AirBeletrina - Dževad Karahasan: »Ideologija je le konstrukt, etika pa resnična vsebina našega bitja«
Intervju 26. 6. 2020

Dževad Karahasan: »Ideologija je le konstrukt, etika pa resnična vsebina našega bitja«

Dževad Karahasan

Dževad Karahasan v romaneskni trilogiji O čem govori pepel (pri založbi Beletrina sta že izšla prva dva dela, Seme smrti in letos Tolažba nočnega neba) pripoveduje o znamenitem perzijskem pesniku in znanstveniku Omarju Hajamu in (nato) o njegovem nelagodnem prijateljstvu s Hasanom ibn Sabo, »starcu z gore« Alamut, ki je s svojo vojsko morilcev (asasinov) dolga leta ustrahoval Seldžuško cesarstvo. V Karahasanovi »arabeski«, ki jo je z zanj značilno erudicijo ustvaril z opisom družbenopolitičnih in religioznih razmer, ki so zaznamovale Perzijo na prelomu iz 11. v 12. stoletje, tako trčita dva svetova: svet avtentičnega znanstvenika Hajama, hakima, ki preizprašuje vse uveljavljene resnice in dogme, in svet preteklih (in današnjih) fundamentalizmov vseh vrst, ki jih pooseblja Ibn Saba.

Bošnjaški pisatelj, dramatik in profesor dramske teorije Dževad Karahasan (1953) je že leta 1989 za roman Vzhodni divan prejel jugoslovansko nagrado. Prvo leto vojne v BiH je preživel v Sarajevu, nato pa se je umaknil v Gradec, kjer si je z ženo, literarno kritičarko Dragano Tomašević, ustvaril svoj drugi dom. Danes živi med Berlinom, Gradcem in Sarajevom, kjer tudi predava. Za svoja književna dela je prejel pomembna priznanja, med drugim nagrado Bruno Kreisky za politično knjigo (1995), Herderjevo nagrado (1999), vilenico (2010), nagrado Heinricha Heineja (2012), letos tudi Goethejevo nagrado, ki jo mesto Frankfurt podeljuje posameznicam in posameznikom, ki so pomembno prispevali k zbliževanju med kulturami in religijami. V minulih desetletjih so jo prejeli denimo Amon Oz, Thomas Mann in Herman Hesse, daljnega leta 1930 pa tudi Sigmund Freud.

Frankfurtski župan Peter Feldmann (SPD) vas je v obrazložitvi nagrade opredelil za pisatelja, ki se v »v času razraščanja nacionalizma v Evropi zavzema za preseganje vseh meja, tako političnih kot kulturnih« in tako pomembno prispeva k medsebojnemu razumevanju in strpnosti med ljudmi. Danes se ločnice, ne le religiozne, v družbah poglabljajo. So res, kot trdijo nekateri, zanje krivi in odgovorni le politiki?

Mislim, da preveč pomena in pomembnosti pripisujemo politiki oziroma politikom. Politika je v osnovi upravljanje z »zatečenim stanjem«. Nikoli ni bila ustvarjalna dejavnost, nikoli ni imela tolikšnega vpliva, da bi lahko zares usmerjala ali ustvarjala razmere v družbi. Prave premike v družbah povzročajo druge družbene silnice, tudi spremembe ekonomskih paradigem. Vemo, da sta fanatična antikomunista Margaret Thatcher in Ronald Reagan udejanjila Marxovo prerokbo o odmiranju države. S tem, ko sta omogočila privatizacijo vsega, od vode, prometa in komunikacij do zdravstva in šolstva, sta demontirala državo, kakršna je nastala v francoski revoluciji. Z novim družbenim modelom, ki omogoča lastništvo in nakup vsega in česarkoli, smo se vrnili v fevdalizem. Družba je razpadla. Thatcherjeva je izrecno poudarila, da družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki. Udejanjanje te doktrine je povsem pretrgalo družbene vezi. Danes imamo na eni strani kobilice, ki pojedo vse, kar se znajde v njihovi bližini, na drugi strani pa njihove žrtve oziroma množice, ki ostajajo brez vsake hrane. Sestavina teh procesov je tudi novo branje zgodovine, katerega namen je upravičiti popolno privatizacijo sveta in uničenje družbe kot skupnosti. Politika lahko prispeva k tem procesom, kar se zdaj dogaja v ZDA, ali pa se jim zoperstavlja, kar še vedno počne večji del držav članic EU. Prevelike teže politiki pa nima smisla pripisovati.

Obdobja negotovosti in kriz v zadnjem poldrugem desetletju so ponujale priložnosti za ponovno ovrednotenje dozdajšnjega družbenega razvoja na nacionalni in transnacionalni ravni, vendar so bile vse po vrsti zamujene. Zakaj?

Priložnosti so ostale neizkoriščene, kajti politika nima orodij, s katerimi bi lahko zaustavila ali zmanjšala vlogo lastništva v svetu. Naj vas spomnim, da so po finančnem zlomu leta 2008 države namenile milijarde evrov našega denarja za reševanje zasebnih bank. Čeprav je šlo za naš denar, nas nihče ni vprašal za mnenje, kaj šele za dovoljenje za takšno ravnanje. Brez javne razprav so države zasebnikom, ki so oropali svet, nato pa se znašli v krizi, dale naš denar, da bi jim omogočile nove roparske pohode. Ker so vlade tako ravnale brez privoljenja tistih, ki jih zastopajo, se je kriza v svetu še poglobila. Na koncu vladam ni preostalo drugega kot to, da si izmišljujejo krivce in sovražnike. Najprej so kot sovražnike izpostavili migrante. Le redko kdo v Evropi je izpostavil dejstvo, da ti ljudje prihajajo k nam, ker smo jim v njihovih deželah uničili eksistencialne pogoje za preživetje. Libijo sta s svojimi kolonialnimi politikami uničili Francija in Velika Britanija. K nam prihajajo tudi ljudje iz Sirije. Mi smo upornikom priskrbeli orožje. Ljudje iz Iraka in Irana prihajajo k nam zato, ker smo se vpletali v njihove države. Kaj za vraga pa naj bi ti ljudje storili potem, ko smo jim uničili države? Namen takšnega izmišljevanja sovražnikov in grešnih kozlov je v resnici poenotenje pripadnikov »naše« skupnosti. Na sreči vsi ne nasedajo takšnim manipulacijam. Povsod, navkljub prizadevanjem medijev, dobro plačanih intelektualcev in filozofov, ki si izmišljujejo sovražnike, so v Evropi ljudje, ki takšnim potvorbam nasprotujejo, ljudje, ki hočejo govoriti svobodno, ne pristajajo na ideološke matrice, in si prizadevajo za obnovitev etičnega diskurza v družbah. To nam daje utemeljene razloge za upanje.

Zakaj je s trkanjem na nacionalistična čustva v današnji Evropi še vedno tako zlahka manipulirati z ljudi? Vendarle gre za koncept iz 19. stoletja.

Nacionalizem je spodbudil nastanek mnogih dobrih stvari, proizvedel pa je tudi eno zelo slabo: ideologijo. Ideologijo kot sredstvo, miselno orodje, s katerim se človekovo bivanje na svetu reducira na enostavne in enoznačne pojme. V ideološkem diskurzu je tisti drugi lahko le prijatelj ali sovražnik, tretje izbire ni. Tisti drugi je vedno poosebljena laž ali neresnica, medtem ko smo mi vedno dobri, lepi in resnični. Ta črno-bela slika, ki je rezultat delovanja ideoloških silnic v družbah, danes prevladuje. Zato sanjam o avtentični revoluciji, o revoluciji v izvornem pomenu besede, s katero bi se vrnili na začetke. V Iliadi je najboljši, najplemenitejši junak Trojanec Hektor. Toda Iliado je napisal Homer, ki je bil Helen, Grk, torej njegov »sovražnik«. Podobno je ravnal Ajshil v tragediji Peržani, ko je bitko, v kateri je sam sodeloval, opisal iz perspektive matere perzijskega kralja. Hočem reči, da bi bila prava revolucija spoznanje, da je tudi sovražnik le človek. Čas bi bil za spoznanje, da je ideologija le konstrukt, etika pa resnična vsebina našega bitja. Rodimo se s sposobnostjo razlikovanja med pravico in krivico. Skrajni čas bi bil, da se vrnemo k etičnemu pogledu na svet.

Kaj oziroma kdo ovira udejanjanje tega načela v družbi?

Zahod v 21. stoletju proizvaja marsikaj. Morda najbolj izstopajo mobilni telefoni in druga digitalna čudesa, toda najbolj množični »izdelek« Zahoda je vzbujanje strahu. Najprej je bil strah pred teroristi, nato pred migranti, zdaj pred koronavirusom. Sistematično nam vcepljajo strah pred nečim, kar pa je vedno tuje, oddaljeno in največkrat nevidno. Podobno, kot je  neviden tudi ta virus, nekakšen »speči terorist«, ki je lahko povsod, a nikjer, a je nenehno med nami. Prestrašeni ljudje ne oblikujejo družbe. Prestrašeni ljudje so množica, drhal. Družbo lahko tvorijo le svobodni ljudje, ljudje, ki se ne vdajajo strahovom. To je razumel starogrški Diogen iz Sinope, ko je ob neki priložnosti dejal: »Da, precejšnja množica, a le malo je ljudi.«

Strah in posledice netenja strahu v skupnosti so ena izmed ključnih tem vaše trilogije O čem govori pepel. Njen zadnji del ste tudi naslovili Vonj po strahu (Miris straha).

Moj roman Vzhodni divan je poziv na pogovor s Goethejevo knjigo Zahodno-vzhodni divan. Njegova knjiga, v kateri se pogovarjata človek z Zahoda in človek z Vzhoda, potrjuje, da je prepade med kulturami moč premostiti, saj se v resnici dopolnjujemo, ne moremo drug brez drugega. Z izbiro naslova Vzhodni divan pa sem hotel pokazati, da pravi prepadi in razkoli ne nastopijo v razmerju s tujimi kulturami, temveč zaznamujejo razmere v isti skupnosti. Brez velikih težav lahko prečkamo reko, ki nas ločuje od druge skupnosti, toda kako premostiti razkol med tistimi, ki verjamejo, da so lastniki resnice in tistimi, ki iščejo resnico?

Tudi v trilogiji O čem govori pepel se sprašujem, kako zaradi prevladovanja ene resnice v skupnosti preprečiti razraščanje strahu. V drugem delu trilogije predstavim Ibn Sabovo filozofijo strahu, v kateri ta utemeljitelj političnega fundamentalizma pravi, da ima strah poseben vonj. Zakaj psi vedno napadajo tiste, ki se bojijo? Zato, ker ne prenesejo vonja strahu, pojasnjuje. Seldžuško cesarstvo je bila čudovita država, prva svobodna država v zgodovini. Razpadla je, ker je uspelo Ibn Sabu z njegovimi morilci v njej razširiti strah. Strah je najmočnejše orodje zlih politikov.

Tudi slovenski pisatelj Vladimir Bartol je v romanu Alamut opisal ravnanja »starca z gore«, da bi opozoril na bližajoče se razraščanje fašizma v Italiji in v Nemčiji.

Bartolov roman je dobro napisan, vendar le v manjši meri temelji na zgodovinskih dejstvih. Jaz sem obiskal Isfahan, tedanjo prestolnico cesarstva, prebral sem tudi stotine tekstov o Omarju Hajamu. Proučil sem celo disertacijo nekega oficirja indijske vojske, v kateri ta analizira, ali je mogoče Hajamove matematične izračune uporabiti pri določanju artilerijskih napadov. Prebral sem vse, kar mi je bilo dostopno, vendar v romanu nisem potisnil v ospredje zgodovinskih dejstev. Temeljita raziskava mi je le omogočila, da sem lahko literarno poustvaril obdobje, v katerem so živeli moji junaki. V ta namen sem moral vedeti, kako in kje so ljudje stanovali, obedovali, kako so se obnašali pri mizi, kje so se sestajali. Okolje, v katerem preživimo večino dni, je pomemben del našega bitja in našega miselnega ustroja. Naše navade, kako se obnašamo do drugih, povedo o nas veliko več, ko bi si morda želeli.

Interpretacije vaše trilogije so različne. Zanimivo je, da jo je švicarska pesnica Ilma Rakusa opredelila za »roman o osamljenosti«. Kako si pojasnjujete to misel?

Omar Hajam je poleg Čehova in Büchnerja eden izmed tistih avtorjev, h katerim se nenehno vračam. Pritegne me zlasti njegova zmožnost izraziti neizmeren obup z veliko humorja. Večkrat sem že poskušal pisati o njem oziroma o njegovem delu, vendar sem osnutke opustil. Pisanja sem se znova lotil šele takrat, ko je v meni dozorelo spoznanje, da ga moram predstaviti kot človeka, ki je vedel vse, kar je lahko v svojem času, a si je zastavljal vedno nova vprašanja. Hkrati pa je bil obdan s fundamentalisti, ki so imeli samo odgovore. Takšen človek je moral biti osamljen. Tudi danes je vse manj ljudi, ki bi zastavljali vprašanja. Vsak, ki ga srečam, me obsuje z odgovori na vprašanja, ki jih ni nihče ni niti zastavil … Trilogija se konča s prestavitvijo dogajanja v današnji čas, v norveško mesto Bergen, kjer skuša bosanski begunec iz Livna po spominu rekonstruirati vse gradivo, ki je bilo v prvih mesecih vojne v BiH zažgano ob požigu sarajevske »Viječnice«, Narodne in univerzitetne knjižnice. Roman je zgodba, ki jo beguncu iz Livna pripoveduje pepel, ki je ostal po požigu knjižnice. Je poskus artikuliranja globokega obupa, ki se je naselil v ljudeh, ki so preživeli vojno.

Dževad Karahasan v pogovoru z Đurđo Strsoglavec. Fotografija: Matej Pušnik

Skoraj četrt stoletja po koncu vojne se zdi, da BiH kot enotna država obstaja le zato, ker pri tem vztrajajo svetovne velesile. Bo Bosna in Hercegovina obstala?

Obstala bo, kajti Bosne ni ustvarila politika, temveč kultura, specifični načini življenja, ki zaznamujejo ljudstva, ki živijo na obrobju velikih imperijev. Ljudje, ki živijo v takšnih razmerah, si morajo pomagati, ne glede na kulturno pripadnost ali veroizpoved, kajti zavedajo se, da jim bodo, če se znajdejo v težavah, najprej priskočili na pomoč sosedje, ne pa vlade v Istanbulu ali na Dunaju, čeprav naj bi varovale njihove interese. Kult sosedstva, »komšiluka«, kakor pravimo pri nas, je eden izmed ključnih gradnikov Bosne. Resda se je v BiH po vojni marsikaj spremenilo, toda Sarajevo je še vedno mesto, kjer se nihče ne čudi prijateljstvu med frančiškanom in hakimom. Od tu moje trdno prepričanje, da bo BiH obstala.

Navkljub nefunkcionalnosti države, ki izhaja iz določil Daytonskega sporazuma?

Ta sporazum bi morali nemudoma ukiniti. Zaradi njega je BiH edina svetovna država, kjer je državljanstvo utemeljeno na etnični osnovi. Naša ustava nam pravzaprav sporoča, da je etnična pripadnost pomembnejša od človeka. Nasprotno, najprej si človek, šele nato pa Hrvat, Srb ali Bošnjak. Določiti državno skupnost le na osnovi etničnih pripadnosti, je hujše od vsakega fašizma. BiH bi potrebovala drugačno ustavno ureditev, vendar v mednarodni skupnosti za spremembe ureditve očitno ni posluha. Zdi se, kot da ji iz nekega razloga ustreza ohranitev »problema Bosne« v Evropi. Prepričan pa sem, da bi se naši t. i. politiki takoj dogovorili vse, kar je potrebno za normalno funkcioniranje BiH, če bi jim to mednarodni »varuhi BiH« dovolili. Niti za trenutek ne verjemite, da so ljudje, ki se danes predstavljajo za »turbo« Hrvate, Srbe ali Bošnjake, zares nacionalisti, torej ljudje s stališči. Kje pa! Če bi bilo tem politikom to v interesu, bi takoj sedli za mizo in se dogovorili o vsem.

Toda večina napetosti v regiji izvira iz nacionalističnega branja zgodovine in njene instrumentalizacije v politične namene. To še vedno bremeni odnose. Kaj storiti?

Se povsem strinjam. Odnos do zgodovine je ključni problem. Osnovno izhodišče bi moralo biti spoznanje, da ima vsak pravico do svojega mnenja, nihče pa si ne more prisvojiti dejstev. Dejstva so objektivna in neoporečna. Dejstvo so, kot je govoril Balzac, neumna. Dejstva je treba fiksirati. V tistem trenutku, ko se vse strani sporazumejo o ključnih dejstvih, ki zadevajo skupne vidike naše zgodovine, se lahko soočimo z resnico o svoji preteklosti. Ta proces mora vključevati spoznanje, da so vsi ljudje, tako posamezniki kot skupnosti, v preteklosti napravili dobra in plemenita dejanja, a tudi in pritlehna in zavržna. Ker smo ljudje in dokler smo ljudje, ne moremo biti popolna bitja. Enako velja za skupnosti. Pomembna sestavina odraščanja je spoprijem z dobrim in slabim v nas. Priznanje dobrih in slabih dejanj je ključni korak v procesih dozorevanja naših skupnosti. Žal pa smo v tem oziru še vedno izrazito infantilni.

Knjigi iz romaneskne trilogije O čem govori pepel Dževada Karahasana lahko kupite na tej povezavi.