Svoj zadnji, začetniški zapis sem zaključil z odlomkom iz svoje najzgodnejše ohranjene »knjige«. In obljubil še nekaj razmišljanj – ali vsaj utemeljitev, zakaj je bilo tako trivialnost vredno deliti.
Hecno pri tem odlomku je, da v vsej svoji otročji prenapetosti kaže dve stvari, brez katerih ne morem še danes. Po svoje so v ozadju še zmeraj nekateri podobni principi, ki dajejo navdih ali so neke sorte osebne obsesije.
Tisto o »dvatistočtonski raketi iz volframovega karbida«, ki se »dotakne vode z bokom pri hitrosti 1872 km/h« … Še danes sem zaljubljen v faktografijo. Nič me tako ne vrže iz tira, kot če v knjigi ali filmu naletim na kaj za lase privlečenega, znanstveno neutemeljenega. Zato se mi je na primer s svojimi medicinskimi nesmisli kmalu zagravžal House (niti osnovnega testa Wikipedie ne prestane!!!), do konca pa sem vztrajal pri Breaking Bad, v katerem kemija stoprocentno štima. Če v šoli niste bili tak razredni znanstvenikkot jaz, naj vam povem: volframov karbid je ena najtrših znanih snovi (9 po Mohsovi lestvici) z izjemno visokim tališčem, uporablja se na primer za konice vrtalnih svedrov. Predstavljal sem si, da bi bile iz njega enostavno nujno izdelane vesoljske ladje, da bi se od njih lahko odbil tudi kakšen meteorit, ki bi ravno priletel mimo, bliskovit spust v atmosfero pa bi bil zanj mala šala. No, volframov karbid se še ni prebil v vesoljsko industrijo, verjetno je pretežak, prezahteven za obdelovanje in pri meteoritu, ki bi zadel ladjo s 60 kilometri na sekundo, bi bilo precej vseeno, če je ta iz diamanta ali iz putra; očitno nisem ravno Noordnung. Ampak v teoriji … bi moralo štimati.
Ta obsedenost s fakti pa vztraja (včasih s tem spravljam v obup svojo družino, priznam). In zna biti navdihujoča. V Samo pridi domov sem na primer natančno preštudiral, kako bi bilo praktično mogoče izvesti tisti trik s krajo denarja s ciprskega računa. Proučil sem vse od letalskih voznih redov do teže in volumna desetih milijonov v petstoevrskih bankovcih, pa še nevarnosti, ki prežijo, če bi hotel glavni junak ta denar pretihotapiti z letalom. Glavni problem je, da se evrski bankovci vidijo na rentgenu (Google: euro banknotes x-ray). Sklepal sem, da bi lahko bil naš glavni junak toliko nor, da bi skušal znesek pretihotapiti v avtu s trajektom (konec koncev smo vsi v EU, cariniki ne razmontirajo ravno vsakega avta, vsaj takrat ga še niso); ampak to bi bilo zamudno potovanje, ki ga ne bi mogel opraviti neopaženo. Po dveh dneh gruntanja sem nad nerešljivim problemom enostavno obupal, zato je moral Leon večino denarja pač pustiti v ciprskem trezorju, dodal sem samo še skrivnostno izjavo o stroških, ki jih je imel, da je denar kasneje spravil v Slovenijo. Predvidoma s pomočjo kakšnih visoko specializiranih švercerjev, pametnejših od mene.
Prav zabavno se mi je zdelo, ko smo ga zadnjič pili pri nekem prijatelju (nekdanjem ministru!) in mi je povedal, da je od nekega znanca (odvetnika!) slišal, da je pri pisanju Samo pridi domov »tale Skubic moral imeti neke hude insajderske informacije«, ker vse enostavno »preveč štima«. Čisto banalno dejstvo je, da ne samo nisem imel nobenih »insajderskih« informacij – v bistvu sploh osebno ne poznam nobenega pravnika! In še nikoli nisem bil na sodišču. Imam pa doma Veliki družinski pravni priročnik. O vseh mogočih tajkunskih aferah sem imel ravno toliko informacij, kot jih lahko ima vsak, ki vsaj malo spremlja medije, potem pa v pravem trenutku uporabi še Google. Na Googlu je vse, kar potrebuješ za povsem prepričljivo zgodbo; in če si čudak kot jaz, dobiš pri takih iskanjih še inspiracijo. Zapleti se iz vseh vratolomnosti, ki jih najdeš v resničnih zgodbah, sestavljajo kar sami! Potem uporabiš še Google Street View, da vidiš, po kateri ulici v daljnem mestu hodi tvoj lik, kakšne hiše in avtomobile ima pred očmi … In si tam, hodiš po Cipru, Lampedusi ali pa kakšni zakotni ptujski ulici, ki si jo mogoče že malo pozabil.
No, ampak to je samo pol zgodbe.
Potem je še druga stvar, ki sem jo že zadnjič omenil: modeliranje literarnih likov po živih ljudeh. V zgornjem odlomku nastopa Maja, za katero sem rekel, da je bila takrat moja poletna simpatija. Ta Maja mimogrede z glavo razbije šipo vesoljske ladje, pade ven, se ujame za rob šipe, potem se ladja potopi s hitrostjo »samo 200 km/h«, nazadnje pa svoje porezane prste pokomentira z »do poroke bo vse dobro«. Pustimo ob strani dejstvo, da bi za tak podvig verjetno morala imeti glavo kot topovsko kroglo in prste iz jeklenih kavljev; že zadnjič sem omenjal razloge, zakaj sem začel v svoje zgodbe umeščati žive osebnosti iz svoje bližine ali pa vsaj s televizijskih zaslonov.
V resnici nekaj podobnega bolj ali manj delamo vsi: likov si ne izmislimo iz nič, temveč jih sestavimo iz oseb, do katerih imamo tak ali drugačen emocionalni odnos. Navadno to ni – oziroma je bolj izjemoma – ena oseba, ki bi ji le spremenili ime; pogosto ima poteze več oseb, ki pa nam s svojo navzočnostjo pomagajo oživiti lik, da ga laže začutimo, vemo, kako razmišlja ob določenem problemu, in čutimo z njim. Občasno pa ima tako početje tudi neke vrste »terapevtsko« funkcijo. Rekel sem že, da sem posamezne sošolce vpletal v zgodbe iz občutka osamljenosti razrednega očalarja, da sem z njimi vsaj v zgodbah doživljal pustolovščine, da je bil v zraku eros in da sem jim dajal trpeti kot Maji. (Da bi jim »Andrej« lahko pomagal tako kavalirsko kot: »Pokaži rano!« je dejal Andrej in stopil bliže.) Včasih pa brez pomoči krute resničnosti zgodba, naj bo še tako domišljena, preprosto ostane mrtva.
Očrt zgodbe za Samo pridi domov sem imel praktično že povsem pripravljen spomladi 2012. Načrtoval sem, da pred poletjem ali najkasneje do konca dopustov oddam vse prevode in druge projekte; imel sem dovolj prihrankov, da bi si lahko jeseni privoščil nekaj mesecev samo pisanja. Potem pa mi je avgusta popolnoma nepričakovano umrla mama.
To ni pravo mesto za razpredanje občutkov. Ja, tista mama, ki se je zgražala, ker življenje v mojih otroških tekstih ni bilo nič vredno; ki je z mojimi romani pretrpela vse mogoče moje ekscese in šele pri Koliko si moja? vesela izjavila, da sem končno napisal tudi nekaj zanjo. Bil je moj zadnji, kar jih je prebrala. Tukaj ni prostor, da bi razlagal, kakšna mama je bila. Bila je najboljša mama na svetu.
Od šoka sem bil ves povožen. Neštetokrat sem se spraševal, kako premalo pozornosti sem ji posvečal. Mama je enostavno nekaj, kar naj bi bilo zmeraj tu, pa čeprav tam nekje daleč. No, pa ni. Kot pravi faktografski obsedenecsem si izpisal natančno rekonstrukcijo najinih zadnjih srečanj, posebej pa po urah in minutah zadnji dan njenega življenja, ki sem ga lahko rekonstruiral po dnevnikih telefonskih klicev. Odpovedal sem vse drugo delo, za katerega sem bil že dogovorjen, ker se enostavno nisem mogel zbrati. Ampak nič ni pomagalo. Ni je več bilo.
Edino, kar sem tisto jesen pač sploh še lahko delal – in moral, nekaj sem pač moral početi – je bilo, da se lotim pisanja tistega že davno načrtovanega romana.
Prvo verzijo sem pisal s povsem votlo glavo, kot robot, pač po tistem očrtu, ki je bil pripravljen že pol leta. (V tistem očrtu sploh ni bilo očeta in mame Leona Berdena.) Bila je zgodba o nekem odštekanem odvetniku. Ampak kaj naj z njim? Jaz nisem odvetnik, boli me kurac za odvetnike. Tudi tisti tajkunski posli, o katerih sem hotel pisati – brigalo me je za njih, samo da napišem. Dokončal sem tekst in zijal v napisano: bilo je kot otep slame. Z vsako bilko na svojem mestu, ampak votlo. Bila je zgodba, ampak v njej ni bilo mene.
Odrešilo me je, ko sem naenkrat ugotovil, da je … da je mogoče tudi Leonu Berdenu pred kratkim umrla mama. In je njegov obnemogli oče ostal sam.
V drugem rukerju, torej popravljanja/prepisovanja, sem bil v kar nekem vročičnem stanju. Praznil, čistil sem se. Če sem prej pisal kot robot, je zdaj bruhalo ven. Smrt Leonove mame v romanu je dokaj natančno povzet opis smrti moje mame. (Samo da v resničnem življenju na telefonu ni bil sosed, temveč moj brat. Nismo bili na izletu od Bohinja do Posočja, ampak na panoramski cesti nad Logarsko. In seveda v avtu nista bila Leon in Agnes z Naomi, temveč Andrej in Klara z Lano in Jašo. In nihče v naši familiji ni advokat. In med mano z ženo ter Leonom in Agnes ni prav nobene podobnosti, razen da oba z Leonom preveč rada kaj popijeva.) Dejansko sem dušo romana napolnil s svojimi najbolj intimnimi občutki: in iznenada so bili vsi v romanu popolnoma živi.
Hvala bogu, da oče ne bere mojih romanov – načeloma ne bere leposlovja. Pravzaprav se je menda takrat, ker je bil pač osamljen, prvič potrudil, da je začel, ampak je odnehal nekje pri dvanajsti strani, ko je prišel do prizora z ostarelim očetom, v čigar hišo se mlada družina nikakor ne mara preseliti. »Aja, torej so v moji hiši gnili parketi in prastare inštalacije,« je pripomnil. Zaman mu je Klara skušala razložiti, da je morala ona v mojih romanih prebrati še vse kaj hujšega, kar je temeljilo na najinih dejanskih dialogih; da se je tudi ona morala navaditi na taka čudaška naključja; da oče v romanu nikakor ni on in Berdenova hiša ni Skubičeva; nič ni pomagalo. Bil je preveč užaljen, da bi se prebil tiste tri strani naprej, kjer je opisana smrt žene, s katero je preživel enainpetdeset let. Ko sem po pol leta videl, da se knjiga popackana in pozabljena valja med starimi časopisi, sem jo odnesel domov, skoraj malo olajšan. Tak pač je.
Pravzaprav sam ne vem, kaj vse to moje početje pomeni. Kako je mogoče uporabiti smrt svoje mame, da jo pripišeš neki drugi osebi (kar mama Leona Berdena nima z Gabrijelo Skubic nič skupnega) – za dobro zgodbo? Ampak moral sem to narediti, da sem lahko preživel tisti čas. Nisem ji priznal (do danes) avtorskih pravic za to žalostno, dokončno predstavo, čeprav bi morale biti pravice za lastno smrt gotovo najbolj svete. Niti sanja se mi ne, če bi mi to dovolila ali vsaj odobravala: rada je brala bolj vesele stvari. A nihče od najbližjih, ki vedo, da sem to naredil – niti brat, ki me je takrat po telefonu sproti obveščal o razvoju dogodkov (in on je prebral knjigo), niti Klara, ki se je takrat z mano vozila v avtu – mi ni ničesar očital, ali sploh omenil. To pač delamo.
Literatura mora biti iskrena in biti groza. In to tvoja lastna, iskrena groza, sram in sreča, ne pa izmišljevanje ali spakovanje. Nikoli ne more biti jemanje stvari zlahka.
Ampak če se vrnem v čase osnovne šole. V tiste čase, ko sem pisal te svoje prve zgodbe, kjer sem zlorabljal osebe svojih sošolcev za literarne like: prihajal je nov čas. V nekje v sedmem razredu sem (kot se to čudakom pogosto dogaja) znorel za heavy metalom; končno (hvala bogu!) zapustil osnovno šolo in se za srednjo šolo namenil, da se iz razrednega očalarja kot metulj iz bube metamorfoziram v razrednega wild boya. In moje pisanje se je podalo na čisto nov egotrip. Naslednjič.
