Deklina zgodba Margaret Atwood dandanes ne rabi posebne predstavitve, saj smo lahko zaključek tretje sezone megauspešne HBO-jeve serije, posnete po tej distopični knjižni predlogi, spremljali letos poleti, vendar pa v Sloveniji ni bilo vedno tako. Pred prihodom prve sezone leta 2017 je bila Deklina zgodba, ki je v slovenščini izšla leta 1990 (torej pet let po izdaji izvirnika), v resnici bolj stvar sladokuscev. V angleško govorečem svetu pa ima Deklina zgodba svojo tradicijo in prepoznavnost, zato ni nič čudnega, da je lahko postala tak fenomen – skupaj z močnim scenarijem, pri katerem Atwood aktivno sodeluje, in karizmatično Elizabeth Moss, ki upodablja uporniško protagonistko Odfredo, pač skoraj ni mogoče zgrešiti.
Čeprav je Atwood trideset let trdila, da ne namerava napisati nadaljevanja, se je to vseeno zgodilo – letos septembra je, pospremljen s pravo evforijo, izšel roman The Testaments (Pričevanja), ki se je takoj uvrstil v širši in ožji krog nominirancev za nagrado booker in za katerega se že dogovarjajo za snemanje (samostojne?) serije – očitno je, da ima Atwood na svoji strani tako strokovno kot laično javnost. Vprašanje pa je, če smo nadaljevanje te kultne knjige res potrebovali.
Knjiga s popolnoma drugačnim tonom
Prevoda Pričevanj v slovenščino žal še nekaj časa ne bo (https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/zakaj-najtezje-pricakovane-knjige-leta-se-ni-v-slovenscini-226283.html), zato se bom poskusila kvarnikom popolnoma izogniti. Roman se dogaja v Gileadu 15 let po dogodkih iz Dekline zgodbe in se nanjo tudi navezuje, vendar pa gre za knjigo s popolnoma drugačnim tonom. Čeprav si je mnogo bralcev želelo vrnitve legendarne Odfrede, se v Pričevanjih zgodba plete okrog treh drugih protagonistk, ki predstavljajo tri različne paradigme oziroma tri pojavnosti ženske v takem zgodovinskem okolju. Teta Lydia, dobro poznana že iz prvega dela, predstavlja žensko na poziciji moči. Agnes, hči iz poveljniške družine, je nemočna in podvržena sistemu, Daisy pa je Kanadčanka, ki dogajanje v Gileadu spremlja od zunaj. Kar dve od treh protagonistk sta še odraščajoči dekleti in njuni pripovedi ustvarjata občutek, da beremo delo mladinske književnosti, kar je v bizarnem kontrastu s prekaljeno teto Lydio in njenimi zahtevnimi (političnimi, ideološkimi in drugimi) uvidi v sistem, katerega nepogrešljivi del je postala.
Begajoče je tudi, da se zdi v Pričevanjih njen slog veliko bolj zračen in lahkoten kot v njenih ostalih delih, ki so bila za bralca vedno poseben zalogaj. Tudi razni opisi dogajanja, ritualov, navad in zapovedi so v drugo manj šokantni – dobimo pač ponovno potrditev tega, kar o Gileadu že vemo. Pomemben del mitologije Gileada predstavlja dojenčica Nicole, hči dekle Odfrede, ki ji jo uspe pretihotapiti v Kanado, in pomemben del zgodbe Pričevanj se odvija ravno okrog tega fenomena, zato je še bolj zanimivo, ko ugotovimo, da je v prvi knjigi na tak način sploh ni, ampak se pojavi šele v drugi sezoni serije – prva knjiga se namreč konča z nosečo Odfredo, ki jo strpajo v kombi. To samo po sebi ni preveč moteče, je pa v pomoč, če se med branjem prve in druge knjige pogleda tudi serijo, kar je še ena premetena marketinška poteza.
Vzgajane v strahu
Teta Lydia je izmed vseh treh zdaleč najbolj izdelan, samosvoj in plastičen lik– čeprav predvsem zaradi Dekline zgodbe, ne toliko zaradi Pričevanj –, a je vseeno najbolj navdušujoče brati Agnesino perspektivo. Preko nje je prikazano, kako razmišlja »nova generacija Gileada«, torej otrok, ki drugega od obstoječega stanja ne pozna. Uradno vzgojo izvajajo tete, ki dekleta učijo spodobnosti, imenujejo jih dragocene cvetice – dokler se njihovo telo ne začne spreminjati in postane nevarno za moške. Agnes se lastnega telesa sramuje in celo boji: »Kolikor sem lahko ugotovila, je bilo telo odrasle ženske ena velika past. […] Toliko stvari mu je lahko bilo narejenih in toliko stvari je lahko šlo pri tem odraslem ženskem telesu narobe, da sem se začela počutiti, da bi mi bilo brez njega bolje.« Čeprav naj bi šlo za cenjene cvetice Gileada, so vzgajane v strahu; bojijo se branja, ker ga njihovi ženski možgani gotovo ne bi prenesli, bojijo se ugovarjanja in lastnega angažmaja zaradi strogih in neizprosnih kazni, o njih imajo celo izštevanke.
Vseeno pa je Agnes tihi glas razuma, saj jo nekatere zapovedane reči bodejo v oči in ji kažejo, da morda le ni vse tako popolno in samoumevno. Nekoč poskusi moliti k idolu Gileada, teti Lydii, a ideja, da bi molila k ženski, je zanjo neverjetna, zato preneha. Ravno z njenim razmišljanjem in na videz nepomembnimi upornimi dejanji Atwood mojstrsko pokaže na glavno poanto romana – v še tako represivnem svetu se bo zatirani začel spraševati o izvoru svoje zatiranosti in jo sčasoma poskusil preseči in zlomiti (»Nekateri ljudje pač nočejo živeti na noben način, ki je dovoljen.«). Navduši na primer Agnesina razlaga, zakaj obožuje oblikovanje peciva iz testa: »Vedno sem iz testa oblikovala moške, nikoli žensk, ko so bili pečeni, sem jih namreč lahko pojedla, in to mi je dalo občutek, da imam nad moškimi skrivno moč.« Atwood ravno preko ene izmed najbolj zmanipuliranih oseb v romanu drzno izjavlja, da bodo zatirane ženske ne glede na vse litanije, prepreke, navodila, prepovedi, zapovedi, kazni in ukaze vedno našle voljo za boj, upor in emancipacijo, s čimer se aktualno navezuje na trenutno situacijo v ZDA in vseh drugih državah, kjer se ženskam (in drugim neprivilegiranim skupinam) nekatere že izborjene pravice ponovno odvzemajo.
Predvidljiv potek zgodbe
Čeprav so protagonistke na začetku ločene, se začnejo njihove usode vedno bolj prepletati, ko začnejo vsaka zase premlevati različne načine »upora«. Tudi pri tem najbolj prepriča Agnesin zgodbeni lok, saj se njen lik razvija postopoma, njenim miselnim prelomom pa lahko verjamemo. Daisy je v primerjavi z Lydio in Agnes predvsem nadležna ter nekako medla, in čeprav je pozornost približno enakomerno porazdeljena med vse tri, ravno njena poglavja najhitreje zbledijo. Njen razvoj je rahlo prisiljen, a to ni še nič v primerjavi s strogo teto Lydio, t. i. stebrom gileadske družbe, ki doživi precej neverjeten razvoj in rahlo zamaje našo prepričanost v zgodbo. Odkar se razkrijejo nekatere večje skrivnosti, pa potek zgodbe nasploh postane predvidljiv, zato je morda škoda, da se ni Atwood podobno kot v Deklini zgodbi odločila za le eno močno in prepričljivo protagonistko.
Zgodbe so sicer podane v obliki nekih zapisov oziroma naslovnih pričevanj, za katere pa kontekstualizacije ne dobimo do konca knjige, kar je v duhu Dekline zgodbe. Večini je namreč ostal v spominu begajoč zadnji prizor z Odfredo, ki jo čaka neznana usoda, konstantno pa se pozablja na tisto, kar Deklino zgodbo dodatno povzdigne nad še eno distopično pripoved. Gre za epiloški dodatek, prepis znanstvenega poročila simpozija o gileadskih študijah, kjer se (moški) profesorji sprašujejo o verodostojnosti najdene zgodbe in ženskemu glasu ponovno odvzemajo avtoriteto. To je tisti boleči moment, v katerem se pokaže avtoričina bolj pesimistična (oziroma realistična?) plat. Čeprav so Pričevanja bolj optimistična in v tonu svetlejša od Dekline zgodbe, pa nas Atwood ponovno pelje na konferenco in s tem zada zadnji epski udarec.
Zaspalo na lovorikah
Vseeno pa je vprašanje, h kateremu se nezadržno vračam, tisto z začetka recenzije: Smo Pričevanja res potrebovali? Res je, da je svet Dekline zgodbe zgrajen prefinjeno in z mnogimi podrobnostmi, zato je škoda, da ga ne bi raziskali še bolj poglobljeno, a po drugi strani je ravno čar prvega dela, da je bil napisan še v časih, ko nadaljevanja niso rasla kot gobe po dežju. To pomeni, da je Atwood gileadske grozote dozirala ravno v pravih merah, da so ostajale intrigantne slepe pege, vseeno pa je povedala dovolj, da je knjiga stala sama zase. Pričevanja mogoče res dodajajo kamenček v mozaik Dekline zgodbe, a to z vsako novo sezono počne že serija, zato se lahko pričujoči roman razume predvsem kot sicer solidno literarno delo, ki bi samo zase moralo iz zgodbe iztisniti veliko več, tako pa je rahlo zaspalo na lovorikah.
Margaret Atwood, The Testaments. London: Chatto & Windus, 2019, 419 str.
