveže v družbo – družino in državo, kajti če ne bi bilo samote in osamljenosti tudi skupnosti in prijateljstva ne bi bilo. Po Pazu je samota, če bi uporabili Heideggrovo terminologijo, eksistencial, je del človekove biti, njegovega razpoloženja. Martin Heidegger v Biti in času (2005) pravi, da »[r]azpoloženje razodeva ‘kako nekomu je in postaja’« (2005: 191) in »… razpoloženje pripada biti človeka« (prav tam: 64). Razpoloženje ni nekaj, kar tubit zadeva od zunaj ali znotraj, temveč gre za način njene biti–v–svetu. Heidegger meni, da so razpoloženja ali eksistenciali naše osnovne značilnosti, od tega so temeljni tesnoba, strah, radost, vest, skrb, pa tudi dolgočasnost, ki so vedno navzoči. Na ta način sem klientom približala pomen samote in osamljenosti za naše življenje, ki se jima v zadnjem letu ne moremo izogniti in sta postali del vsakdana. Hkrati sem z vpeljavo Heideggra razložila, od kod povečani občutki tesnobe v času korone, saj je Heidegger tesnobo opredelil kot strah pred bližino smrti, v času korone pa se tema smrti vsak dan pojavlja v medijih in občečloveških pogovorih. Heidegger je prav tako menil, da naj bi se ljudje od tesnobe ogradili z množico vsakdanjih aktivnosti (služba, hobiji, televizija …), ki jih zamotijo, da se jim ni treba zavedati svoje končnosti. Namignil je tudi, da gre v pretiranem gledanju televizije, službenih, športnih ali prostočasnih aktivnosti za primere eskapizma, saj se tesnoba pojavi v določenih razpoloženjih, ki nas s svojo intenziteto distancirajo od kolektiva, občestva, so–svetja, kot so primeri žalosti, osamljenosti, žalovanja … O bežanju pred osamljenostjo in samoto je filozof in radijski urednik Andres Jose Rot že leta 2009 v delu Svoboda ali sanje dejal, da osamljenost vedno več ljudi poskuša ublažiti z vključevanjem v različne virtualne ali internetne skupnostne dejavnosti, pa z gledanjem pornografije (2009: 71) in podobno. Kar lahko v času korone dejansko opazimo je, da se dejansko veliko več ljudi vključuje v virtualne dejavnosti in skupnosti kot kdajkoli prej, spremljajoč pojav pa je tudi povečano gledanje pornografije. S tem, ko sem kliente spodbujala k razmišljanju, zakaj počnejo nekatere stvari, so se lahko bolje zavedali pomena vsakdanjih aktivnosti in pomena, ki jih imajo te za njihova počutja in občutja, hkrati pa je bila to tudi priložnost za kliente, da bolj(e) spoznajo sami sebe. Ravno zato sem jih spodbujala, da si napravijo spisek dejavnosti, ki jih osrečujejo in osmišljajo, tudi ko so sami. Prav tako sem jih spodbujala, da naj bodo iskreni s seboj in svojimi občutki glede smrti in pri tem omenila nekatere stoiške filozofe, kot so Seneka, Ciceron, Lukrecij in Epiktet, ki so dejali, da moramo smrt sprejeti kot del naše vsakdanjosti. Kajti smrt je resda strašljiva in neznana, a je predvsem tudi opomnik življenja, opomnik o tem, da imamo vsak dan na voljo nov dan, da naredimo nekaj (dobrega) za nas in za druge. S tem, ko se tega zavedamo, imamo nadzor nad našimi mislimi, čustvi, dejanji in na kakšno pot želimo usmeriti naša življenja. Hvaležni smo za svoje življenje in življenje najbližjih.
Zanimivo je, da so se po nasvet obrnili tudi tako nekateri poročeni klienti, ki so opazili, da se ob svojih partnerjih počutijo osamljeno in da se z njimi nimajo o čem pogovarjati, kot tudi tisti z odraslimi otroki, ki so tokrat še bolj opazili, da so s svojim zakonskim partnerjem izgubili stično točko. Tako prve kot druge kliente sem spodbudila k razmišljanju o tem, kaj je bilo tisto, zaradi česar so se zaljubili in želeli dolgoročno razmerje ali zakonsko zvezo, kaj jih je takrat osrečevalo in kaj jih danes – katera prepričanja, čustva in želje so imeli na začetku, po nekaj letih zveze in katera imajo danes. To sem storila tako, da sem klientom dala nalogo v skladu s šeststopenjsko metodo za partnerske odnose nizozemske filozofske svetovalke Prins-Bakker, da naj si »današnje« stanje partnerske/zakonske zveze predstavljajo kot sliko in da naj mi povedo, kakšna sliko vidijo, kakšne so podobe in simboli, ki jih na njej razberejo. Nato sem jih spodbudila, da si predstavljajo, kakšna je bila slika na začetku in kakšno bi si želeli v obdobju čez pol leta. To je moral najprej narediti klient, ki se je obranil name, ta pa je nato spodbudil še svojega partnerja/zakonca, da je to storil tudi on. Na podlagi prevladujočih dejavnikov nezadovoljstva – da je v partnerstvo več vlagala partnerica ali žena ali pa da so začeli prevladovati zdolgočasenost, naveličanost, rutina – sem izvedela, da je imela večina partnerjev Rousseaujevo predstavo zveze komplementarnega para, ki je po njegovem utemeljena na naravi, na podlagi katere imata partnerja bolj ali manj porazdeljene vloge, čeprav so se mlajši pari trudili, da bi te vloge zmehčali in si jih bolj enakovredno porazdelili. Zanimivo je, da so pari opazili svojo zdolgočasenost in naveličanost prav s tem, da so zdaj več časa preživljali drug z drugim, namesto da bi v tem uživali, pa so začutili, da z zvezo niso zadovoljni, saj se nimajo o čem pogovarjati ali pa so njihovi interesi različni. A tudi že Rousseau je govoril o pasteh naveličanosti zakonske zveze, ko je zapisal: »Moški in ženska iščeta vse možne načine, da sta njuno delo in zabava različna in tako preprečita, da bi se drug drugega zasitila in sta vesela, ko se ponovno snideta.« (Rousseau, 1959: 389) Kliente sem povprašala, če menijo, da je to pravi argument, glede na to, da so s takšnim odnosom nezadovoljni, in jih spodbudila k razmišljanju, če bi bil primernejši kak drug pristop, npr. da smo si podobni in da se s partnerjem razumemo, smo si blizu, delimo skupne misli, prepričanja in aktivnosti (Majerhold, 2021). Kajti vsako izpolnjujoče partnerstvo potrebuje nenehno obnavljanje prijetnih, pristnih in atraktivnih socialnih (intelektualnih, čustvenih) in intimnih vezi – to vpliva tudi na dobro počutje in zdravje. Kakor pravi Alojz Ihan o ljubezni, privlačnosti in dobri komunikaciji s stališča imunologije. »Subjektivno doživljanje ljubezni, torej tistega znanega neopisljivega čustva, najbrž zaznamuje to, da se je ljubezenska funkcija verjetno razvila iz dveh korenin – otroško-materinskega odnosa in spolnega nagona. /…/ Ampak pozor, ljubezen ni ne eno ne drugo, funkciji materinstva in spolnosti sta obstajali že pred učlovečenjem in obstajata ločeno od ljubezni tudi po njej; ljubezen pa je dodatna in povsem nova funkcija, katere osnovni namen so socializacijski učinki.« (Ihan, 2000: 20) In »[k]o ljubimo, se naši možgani z ljubezenskimi hormoni (eden od njih je verjetno oksitocin) uravnotežijo. Ampak samo za kratek čas, kajti kmalu se hormon razgradi, zaradi česar si je potrebno nenehno prizadevati za obnavljanje razmerja. S tem nas narava prisili, da moramo neprestano ljubiti in si prizadevati za to, da nam soljudje dovolijo bližino, v kateri bi jih lahko ljubili. Sicer tvegamo, da nam bo čustvena ali fizična izolacija povzročala vedno večje težave – od nezadovoljstva in čustvene preobčutljivosti, pa do obsedenega iskanja eksotičnih duševnih pomiritev /…/ (prav tam).« Skratka, tako Rousseau kakor Ihan ponudita navezavo ljubezni in dobrega partnerstva na naravo, pri čemer pa je zanimivo, da imunolog bolj poudarja družbeni in socializacijski vidik ljubezni in ponudi uvid, zakaj moramo za dober partnerski odnos ostajati v bližini in ne na distanci. Na ta način sem kliente usmerila v razmišljanje in občutenje, katera so tista skupna prepričanja in aktivnosti, ki si jih delijo ali pa bi jih lahko vzpostavili kot skupne, nato pa jih povprašala, če oziroma kako bi to vplivalo na njihovo zadovoljstvo in atraktivnost partnerjev v dolgoročni partnerski/zakonski zvezi.
Zadnja skupina klientov, ki se je v času koronakrize obrnila name, je bila v skrbeh zaradi zaposlitve, zmanjšanja plače in izpada dohodka. To sem izkusila tudi sama, ko se zastavljeni projekt v letu 2019 še do danes ni realiziral in ko so mi na nekem mediju obljubili sodelovanje šele po končni koroni. Ko sem se torej seznanila s situacijo klientov, kar zadeva njihovo zaposlitev in kariero, sem klientom oz. klientu nato v skladu z dvostopenjsko metodo nizozemskega filozofskega svetovalca Adrijaana Hoogendijka postavljala vprašanjih v parih. Na primer, katere so edinstvene točke klienta, ki mu omogočajo prednost pred drugimi na delovnem mestu in katere so šibkosti, ki bi jih želel izboljšati danes in v prihodnosti?; kako je zadovoljen z osebnim dohodkom danes in kakšnega bi si želel v prihodnosti?; ali je za dobro plačilo že kdaj sprejel posel, ki si ga ni želel ali bi kaj takšnega storil v prihodnosti?; kakšni so kolegialni odnosi v podjetju in kakšne bi si želel v prihodnosti?; kako klient živi danes in kako si zamišlja prihodnost?; katere vrednote ima sedaj in za katere si bo prizadeval v prihodnosti? (Hoogendijk, 2008) Omenjeni tip vprašanj pomaga pri razločevanju med trenutno situacijo in realnostjo, ki jo zaposleni želi oblikovati v prihodnosti (v tem primeru utrditi in ohraniti svojo zaposlitev ali morda tudi najti novo), hkrati pa omogoča, da se klienti seznanijo s tem, katere vrednote jih vodijo, ko si odgovarjajo na vprašanja »kdo sem?«, »kaj zares mislim?« in »kaj zares želim na katerem koli področju svojega življenja?«. Nekaterim pa sem dala tudi nalogo v skladu z Hoogendijkovo predlogo življenjskega načrta, ki se glasi: »Kdo ste danes?; Oblikujete svojo prihodnost od tega trenutka dalje do 80. leta starosti v intervalih 5–10 let; Za vsako obdobje opišite, kako in kje želite živeti, kakšne odnose želite imeti, s katerimi dejavnostmi se želite ukvarjati; kakšno delo želite opravljati in koliko želite biti zanj plačani.« (prav tam: 84) To nalogo so morali klienti izpolniti v dveh tednih, in sicer le na podlagi svojih želja, sanj, idealov, ne da bi se kakorkoli ozirali na uresničljivost življenjskega načrta, svoje zmožnosti uresničenja in primernosti lastnih kompetenc. Za kliente je bila ta naloga razkrivajoča glede njihovih prepričanj, želja in »realnosti«, v kateri so. Na osnovi tega so se nato odločili, da bodo v času korone – ali po njej – začeli bodisi iskati dodatni zaslužek bodisi novo službo. S klienti smo tudi določili čas začetka iskanja (dodatne ali nove) zaposlitve, način iskanja zaposlitve in zaposlitvene cilje. Čez nekaj časa so mi nekateri klienti sporočili, da so našli dodatno zaposlitev, nekateri, da je še niso in so seveda izrazili razočaranje, nekateri pa so se odločili vztrajati v sedanji situaciji in počakati do konca korone, saj so spoznali, da so s sedanjo zaposlitvijo zadovoljni, čeprav so trenutno soočeni z delnim izpadom dohodka. Nekateri so ta čas izkoristili tudi za učenje oz. usposabljanje za nov hobi, od katerega bi lahko morda nekoč tudi zaslužili (npr. klientka se je začela učiti risanja in ilustriranja).
Skratka, čas korone nam lahko omogoči možnost, da ozavestimo pomen samote in pasti osamljenosti ter se soočimo s strahovi glede naše končnosti in minljivosti; ravno zaradi tega toliko bolj cenimo čas kakovostnega druženja z najbližjimi in prijatelji. Morda je to tudi čas, ko lahko sami končno v miru premislimo, kateri odnosi – partnerski, prijateljski, kolegialni – so za nas zadovoljujoči in kateri ne, ta čas pa izkoristimo, da vadimo osamosvojitev od neizpolnjujočih odnosov in dejavnosti ali pa se lotimo hobijev, o katerih že dlje časa razmišljamo. Za nekatere je to tudi čas, da ozavestijo stvari, ki so jih imeli za samoumevne, kot npr. gotovost zaposlitve in višino dohodka, zaradi česar se posledično lahko pojavi želja po novi ali dodatni zaposlitvi. Za vse nas pa je to nedvomno čas, da se streznimo glede samoumevnosti odnosov, dogodkov, dejavnosti in stvari, ki smo jih do zdaj počeli, hkrati pa tudi priložnost, da vsaj nekatere stvari že danes ali pa v prihodnje začnemo početi drugače. Tako se izkaže, da čas korone le ni tako slab, saj nam prinaša številne možnosti – tudi za razmislek –, s katerimi se v drugačnih časih najbrž ne bi ukvarjali.
