Eva Illouz: Lažje je poblagoviti ljubezen kot prijateljstvo

Foto: Matej Pušnik

Eva Illouz je sociologinja, teoretičarka čustvenega kapitalizma, raziskovalka hladnih intimnosti in popredmetenih čustev. V njenih knjigah se teorija srečuje s popkulturnimi fenomeni, z glamurjem bede v oddajah Oprah Winfrey, hardkorovsko romanco v uspešnici 50 odtenkov sive in drugimi uspešnicami potrošništva. Skozi pisanja razkriva, zakaj ljubezen v kapitalizmu boli na nov način, kako nas onemogoča izbira in s čim so priročniki za samopomoč spremenili družbo. V slovenščino je zaenkrat prevedeno le eno njenih del, Hladne intimnosti (Založba Krtina, 2010), zanj je spremno besedo napisal Slavoj Žižek. Poleg pisanja odmevnih knjig predava na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu in drugih uglednih univerzah po svetu, trenutno na ameriškem Princtonu. Pogovarjali sva se, ko je v Ljubljani gostovala v okviru festivala Fabula.

Raziskujete intimno v polju družbenega, čustva v sociologiji. Je razlog za to oseben? Kaj vas je usmerilo v raziskovanje čustev in ljubezni v kapitalizmu?

Raziskovalec je pogosto kakor umetnik. Odziva se na nezavedne sile, ki jih lahko šele kasneje zracionalizira in razume. Kot ženska sem se vedno počutila, da so moja čustva problem. Zdelo se mi je, da imam preveč čustev, in da nikoli niso tisto, kar bi morala biti. V nekem smislu, kot pri umetnikih tudi pri teoretskem raziskovanju najboljše ideje pridejo iz vsiljenega občutka, da nisi dovolj dober. Na zelo intimni ravni se mi je vedno zdelo, da imam preveč čustev ali pa napačna čustva.

Kako ste nato čustvo vpeli v sociologijo?

Velik vpliv name je imel roman Gospa Bovary, ki ga prvenstveno vidim kot sociološki pogled na ljubezen. Emma je ženska, ujeta v 19. stoletju, ki ne more nikamor. Da bi zadostila svoji ekonomski varnosti, se zanaša na poroko. Prebira poceni ljubiče in kot veliko žensk razvije hrepenenje po romantični ljubezni, ki predstavlja religijo, odrešitev od njenih resničnih okoliščin – suženjstva moškim. V ljubezni zanjo obstaja upanje enakosti, večje svobode, večje verjetosti, da se bo kot ženska počutila močno v svetu.

To, da Emma bere ravno poceni ljubezenske romane, je stvar sociologije, saj so ti romani del množične produkcije. Emma kupuje obleke in nakit, da bi bila všeč morebitnim ljubimcem. A na koncu tega ne more odplačati, zato si vzame življenje. Je žrtev potrošniških fanazij in tega, da kot ženska ne more delati in se ločiti.  Gre torej za osebno tragedijo, ki pa je povsem vnaprej določena. 

Mislim, da gre pri Flaubertu za sociološki način pisanja o ljubezni. Ta in še nekateri drugi romani so me napeljali k misli, da je v ljubezni nekaj globoko sociološkega. Takrat še nisem podrobna prebrala feminističnih teorij, a pred tridesetimi leti je bila teza »osebno je politično« že stara novica. Morala sem samo premakniti politično v sociološko, kar je bil v 80. letih enostaven premik. Feminizem je to že storil, pokazal na politično strukturo družine.

V Hladnih intimnostih ugotavljate, da je ravno zgodba lahko vir večjega trpljenja. Govorjenje o bolečini naredi bolečino večjo, če sem prav razumela. Kako se trpljenje povečuje s tem, ko iz njega naredimo zgodbo?

Če imaš sistem, s katerim lahko težko izkušnjo ozavestiš, ji daš besede in zgodbo, boš zelo verjetno sprejel identiteto trpeče osebe. Identiteta je nekaj, kar ustvarjajo institucije diskurza. Vzemimo posilstvo, ki je danost v življenjih žensk že zelo dolgo časa. Za ženske, ki se na posilstvo odzivajo preko institucij diskurza, je bolj verjetno, da bodo razvile identiteto okoli te travmatične izkušnje. Danes imamo mnogo institucij diskurza, ki težijo k prevzemanju identitete trpljenja. Po drugi strani obstajajo ženske, ki živijo v kulturah, v katerih posilstvo sploh ni videno kot takšno, je pravica moškega. Ženski v tem primeru ni treba opraviti dela identifikacije z lastno rano, lastno travmo.

Pišete o racionalizaciji ljubezni, čustvih kot predmetih. Kaj se ob tem dogaja z našim odnosom do telesa?

Poudarek na telesu je pravzaprav moderen. Seksualnost je način, da telo postane imanentno, da postane središče vseh javnih razprav, le še za telo gre. A ni le ene tendence, moderne kulture temeljijo na nasprotjih. Ena nagnjenost je k racionalizacijam, druga pa k hiperseksualizaciji, ker je telo vir dodane vrednosti. Ko danes govorimo o telesu, gre večinoma za fetišizacijo telesa. Torej le za en del telesa, en element, ki ga bomo uporabili kot signal celotne osebe ali osebnosti. Tudi ko se zaljubljamo, je v ospredju le en del telesa in ta je seksualiziran.

Je kaj pri našem odzivanju na svet, kar uhaja družbenemu sistemu? Obstaja trenutek spontanosti pri tem, kako se v času čustvenega kapitalizma odločamo?

Mislim, da spontanosti ni. Nekaj ni spontano zato, ker uhaja družbenim pravilom ali kulturnemu programu. Lahko se zdi spontano, ker je še toliko bolj avtomatizirano. Ko ljubiš svojega otroka, in čutiš nujo teh čustev, že slediš stereotipu dobre matere in odnosa otrok-starš. Mislim, da zamenjujemo spontanost z nečim, kar je individialno, nedružbeno. Nekaj je lahko spontano, a obenem popolnoma družbeno in vnaprej določeno. Če bi radi iskali področja, v katerih se družbeno in osebno ne prekrivata, je treba pogledati v območje omahovanja, negotovosti, zmede, velikanskega napora. V trenutkih, ko se nekaj zdi jasno, nezmedeno in neproblematično, se osebno in družbeno najbolj ujemata. 

Oprah Winfrey opisujete kot simbol tega, kako sta terapija in feminizem spremenila družbo in način, na katerega govorimo o sebi. V njenih oddajah se v trenutkih, ko terapija in racionalnost ne zaležeta, pogosto pojavi pojem boga. Je to trenutek iracionalnosti ali česa drugega?

Mislim, da religija čustev ne racionalizira nič manj. Ideja, da smo grešili, da smo grešniki zaradi svojih misli in čustev, in moramo zato nadzirati svoje ravnanja, je seveda seme zahodne racionalnosti. Zato ne bi delala razlik med racionalnostjo, povezano z bogom, in racionalnostjo, povezano z birokratskim kapitalizmom. Eden največjih doprinosov Maxa Webra je bil v tem, da je pokazal, da ni bila religija nič manjši racionalizator kot kasnejši modusi organizacije dejanj. Pomislite na kristjana, ki mora preučevati in zapisati svoje grehe svojega srca in jih prilagoditi predpisom dobrega kristjana. To so racionalne oblike vedenja.

Kar se tiče Oprah Winfrey: eno ključnih vprašanj Webra in ostalih je bilo, kje bi se našle karizmatične oblike vodenja, identifikacije z vodji, za katere se zdi, da uhajajo racionalnosti. Pri Durkheimu je to sveto, ki je nad običaji in delitvijo družbenega dela. Weber pa ima pojem karizme. Mislim, da je nemogoče kadarkoli odpraviti karizmo. Ne moreš je in tudi ne bi je smel. Velika iznajdba kapitalizma je v tem, da nenehno poblagovlja moduse karizme in racionalnih izkušenj, ki bi jih lahko nadomestil trg. 

Je kaj, kar bi se trgu lahko odtegnilo, česar ni mogoče prodati?

Mislim, da to ni mogoče. Obstajajo samo stvari, ki so poblagovljene bolj ali manj. Lažje je poblagoviti ljubezen kot prijateljstvo. In vznemirjenje veliko lažje kot dolgčas, a to ne pomeni, da dolgčasa ne moremo. Lahko si predstavljamo umetnika, ki bi naredil instalacijo z namenom, da te zdolgočasi, in raziskoval dolčas. To bi bilo zame poblagovljenje izkušnje dolgčasa. Mislim, da so danes obstoječi režimi vidnosti takšni, da jih mora posredovati trg. Celo, če ne gre za neposreden trg, kjer bi šlo za izmenjavo denarja. Družbeni mediji so zagotovo trg, na katerem se nenehno vzpostavlja vrednost in o njej pogaja. Imamo tehnologije, ki iz mnenj, biografij in misli vedno bolj proizvajajo stvari, ki jih je mogoče prenesti v režime vidljivosti in izmenjave. Tudi ekstremno nasilje in trpljenje se takoj prenese v dokumentarce in psihološke študije, poleg tega ljudje pišejo bestsellerje o tem. Včasih smo doživljali trpljenje kot izkušnjo omejitve telesa in duha. A tudi to je postalo blago. Zato mislim, da je samoznamčenje danes prevladujoč način izražanja in je zato načeloma prav vse mogoče komercializirati.