AirBeletrina - Etika neslišnosti
Kolumna 19. 1. 2021

Etika neslišnosti

René Magritte, La Reproduction interdite, Brussels, 1937.

Za Romana, umetnika upora

 

Če hočemo pesmi zares popolnoma verjeti, mora biti ta tudi fizično podobna svojemu stvaritelju, je nekoč dejal bosanski pesnik Izet Sarajlić in svojo misel še podkrepil s primerom, da bi Tomaža Šalamuna, če se poprej seveda sploh ne bi poznala in bi nanj po naključju naletel, recimo na letališču, prepoznal že po njegovih pesmih. Na to mesto iz knjige Pogovorov, ki jih je z velikanom povojne jugoslovanske poezije pripravil Josip Osti, sem se spomnil ob prebiranju nove zelo vznemirljive pesniške zbirke izpod peresa slovenskega pesnika mlajše generacije Muanisa Sinanovića. Pa ne zato, ker bi si avtorja Krhkih karavan znal dokaj natančno predstavljati že po njegovih pesmih – privilegija slepih predstav smo v času socialnih omrežij že dolgo oropani –, temveč zaradi pesmi Podhod, tiri, v kateri se pesniku – že prav: lirskemu subjektu – zazdi, da pod železniško postajo hodi za nekom, ki je pesniku nekoč nekaj zameril, a se potem izkaže, da vendarle nima vsakdo svoje hoje in da gre potemtakem le za pomoto. Sarajlić se seveda izrecno ne izreče o tem, ali bi pesnika morda najprej prepoznal po njegovih obraznih potezah ali pa bi pri tem zadoščal že en sam pogled v hrbet, tilnik, bujno dolgo ali že močno opustošeno lasišče …

Vprašanje, ki se zdi v tem kontekstu nepomembno in prisiljeno, se znajde v središču pozornosti med opazovanjem Magrittovega znanega dela La reproduction interdite, na katerem je slikar upodobil svojega mecena, sicer tudi pesnika, Edwarda Jamesa. Posebnost tega olja na platnu je v tem, da upodobljenec v ogledalu, pred katerim stoji, ne vidi svojega obraza, temveč sliko sebe od zadaj – v igri je torej nekakšna escherjevska podvojitev našega, se pravi gledalčevega pogleda. Med mnogimi interpretacijami, ki jih to platno ponuja, me najbolj vznemirjata dve, na kateri – vsaj ne da bi vedel – doslej sploh nisem naletel. Po prvi mi da slika misliti v smeri, da je naš pogled na nas same že tako močno obremenjen s predstavo, kakršno naj bi o nas gojili drugi, da v zrcalu zaman iščemo svoj neposredni zrcalni odsev, saj nam ogled hočeš nočeš kar naprej uhaja čez ramo, kjer vanj vstopajo naši opazovalci. Tako zelo si jim želimo ugajati – morda pa je bilo za to interpretacijo leta 1937, ko je slika nastala, vseeno še malo prezgodaj? –, da se laže identificiramo s sliko, ki jo vidijo oni, kot pa z našim lastnim zrcalnim odsevom, ki naj bi bil po vsej logiki stvari zvesto pred nami. Druga interpretacija se, nasprotno, ne osredotoča na upodobljenčev horizont družabnih pričakovanj, temveč izhaja iz našega, opazovalčevega pogleda, ki se mu nikakor ne uspe prebiti do obraznih potez, pravega bistva človeka ali stvari, saj mu pri tem prizadevanju vedno nekaj stoji na poti. Kratko povedano: zaradi nastavljenega hrbta spregledamo opazovančev (pravi) obraz.

V vsaki umetnosti se prej ali pozneje pokaže težnja po izstopu iz njenih predvidljivih razmerij »moči«, ki se vzpostavljajo na relaciji med subjektom in objektom dela, njegovim kreatorjem in konzumentom, snovalcem in interpretom. Delo, ki naj bi govorilo samo zase, so mokre sanje vse nedosanjane umetnosti. Nekateri avtorji gredo v tem prizadevanju celo tako daleč, da so se pripravljeni odpovedati svojemu avtorskemu podpisu, drugi se od svojih stvaritev tako močno distancirajo, da nenadoma zaživijo od svojega bivšega, umetniškega sebe čisto neodvisna življenja in se v nadaljevanju drzno podajo v nepričakovane in nepredvidljive smeri. Susan Sontag se v svojem znamenitem eseju Estetika tišine loteva filozofske obravnave umetniških del, ki so najodločneje problematizirala odnos med ustvarjalcem in občinstvom ter se interpretativno spogledovala s hojo po robu praznine in tišine, pa najsi bo v kontekstu zvoka, likovnosti ali jezika. V svojem spisu se jasno zave paradoksa glasnega hlastanja po tišini, h kateri je pozivala radikalna umetnost v času nastajanja njenega besedila, se pravi dobro polovico stoletja nazaj. Težko bi bilo reči, da so klici umetnosti – in znotraj nje književnosti – danes kaj manj glasni kot so bili takrat, zagotovo pa so občutno manj slišani, pogosto so preslišani in stišani do meje neslišnosti celo v poznavalskih krogih, ki naj bi se jim ta vprašanja eminentno zastavljala. Kadar pa glasnost ne doseže svojega namena niti med primarnim niti med sekundarnim občinstvom, takrat postane frustracija tako velika, da želja po tišini – ki tako ali tako ni bila nikoli čisto resno mišljena, kajne? – preprosto izzveni. Podobno kot potrebuje glasnost tiho okolje, obkroženost z lastnim nasprotjem, da bi se lahko učinkovito izrazila in razmahnila, potrebuje tišina, ki jo tukaj imenujem neslišnost, glasen kontekst, da bi lahko opozorila na svojo nezmožnost nagovarjanja lastnega občinstva. Če hočeš umreti v stilu, je treba najprej postati nesmrten, je vedel že stranski protagonist kultnega Godardovega filma Do zadnjega diha. Danes pa se zdi, da nismo od nesmrtnosti oddaljeni nič bolj kot od osredotočenosti na tisto, kar nam umetnost in z njo življenje v svojih najbolj občutljivih odtenkih poskušata (do)povedati. Svoje tiho jedro, ki si želi biti slišano, razumljeno in razloženo, ovija z novimi in novimi sloji glasnega banalnega realnega. Snov, iz katere so nekoč zrasle vse njene najbolj radikalne, najglasnejše ideje in potrebe, je zdaj le še končen proizvod glasnega spotikanja ob njene periferne dele. Njen tihi nagovor nas prevzame le še takrat, ko se odpove svoji potrebi po glasnosti, ne pa tudi takrat, ko glasno opozarja na lastne ontološke nastavke. O pesniških opusih se razvneto razpravlja le takrat, ko gre za imenovanja novih direktorjev. O nagradah se govori skoraj izključno takrat, ko se jim kdo odpove ali jih zavrne. O nagrajencih, kadar so oskrunjeni državni ali verski simboli. Estetska gesta doseže del svojega namena le še takrat, ko pljuskne v polje etičnega.

Umetnost bi si, če bi svet res bil zvok, prizadevala odkriti nezvok, se je izrekel Peter Sloterdijk, avtor, ki ga zadnje čase žal precej več citiram kot berem. In sicer v polemiki z avtorjem knjige Svet je zvok ob koncu svojega dela Kopernikanska mobilizacija in ptolemajska razorožitev. Od umetnosti se skratka pričakuje, da bo odgovorila na vprašanja, ki sploh še niso bila zastavljena. A za to sta potrebna mir in razmislek. Udinjanje tistim, ki je sploh ne potrebujejo, ali pa jo, kar je morda še huje, ne potrebujejo zares, kar pomeni, da jo potrebujejo le za oplemenitenje svoje svetovljanske biti, kot občasni modni dodatek k vsebinam, ki se po svoji naravi odkrito posmehujejo njenemu naprezanju, ne bo pripomoglo k prepoznanju njene v jedru plameneče intence. Tok, tok, koga torej slišimo trkati na njena vrata? Njeni patroni so tukaj samo zaradi nje same. Tisti, ki jo zastopajo, naj ne hodijo nikamor, saj je njena snov tu izključno zato, da bi utrdila in povezala, ne pa se razlila vsenaokrog, kot bi lahko njeno bistvo povzeli z rahlo priredbo govora kardinalom Mladega papeža.

Vživimo se torej za konec znova za hip v situacijo, ko bi današnji vernik literature, kakršen je nekoč bil Izet Sarajlić, na letališču – kako pomenljiv kraj za ta čas! – po naključju naletel na zgolj po verzih poznanega pesnika. Bi ga tudi danes takoj prepoznal že po fizični podobnosti z njegovimi pesmimi? Uvodno spraševanje, ali bi ga morda prej prepoznal po obraznih potezah, torej po sliki, kot jo ponuja zrcalo, kadar nismo zapeljani s poigravanji s slabo neskončnostjo, ali nemara po telesnih črtah, ki jih lahko opazimo le zunanji opazovalci, pesnik sam pa se v njih morda sploh ne bi prepoznal, bi se bržkone izkazalo za retorično. Trenutni duh časa bi namreč njegove značilne poteze zgladil skoraj do generičnosti. Vse vloge, ki jih je pesnik v svojem življenju, v navidezno dobrobit svoje pisave, včasih na lastno željo, nemalokrat pa tudi po sili razmer, naseljeval, bi ga v dobršni meri prikrajšale za tisto edinstvenost, ki je za to vrsto prepoznavanja ključna. Tudi če bi se opazovalčev pogled uspel prebiti čez vse ovire, ki nam jih svet in naša življenja vztrajno nastavljajo na pot, bi na pesniku najbrž ne opazil gube, ki jo je vanj zarezala bolečina izgube, ki jo je izpovedal v eni svojih zgodnjih pesmi, ko še ni znal tako spretno barantati s potrebami in pričakovanji občinstva. Nima vsakdo svoje