AirBeletrina - Feministična revolucija
Kritika 8. 11. 2019

Feministična revolucija

Shulamith Firestone (1945-2012).

»Če ne morem plesati, nočem biti del vaše revolucije.«
Emma Goldmann (1869–1940)
 

Potem ko so v prvi polovici dvajsetega stoletja sufražistke in sufražetke prvega vala priborile večini žensk na Zahodu volilno pravico, je plimi sledila oseka. Drugi val feminizma, ki ga je spodbudilo monumentalno delo Simone de Beauvoir Drugi spol (1949) in je ZDA vzburkal v šestdesetih letih minulega stoletja, pa se je osredotočil na podrejen položaj žensk v drugih sferah življenja in na vprašanja družine, zakonstva, seksualnosti ter reprodukcije. Medtem ko je bil glavni feministični tok liberalno orientiran in je poskušal znotraj obstoječega družbenega reda z reformami zagotoviti nominalno enake možnosti pri delu in izobraževanju, in še to predvsem belkam srednjega razreda, pa je komaj vznikli radikalni feminizem zagovarjal korenito prestrukturiranje družbe oziroma »feministično revolucijo«. 

Akterji zatiranja so moški

Temeljni izhodišči radikalnega feminizma najdemo koncizno podane v manifestu skupine Redstockings (1969), in sicer razredno zatiranje žensk s strani moških ter primarnost spolnega zatiranja: »Ženske smo zatirani razred. Naše zatiranje je totalno in vpliva na vse vidike našega življenja. Ženske smo izkoriščane kot spolni objekti, razplojevalke, hišne služkinje in poceni delovna sila. Obravnavane smo kot inferiornejša bitja, katerih edini namen je izboljšati življenja moških. … Akterje našega zatiranja smo prepoznale v moških. … Nadvlada moškega spola nad ženskim je najstarejša, najosnovnejša oblika dominacije. Druge oblike izkoriščanja in zatiranja (rasizem, kapitalizem, imperializem, itn) so razširitve nadvlade moških.«

Cilj radikalnega feminizma, teorijo katerega je Firestone obširneje razdelala v Dialektiki spola (1970), je »zrušitev najstarejšega, najbolj okostenelega razrednega/kastnega sistema, kar jih je, razrednega sistema, ki temelji na spolu – sistema, ki se je utrjeval skozi tisočletja«. Pravzrok primarnega zatiranja, zatiranja na podlagi spola, najde avtorica v bioloških razlikah med moškim in žensko; zatiranje žensk, pravi, »sega daleč onkraj zapisane zgodovine, prav do živalskega kraljestva«. Biološke razlike, ki so privedle do nepravičnega družbenega razlikovanja, so razlike v reprodukcijski funkciji moškega in ženske, v razplojevanju, in izhajajo iz naravnega dejstva, da so ženske in ne moški tiste, ki (lahko) zanosijo, donosijo, rojevajo in dojijo otroke.

Izvor neenakosti vidi v biologiji

Posebnost perspektive Dialektike spola je, da – drugače od kasnejših konstrukcionističnih teorij, ki prepoznajo primarni izvor neenakosti žensk v kulturni konstrukciji družbenega spola (gender) in posledično možnost odprave neenakosti v sferi kulture –, avtorica vidi izvir neenakosti najpoprej v biologiji. Zato neenakosti in podrejenosti žensk po njenem ni mogoče odpraviti, ne da bi poleg kulturnih dejavnikov zatiranja odpravili tudi samo biološko razliko. Pri tem seveda ne misli odprave razlike v videzu moških in ženskih spolnih oziroma reproduktivnih organov, temveč odpravo razlike v njihovi funkcionalnosti.

Presenetljivo je, da Dialektika spola sprejme premiso argumenta antifeministov, s katerim skušajo ti upravičiti zgodovinsko zatiranje žensk, in sicer, da so ženske in moški »ustvarjeni različni, in ne enaki«. A če antifeministi iz tega izpeljejo, da morajo ženske delovati v skladu s svojo (domnevno) »naravno« vlogo in se podrediti tradicionalnim družbenim pričakovanjem, Firestone ta zmotni sklep utemeljeno zavrne, kajti »to, kar je “naravno”, ni nujno “človeška” vrednota«. Če bi »naravno« namreč bilo človeška vrednota samo po sebi, potem bi bilo narobe zdraviti »naravne« bolezni z umetno izdelanimi medikamenti ali premagovati ovire slabovidnosti z umetnimi artefakti – dioptrijskimi pripomočki. Nenazadnje je že nekaj tako vsakdanjega, kot sta termična obdelava hrane ali nošnja oblačil, preseganje naravnega stanja. Zato lahko Firestone zapiše, da je »[č]loveštvo … začelo preraščati naravo: ne moremo več zagovarjati diskriminatornega spolnega razrednega sistema na podlagi njegovega izvora v Naravi.« Avtoričin antinaturalizem ostaja še danes pomenljiv opornik, ne le kot nasprotstvo sodobnemu perečemu procesu retradicionalizacije, ki spodjeda ekonomsko, politično, ekonomsko in socialno enakopravnost žensk, marveč tudi kot pendant najradikalnejšim konstrukcionističnim pogledom, ki povsem spregledajo pomen biološkega spola za razumevanje kulture in človekovega delovanja.

Ukinitev spolne delitve

Programatiko Dialektike spola, ki primarno vprašanje odprave spolnega razreda zveže s sekundarnim, a še vedno nujnim vprašanjem odprave ekonomskega razreda, je mogoče povzeti z avtoričinim besedami, da »prav tako kot končni cilj socialistične revolucije ni bil le ukinitev ekonomskih razrednih privilegijev, ampak tudi ekonomske razredne delitve kot take, tako mora biti končni cilj feministične revolucije, drugače od prvega feminističnega gibanja, ne le ukinitev moških privilegijev, temveč spolne delitve kot take: genitalne razlike med človeškimi bitji ne bi več imele kulturnega pomena.« Možnost človeške emancipacije avtorica daljnovidno prepozna v reproduktivni tehnologiji, ki bi v celoti omogočila umetno, zunajtelesno reprodukcijo »oziroma »ektogenezo«. Ta postaja z razvojem umetne maternice oziroma »plastične biovreče« vse bolj vprašanje našega časa, zaradi česar so transhumanistični in postgenderistični vidiki Dialektike spola danes pertinentnejši kot ob izidu dela (čeravno je v sodobnih transspolnih študijah bolj kot družbenospolni abolicionizem zastopan družbenospolni pluralizem).

Ektogeneza bi ženske osvobodila od biologije in omogočila odpravo biološke družine, romantične ljubezni, monogamnega partnerstva ter otroštva – v teh Firestone namreč vidi represivne institucije, ki generirajo oziroma perpetuirajo obstoj spolne delitve človeštva. Namesto tega bi za otroke skrbela skupnost, ki bi jim čim prej podelila politično avtonomijo in jih vključila v svet odraslih kot neodvisne posameznike. To pa bi bilo mogoče varno in učinkovito napraviti šele v kibernetskem komunizmu, saj lahko v rokah vladajočega ekonomskega razreda postane umetna reprodukcija nočna mora iz Krasnega novega sveta: treba bo »hkrati uničiti razredni sistem in družino«.

Rasizem kot razširjeni seksizem

Med najslabše postaranimi deli knjige je bržkone poglavje, v katerem skuša avtorica pokazati, da je rasizem »razširjeni seksizem« oziroma »seksizem družine človeka«. Njeno utemeljevanje te sporne hipoteze pa je tolikanj bolj idiosinkratično, ker jo razvija s precej samovoljnimi interpretacijami Freudovih idej, ki jih razume bolj »kot metafore, kakor pa … dobesedno resnico«. Nekoliko nenavadni in z antropološkega stališča netočni so nekateri avtoričini pogledi o »biološki družini«, razpad katere bi naj prinesel »vrnitev k neomejeni panseksualnosti« oziroma »naravni polimorfni seksualnosti«. Najspornejši pa je avtoričin zagovor spolne svobode otrok, ta je bržkone nastal kot pretirana eksplikacija idej, razvitih v Seksualni revoluciji (1936) freudoanarhista Wilhelma Reicha.

Dialektika spola spaja in transformira poteze ameriške nove levice, uvide iz klasike Simone de Beauvoir in iz Engelsove historične analize nastanka družine, črpa iz Ariesove prelomne študije o iznajdbi otroštva in iz tačas modnega freudovstva, navzema se duha hipijevske svobodne ljubezni, a izčiščenega eskapizma, ženeta jo futurološka imaginacija, pa tudi naivni, drzni utopizem … Zato je, kot to zapiše prevajalka in avtorica magistralne, izčrpne in kritične spremne študije Katja Čičigoj, »nedvomno otrok svojega časa«, v katerem so številne feministke videle »besedilo “norih” predpostavk in predlogov«.

Kontroverzno delo

A čeprav je Dialektika spola kontroverzno delo, mu veliko dolgujejo tudi drugi feministični tokovi, ki so z njim stopali v dialog, denimo socialistični feminizem, ki je kot sinteza marksizma in radikalnega feminizma nastal kmalu po izdaji Dialektike, ter sodobna feministična smer ksenofeminizem. Nekatere druge izpeljave radikalnega feminizma so zanemarjale nasprotovanje razrednemu zatiranju, ki ima pri Firestone še vedno kardinalni pomen, čeravno drugoten glede na spolno zatiranje, predstavnice tako imenovanega kulturnega feminizma pa so popolnoma opustile vsakršne pretenzije po inkluziji sorodnih emancipatornih bojev.

V poudarku na prepletanju spolnega in ekonomskega razrednega zatiranja kaže Dialektika spola pomemben zametek medpresečne emancipacije, utopična vizija, ki si smelo, ne le preko kulture, pač pa tudi preko narave zamišlja pravičnejšo alternativo obstoječemu, pa nudi zelo navdihujoče branje. V »postfeministični« dobi, ko večina žensk zase kratkovidno trdi, da ne potrebujejo »feminizma«, med tem pa nazadnjaške sile kujejo težko okovje za njihove maternice, in v liberalnem primežu »kapitalističnega realizma«, ki vprašanja razrednega boja in alternativ prihodnosti izganja iz političnega mišljenja – tudi feminističnega –, se navdihujočemu pridružuje tudi urgentnost.


Shulamith Firestone: Dialektika spola, Zagovor feministične revolucije, *cf, Ljubljana 2019.