Za te poti imamo toliko poimenovanj. Američani jim pravijo long trails, dolge poti, in Francozi grandes randonnées, vélike ture. Značilen izdelek nemške kovačije besed je Fernwanderwege, daljinske pešpoti, in kot po njenem vzoru so spravili skupaj poimenovanje za evropske long-distance trails, dolgorazdaljne poti. Pri nas jim pravimo transverzale.
Vsaka od transverzal je nekaj čisto svojega. Ena je romarska, druga je bila nekdaj trgovska, tretja je planinska, spet četrta izhaja iz spet četrte pohodniške tradicije. Najbolj priljubljene so izjemno družabne, na kakšni manj znani dolge dni ne srečaš žive duše. Nekatere so od začetka do konca označene, na nekaterih si moraš vsaj na kakšnem odseku utreti stezo kar sam. A ob vseh možnih razlikah imajo te dolge poti nekaj bistvenih skupnih lastnosti. Najbolj očitna je seveda tale: res so dolge. Vsi, ki so kakšno prehodili, se strinjajo, da je ravno v tem njihov smisel. Prava transverzala zahteva vsaj za krepek mesec hoda, raje dva. Le s tem ti lahko da, kar je zate najbolj pomembno. Tako se res naužiješ pustolovščin ali končno vidiš mimo stereotipov o deželi, prek katere se vije tvoja vélika tura. Se postaviš na noge, če se ti je kaj grdo zalomilo, morda celo najdeš svoj par. Se navadiš preproščine življenja na poti in začneš v njej resnično uživati. Takšne reči.
Izmed manj očitnih skupnih lastnosti transverzal je ena najpomembnejših ta, da zbližujejo. V splošnem vse na isti način. Tistega, ki hodi, zlijejo z deželo, prek katere gre pot, z njenimi ljudmi. A zbližujejo tudi na specifične načine. Apalaška s svojimi 3500 kilometri povezuje ameriški jug in sever, ki se še vedno nista spravila z medsebojnimi razlikami. Via Francigena, ki gre iz Canterburyja do Rima, povezuje bregova, na katerih sta stoletja dolgo dve cerkvi. In obratno: neprijetno je, da se tiste dolgorazdaljne poti po Evropi na kakšni njeni zaplati nikakor niso uspele speljati, čeprav naj bi se, neprijetno je, kako celo na vzpostavljenih odsekih marsikje propadajo. S tem namigujejo, da se evropske povezave kje sploh niso vzpostavile, da jih kje jemlje.
Znotraj že tako majhnega evropskega kontinenta je še manjša zaplata sveta, slovenska, in tu smo glede takšnega povezovanja zelo zagnani. Za razliko od drugih malih držav Evrope, izmed katerih ima največja komaj za odstotek svetovnega prebivalstva, se mi namreč precej bolje zavedamo, da smo majhni. Zato marsikdo iz naših krajev zlovoljno prhne, če se katera od drugih zaplatic začne metati po tleh, da bi bila rada spet velika. Majhna zaplata, si mislimo, lahko postane spet velika samo na račun drugih, kot je bila kakšna nekdaj velika na naš račun. Ti časi, kar se nas tiče, so še kako mimo.
In sploh: ker smo s tako razgibanega konca sveta, smo od nekdaj navdušeni nad vsemi mogočimi oblikami razgibavanja. Tako zelo navdušeni, da nam našemu zanemarljivemu številu navkljub kar pogosto uspe biti čisto v vrhu mnogih fizkulturnih panog. Na to smo seveda grozno ponosni in s takšnimi dosežki si naredimo v širnem svetu še malo reklame. Ampak pri našem veselju do razgibavanja je daleč največ vredno tole: ena najbolj priljubljenih oblik fizkulture je na tem koncu sveta takšna, da pri njej ne tekmuješ z nikomer, razen morda s samim sabo. Tudi zato te lahko najrazličnejši tipi pohodništva tako lepo povežejo z drugimi ljudmi in njihovimi deželami.
Tako ni čudno, da z veseljem pograbimo vsako mednarodno pobudo za vzpostavitev kakšne transverzale. Že desetletja, preden smo bili uradno del Evrope, smo sodelovali pri tistih evropskih dolgorazdaljnih poteh. Po osamosvojitvi leta 1991, ko nismo več imeli oblasti, ki je bila proti vsem romarskim rečem, smo prek svoje zaplate brž spet vzpostavili kar nekaj variant Camina, da so se vključile v njegovo evropsko mrežo. V zadnjem času smo se pridružili tudi kakšnemu bolj gorniškemu mednarodnemu projektu, recimo Via Alpina, katerega najdaljša pot napravi okoli 2400 kilometrov po osnovni krivini Alp od Monaka do Trsta. In delali smo še na kakšnem planinskem projektu, ki nikakor noče zares zaživeti. Tak je Via Dinarica, katere vodilna trasa naj bi šla po najpomembnejših grebenih in vrhovih Dinaridov od Slovenije do Albanije in bi morala iti še dlje.
Glede takšnega povezovanja se torej o nas ne more reči drugega, kot da smo res prima in super. Konec koncev smo celo za besedilo svoje himne izbrali ravno tisti del Zdravljice, ki govori o mednarodni slogi: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.« Toda precej manj prima in super nam gre od rok nekaj, o čemer le peščico verzov stran govori taista pesem: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.« Vsaj dve stoletji sta očitno minili, odkar so ti ideali zapustili to deželo; Prešeren jih je pogrešal že v prvi polovici 19. stoletja. In videti je, da se ima ta tradicionalni manko namen nadaljevati.
Edinost to zaplato občasno resda obišče, celo s fanfarami. Kot na referendumu leta 1990, ko nas je kar devetdeset odstotkov glasovalo za odcepitev od bratomorno nastrojenih jugoslovanskih republik in s tem za demokracijo in za Evropo. Toda sloga za stalno tu nikakor ne najde domovanja, sploh pa se tem krajem rada ogneta sprava in sreča. Glede slednje se v domačih anketah običajno opredelimo za mlačnih sedem od deset; če se kakšno leto tak indeks dvigne s 7,1 na 7,2, mediji že radostno oznanjajo porast sreče. Podobni so rezultati mednarodnih anket, kjer se med okoli 150 deželami tega sveta umeščamo na medlo 40. do 60. mesto. Tik ob nas so na tej lestvici Uzbekistan in Kosovo, Nikaragva in Tajska, Belorusija in Libija. Ker imajo navedene dežele mnogo večje težave od naših, taka umestitev kaže, da srečo odganjamo od sebe v precejšnji meri sami, s podcenjujočim videnjem svojega dejanskega položaja. In podobno zna biti s spravo. Naša kolektivna bipolarna motnja je vendar stara že toliko, da bi morala biti davno pod rušo. Neredkim se zato rada utrne misel, da imamo ubogo revo priklopljeno na aparate v nekih izrazito neprijetnih globinah svoje kolektivne psihe. A najsi je spor med našima poloma dejansko živ ali ga umetno vzdržujemo, nikakor ne znamo vzpostaviti sprave med njima in lahko koristi samo kakšnim ozkim in še manj prijetnim interesnim skupinam.
Kdo bi tako menil, da bi nam zelo prav prišla kakšna domača pot, ki bi bila čisto prava transverzala. Taka pot po dveh mesecih prvoosebnega, fizičnega stika s svojo zaplato in ljudmi pač vsakega poveže z njo in z njimi. Po izkušnjah tudi ne gre drugače, kot da te takšen pohod navda s srečo in ta po njegovem koncu nikakor ne poide. Brez dvoma iz tebe izbriše odvečno nagnjenje k sporom.
Tako ne preseneča, da je bila prav takšna pot po rodni grudi predlagana že leta 1951; iz sicer zelo skicoznega predloga zanjo je dovolj razvidno, da bi slehernik zanjo potreboval ravno kakšna dva meseca. Predlagana slovenska transverzala naj bi bila nadalje planinska, torej bi črpala iz morda najlepše tradicije pohodništva v teh krajih. Bila bi tudi nekaj čisto posebnega, kajti ni druge prave dolge poti, ki bi bila krožna. Kot takšna bi bila združevalna že po svoji formi in kot takšna bi bila pot brez začetka in brez konca. Kar ima nekaj naravnost metafizičnih implikacij, v katere pa se nerazdružljivo vpenjajo nič manj navdušujoče tostranske posledice. Recimo ta, da bi takšno véliko turo lahko začel na kateri koli njeni točki in v kateri koli smeri, a bi nazadnje, kot po čudežu, spet prispel na svoje izhodišče. Da bi morda, če bi bila pravilno speljana, lahko krenil nanjo z domačega praga in se po opravljenem krogu vrnil na svoj dom, pri čemer bi bil ves čas svojega pohoda v resnici doma.
Nobene od teh in drugih največjih vrednosti predloga se izpričano ni prepoznalo ne takrat ne v sledečih desetletjih. Nikjer ni zabeleženo niti zavedanje, da bi bila prava transverzala in kaj bi to pomenilo. Zakaj bi bila planinska. Tudi glede krožnosti je v kasnejših zapisih najti zgolj nekaj zaznamkov, da bi bila to pot brez začetka in konca, a najmanjšega namiga ni o združevalni funkciji takšne forme ali kakršni koli drugi njeni posledici. Toda vse te vrednosti se je očitno vsaj začutilo, kajti predlog je bil ljudem tako všeč, da so nemudoma navdušeno začeli delati na njem. Sprva je zato Transverzali kazalo sijajno in v komaj dveh letih, do 1953., so jo speljali prek Pohorja in koroških hribov, Kamniških in Karavank ter po Julijcih. A že južno od teh se je začelo zatikati in niti težav s traso od Porezna do Nanosa se nikoli ni dokončno rešilo, čeprav se je ta relativno kratki odsek tja do začetka šestdesetih nekako le speljalo. Od Nanosa dalje, komaj na prvi tretjini kroga, pa se je zagon ustavil.
Tudi zelo šibko izraženi idejni temelji krožne Transverzale so bili gotovo razlog, da se projekta ni vzpostavilo. A na poti mu je gotovo stalo še kaj, in ko sem iskal vire o njegovi preteklosti, sem spoznal gospoda Globoko Grlo. Vsaj po njegovem je bila poglavitna težava oblast, ki smo jo imeli od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve. Ta, da nikakor ni hotela dovoliti, da bi se Transverzala od Nanosa nadaljevala čez Kočevsko. Iz mnogih razlogov, a med drugim so tam tista brezna, v njih so bile tiste kosti. Zato naj bi oblast planince nagnala, naj traso z Nanosa speljejo do morja in jo tam končajo. S tem naj bi Transverzala proslavila, da se je ravno takrat končno določil še manjkajoči, problematični del meje z Italijo. Prav zaradi tega se mi je pripoved Globokega Grla o začetkih naše dolge poti zdela verjetna: na koncu je speljana povsem nelogično, gre ravno ob tistem, takrat določenem delu meje, in to po izrazito neplaninskem svetu, konča se v morju. Planinska pot pa taka.
A bolj od dejavnikov, da Transverzala nikdar ni postala prava transverzala, je važno, zakaj bi se jo kot tako moralo vzpostaviti. Poleg navedenih razlogov je še kakšen. Tisti slabi polovici, ki jo imamo, ne gre najbolje. Najbolj priljubljene vélike ture, dolge, romarske, planinske in druge poti od šestdesetih dalje vsako desetletje prehodi dvakrat več ljudi kot v prejšnjem. Na polovični Transverzali je to veljalo samo za sedemdeseta. V osemdesetih in devetdesetih se je ta bistveni kazalec živosti poti komaj kaj povečal, v prvem desetletju tega stoletja je začel drseti navzdol in v drugem je bil njegov zdrs dramatičen: zanimanje za Transverzalo je padlo na nivo sedemdesetih. Pametno bi bilo kaj ukreniti. Včeraj.
In prav z lahkoto bi. Kajti že več kot dvajset let je, odkar smo na Kočevskem in drugod odprli prej zaprta območja, odkar smo odpravili omejitve gibanja. Tudi po tistih koncih so se razrasle označene poti. Celotno krožno traso se že dolgo da prehoditi brez kakršne koli večje težave.
