Dve pesmi ob drugi obletnici smrti Fabjana Hafnerja iz knjige S prsti premikamo topel zrak.
Reža
Takrat sem bil še pokončen in pogumen 😉
Fabjan Hafner, 3. 5. 2016
Sonce na gubah gor. Pozna pozlata. Gole skale.
Poležana trava. Zgodnja jesen. Zrcalni odsevi –
kot vedno, čisto privatna prostorska predstava.
Za njimi si živel. Za njimi posnemaš spanje.
Poslušaš šepet zemlje. Oddaljene plazove. Kamne.
Skozi sanje ti teče temna reka. V prosojni
zrak nad tabo polaga drevje poletno težo.
Le s kakšnim plamenom si se vedno znova rokoval,
da si brez besed prestopil na drugo stran, se izmuznil
skozi šivankino uho, skozi nevidno režo?
Mesece dolgo sam zase nekaj govorim.
Iščem odtis tvojega glasu. Slepeč fragment –
objem. Obliko rokohitrske misli v odposlanem
stavku. Krožim po prostoru, kot da sva se
v gnevu razšla – postala sovražnika.
Ponoči se mi razkriješ – stopiš v luč.
V čisto bližino. To je čas pred dokončnim
časom. Pred dnevom za pozdrav v slovo.
To je čas na kraju, kjer se cepijo poti.
Kjer je mogoče po prstih ponovno pristopiti k raju.
In naslednji dan – znova bleščeči svet. Zgodnja jesen.
Jutranja pozlata. Drevje, ki izgublja poletno težo.
Le s kakšnim plamenom si se vedno znova rokoval,
da si brez besed prestopil na drugo stran, se izmuznil
skozi šivankino uho, skozi nikomur vidno režo?
Nebo, nebo
Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti …
le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.
Josip Murn
Kot v tebi ljubem Murnu; minila je pomlad
in v naglici je prešlo poletje in sveti Mihael.
In z dotikom zime se je vse še enkrat ponovilo.
Ne mislim več tako pogosto nate. Ne več vsak
dan in vsako uro; obsedeno in dobesedno.
Kot bi mi možgane poplavil ponavljajoč se dril.
Dnevi so še vedno topli. Gozd se navajeno
in vztrajno slači. Trava se je posušila,
a je še dovolj visoka, da jo stresa južni veter.
Psička, za katero ne boš nikoli vedel, včasih
cela potone v njej. Življenju ni mar za angele,
ki so zgoreli in se razpustili v zraku.
Sklanjam se. Ji mečem palico. Gledam
proti goram. V smer, kjer si živel.
Ali na višinah še prebivajo orli in sinovi
Alp še vedno hodijo preko brezen po lahko
grajenih mostovih? Je res, da tam, kjer je nevarnost,
raste tudi odrešilno? Si Hölderlinu kdaj verjel?
Bes, ki se je mešal z žalostjo, je zdaj dokončno izzvenel.
Ne vidim več razločno, kako se je na uro pogreba
jasno nebo v hipu preobleklo v vihar.
Kako sem hotel v odprti grob, na blatno krsto,
vreči Počasno plovbo, da bi te zamotil. Da bi ti
na poti v onstranstvo pomenila nekakšen nenadejan dar.
