DUŠAN

Dušan Jovanović Fotografija: arhiv založbe Beletrina

Dušanove drame sem v gimnazijskih letih bral kot izjemno vznemirljivo literaturo, se veselil ob njihovi transgresivnosti in opajal ob eksistencialističnih tonih. Najbolj sta me navdušila Zid, jezero in Osvoboditev Skopja. Po prihodu na faks sem kmalu spoznal mnoge starejše pisatelje, ki so ali že nosili avreole živih klasikov, bili kandidati za ta status ali pa preprosto zgolj sopotniki. Dušan je bil dionizičen človek, ki je z neverjetnim magnetizmom privabljal mlade intelektualce in umetnike, vendar je bila moja pot do njega veliko daljša in bolj vijugava kot do ostalih.  

O Dušanu so mi najprej z veliko mero spoštovanja pripovedovali njegovi sorodniki. Sestra Darka je bila v prvih letih Študentske založbe med vsemi nami edina zrela osebnost, ki nam je dobrohotno pomagala, da nismo kaosa pripeljali do skrajnih meja. Sin Sašo je sočasno kot vodja enote za kulturo na študentski organizaciji ogromno prispeval k iniciacijskim dogodkom nove literarne generacije, z Alešem Štegrom in Aleksom Klincem je soustanovil Dneve poezije in vina v Medani, njegova takratna žena Špela Trobec pa je zaznamovala prvo desetletje Beletrininih naslovnic. Z izvirnim pristopom je postavila nove oblikovalske standarde v založništvu in pomembno pripomogla k pozicioniranju Beletrine kot nečesa res novega. Seveda sem ga tu in tam tudi srečeval, v Klubu Nove revije recimo, v Pen klubu, Opera baru in na drugih shajališčih devetdesetih let, včasih se je tudi mimogrede oglasil na založbi ali še raje vpadel na kakšen naš žur. Čeprav je znal mimogrede izbruhniti in koga silovito nahruliti ali pa vsaj posmehljivo pičiti, je bil do mene vedno zadržan. Verjetno tudi zato, ker sem bil sam previden in nisem rinil v njegov fokus. Bal sem se ga bolj kot kogarkoli drugega na sceni, pa čeprav tudi drugi klasiki in njihovi sopotniki niso bili ravno vzor politično korektne uglajenosti. Bal sem se njegovega prodornega pogleda in ostrega jezika. Bal sem se njegove telesnosti. Bal sem se njegove teatraličnosti. Morda je strah pretirana beseda, bil sem pač negotov mlad intelektualec, ki se želi postaviti in zavarovati s svojim intelektualizmom, Dušan pa je bil s svojo naravo nekdo, ki je takšno pozo mimogrede neusmiljeno razkrinkal, jo steptal v prah in izbezal iz nje ranljivo človeško sredico.

Na prelomu tisočletja me je začaral z Godotom, v katerem so nastopili Gregor Bakovič, Bojan Emeršič, Jernej Šugman, Alojz Svete in Sašo Tabaković. Beckettova drama je bila eno najbolj vznemirljivih dramskih besedil in še kako pripravno za esejistične interpretacije. Dušan mi je skupaj z igralci na odru demonstriral vso lepoto tega teksta onkraj diskurzivnih nanosov. O Godotu po tej predstavi nisem več pisal, sem jo pa imel v glavi, ko sem veliko kasneje pisal prvi prizor svojega romanesknega prvenca. Kasneje sem previdno stopil na teren, za katerega sem dolgo verjel, da na njem zaradi močne slabovidnosti nimam kaj iskati. Kaj naj počne slepec v teatru in na filmu? In vendar se je zgodilo, da sem kmalu začel tudi s prvimi dramaturgijami in dokumentarnimi filmi. Svet se je začel odpirati tudi v druge sfere umetnosti. Z Dušanom sva sicer prvič sodelovala, ko je pri založbi izdal zbirko dram z naslovnim Ekshibicionistom na čelu, a najino sodelovanje takrat ni bilo posebej intenzivno, saj kot urednik praktično nisem imel dela. Dušan je pač oddal tekste in niti na misel mi ni prišlo, da bi mu kaj sugeriral ali celo spreminjal.

Vsaj desetletje sva živela v bližnjih, a vendar mimobežnih vesoljih. Prelomnico je predstavljal dokumentarni portret Dušana Gledališka žival, ki smo ga pripravljali z Barbaro Brezavšček in Slavkom Hrenom. Kot vestni primerjalec sem res preštudiral vse mogoče o njem in prišel na pogovor odlično pripravljen. Fascinirala me je misel, kako je ta prevratnež revolucioniral najprej alternativno, potem pa še institucionalno gledališče, kako so ga sovražili ideologi in malomeščani in kako so ga oboževali mladi in stari zaljubljenci v prvinskost teatrske govorice. Bil je prvi ali morda drugi januar leta 2005, imela sva srečo, gostilna Čad pod Rožnikom je bila odprta. Dušan je imel, kot sem spoznal kasneje, še kako rad gostilne z dobro hrano in predvsem obilo šarma. Torej, citiral in aludiral sem na veliko, skorajda blestel. On pa me je sprva zadovoljno poslušal ali se mi je tako vsaj zdelo, nato pa se je moje lavdacije v nekem trenutku naveličal in mi prizanesljivo rekel: »Veš kaj, tvoje eseje sem bral, ni slabo. Sploh o Karenini ... Kaj če bi naredila kaj skupaj!« Tisto popoldne mi je predlagal, da bi mu pomagal dramatizirati in potem na oder ljubljanske Drame postaviti enega mojih najljubših romanov – Ano Karenino. Seveda sem priložnost zagrabil z obema rokama. Ko sva se peš vračala proti mestu, on k Drami, kjer je živel, jaz pod grad, kjer smo stanovali z Majo in enoletnim Lukom, sem tako evforično poskakoval in se zaganjal, da me je moral vsake toliko ustaviti, saj me ni dohajal. Jaz pa sem lebdel od neverjetnega daru neba. Sam gledališki papež me je povabil, da sodelujem pri ekskluzivnem obredu!

Moj delež seveda ni bil ravno pomemben, Dušan je s hitro roko pisal in po potrebi brez oklevanja tudi brisal prizore, sam sem dopisal le nekaj dialogov. V svojem eseju sem videl predvsem naslovno heroino, njeno upanje in muko, Dušan pa je fokus usmeril tudi na Karenina, zapuščenega starca. To je bil njegov trik, njegovo sporočilo učencu. Naučil me je, da ni vse v heroizmu, formalizirani kritiki sveta in hrepenenju po neki namišljeni svobodi, da je življenje veliko bolj kompleksno in predvsem, da je na vse samoumevnosti treba pogledati tudi s senčne plati, jih obkoliti, tolči po njih z vsemi orožji in jih na koncu zmaličene in poteptane spet ugledati v njihovem očiščenem pomenu. Ana, Karenin in Vronski so trpeli vsak na svoj način, nihče ni bil boljši ali slabši od drugega, nihče ni bil svetnik, le sam v svoji neusmiljeni bolečini. Tudi pri najinem naslednjem projektu, Molierovem Tartuffu, je Dušan sprevračal moj šolski pogled na klasiko. Človeška hrepenenja je najprej znižal v mesenost in vsakršno materialnost, da bi jih na koncu dvignil v skoraj nežno hrepenenje po nečem boljšem. Najin zadnji in najbolj nor gledališki projekt, pri katerem je sodelovala tudi Eva Mahkovic, je bil poskus uprizarjanja šaha. Dušan je bil šahovski navdušenec, ljubil je predvsem slikovite spopade za svetovna prvenstva. Leta 2012 je minevalo pol stoletja od najbolj legendarnega dvoboja vseh časov, v katerem sta se v islandskem Reykjaviku pomerila ameriški genij Bobby Fischer in sovjetski šampion Boris Spaski. Dvoboj za šahovsko krono je nekoč simboliziral hladnovojni konflikt ameriške svobode in ruskega totalitarizma. Dušan je z uprizarjanjem šaha mislil resno. Kot nekdanjega šahista me je prosil, naj napišem notranje monologe obeh tekmecev. Šahisti so bili ob ogledu predstave navdušeni, laiki pa so bili precej bolj zadržani. Tudi v tej človeški drami je našel fokus, ki me je presenetil. Ob vihravem Fischerju, ki sem ga oboževal od malega, je videl veličino tudi v tihem in zadržanem Spaskem, ki je v tistem času bil svojo osebno bitko s komunističnim režimom. V obeh je videl odpadnika in neprilagojenca.

Dušan Jovanović Fotografija: Tone Stojko Vir Ikonoteka SLOGI-Gledališki muzej

Spremljati Dušana med vajami je spominjalo na predstave starih trenerskih mačkov, ki so na svoje najljubše igralce kričali, jih rotili, preveličevali in zmerjali, a nikoli postavili na kocko zaupanja v svojo ekipo. Delal je z res odličnimi igralkami in igralci, Polono Juh, Sašo Pavček, Igorjem Samoborjem, Jernejem Šugmanom in mnogimi drugimi. Krilil je z rokami, skakal in rjovel, potem spet obsedel in onemel, zabodel pogled nekam v prazno in ko se je vse preveč zgostilo, začel šepetati. Napredovali smo  od vaje do vaje, od prizora do prizora, od replike do replike. Ne se ustaviti, poskusiti znova, pogledati drugače, zarezati še globlje. Ni bilo pavze, ni bilo praznega teka. Vedno je imel vajeti v rokah in vedno je imel zadnjo besedo. Morda sem samo enkrat doživel, da je obnemel in popolnoma okamenel. Zgodilo se je, da je starejši igralec, ki je nastopil samo v enem ali dveh prizorih, vsaj desetkrat obkrožil mizo z leve in ne z desne strani, kot mu je Dušan naročil, mu demonstriral in celo narisal. Nisem bil prepričan, ali je tip res zapit, kot mi je kasneje v internem bifeju trdil Dušan, ali pa je šlo morda za neko njuno igro, ki je imela korenine bog ve kje v preteklosti.

Vse več sva se pogovarjala tudi o drugih rečeh, ne le o teatru in umetnosti. Ko bi vedeli, s kakšnim neverjetnim zanesenjaštvom je spremljal pohod Baracka Obame na vrh Amerike! Kako je spet drugič trpel, ko je ugotavljal, da nima posebne poslovne žilice in so ga kot naivneža osleparili! Bentil je čez politiko vsevprek in hvalil nekoga, ki je bil zame evidentna baraba. Nergal je, se prepiral, se navduševal.

Dušan se je pridružil tudi našima literarnima ekspedicijama v Lizbono in Buenos Aires, nas tam kratkočasil in razveseljeval. Dela drug drugega smo večinoma poznali in smo se zato na nastopih poslušali brez posebne vneme, Dušan pa nas je vse presenetil s poezijo. Kot kak mag je žlobudral spisek vsega, česar v življenju ni postoril ali doživel. 

Nisem zajahal konja

Nisem se naučil nemščine

Nisem snedel kače

Nisem prebral Korana

Nisem poletel z zmajem

Nisem ustrelil leva

( ... )

Nisem še napisal pesmi, v kateri bi se

pošteno razjokal sam nad sabo

Mati moja, kakšen luzer!

Po tej pesmi je dobila kasneje naslov njegova prva in edina pesniška zbirka. V podaljšanih nočeh sem ga vse pogosteje spraševal o preteklosti, tudi o prigodah, o katerih se je le šepetalo. Ni mu bilo nerodno, ničesar ni skrival. Začel sem ga nagovarjati, naj napiše spomine, a me je odločno zavračal, češ da gleda le naprej, ne nazaj. Za seboj je treba kvečjemu počistiti, je bil na videz neomajen, trdil je, da smo vsi osrani od življenja. In vendar se je sčasoma vse bolj potapljal vase in v vse, kar se je vleklo za njim. Na dogodku, ki smo ga pripravili v spomin na Rudija Šeliga, je prebral pretresljiv esej o občutku krivde, ker na smrtni postelji ni obiskal nekoč velikega prijatelja, s katerim sta se sprla zaradi politike. Vse več je bilo takih, brutalno iskrenih spominskih zapisov. Počasi se je tajal za idejo o knjigi, a še vedno se ni hotel ničemur zavezati. Moral sem mu obljubil knjigo kolumn in drugih zapisov, ki se je počasi, predvsem po zaslugi Aleša Štegra in Špele Pavlič spremenila v nekaj drugega. Na stara leta sem vzljubil svojo mamo je testament, knjiga, nastala v dobesednem boju z avtorjevo pozabo, pa tudi iz kljubovanja kolektivni pozabi vsega, kar je bilo in nas je določalo.

Če sem Dušana sam spodbujal k pisanju spominov, potem me je on od take namere na srečo odvrnil. Okrog štiridesetega se mi je zazdelo, da bi moral napisati tudi kaj bolj osebnega kot so literarne kritike in eseji, pa čeprav je tudi v teh pod interpretacijsko mrežo vedno prisotna avtorjeva osebnost. V prvi vrsti sem imel v mislih zgodbo o svoji močni slabovidnosti oziroma ostankih vida, kot moje stanje poimenuje medicina. Do takrat se s tem bolj kot ne nisem želel izpostavljati, nasprotno, storil sem vse, da me okolica ne bi imela za invalida. Zapisovati sem začel razne anekdote, predvsem iz otroških, že precej oddaljenih let. Spisal sem kakšnih sto strani in jih med redkimi dal v branje tudi Dušanu. Za razliko od drugih, ki so bili zadržano vljudni, mi je on brez okolišenja povedal svoje mnenje. »Veš kaj, Čander,« me je v svojem slogu nahrulil, »to vse skupaj je za en kurc! Pa kaj si ti misliš, da je tvoje življenje res tako zanimivo? Napiši fikcijo! Napiši Roman! Piši o vidu, pa politiko daj noter in malo seksa! To ljudi zanima!« Naenkrat sem dojel, kar sem sicer že slutil, a si nisem hotel priznati. Napisano je bilo res le sentimentalna kamuflaža za vse čustvene rane. Dojel sem, da s takim pisanjem ne bom pomagal ne sebi pri razčiščevanju s svojo travmo, ne drugim pri spoznavanju njene narave. Razumel sem, da moram zaupati domišljiji, če želim povedati svojo zgodbo.

Ko je bil roman spisan in natisnjen, je bil Dušan že v domu za starejše in ni več bral knjig, zato ne bom nikoli izvedel, ali sem izpolnil njegova pričakovanja. Knjige niso bile več pomembne, edino, kar je štelo na zadnji postaji, so bili objemi, smeh in besede, ki so potovale med nami. Na Trnovem sem ga z Janezom Pipanom obiskal dvakrat. Obakrat sva se z Janezom najprej dobila pri Slamiču v središču Ljubljane, se pogovarjala ob kavi ali kosilu in se nato peš podala na trnovski konec. Čutila sva, da srečanje z Dušanom ne more biti del napetega dnevnega urnika in da se je treba zanj umiriti ter očistiti vsakodnevnega balasta. Dušan je bil obakrat kljub fizični oslabelosti videti dobre volje, uspel se je celo razhuditi v svojem prepoznavnem slogu, ko natakarica v domskem baru ni takoj dojela, kaj želi naročiti. »Tisto, kar ni kava, mi daj!« je energično zaklical čez mizo. Tudi meni ni bilo jasno, kaj bi rad, a je Janez na srečo uganil, da želi naročiti jegermajster.

Dušanova vedrina ni pomenila, da se je sprijaznil z novo realnostjo. Ob prvem slovesu nama je rekel, da je tam v zaporu, drugič in hkrati zadnjič pa mi je zaupljivo dejal, da ga morajo v domu samo še malo porihtati, potem pa pride ven in spet na polno! Ker je bil ob drugem obisku videti celo nekoliko boljši kot prvič, sem mu za hip celo verjel. Dokler nisem prvega januarja vklopil telefona in zaznal Janezovega zgrešenega klica. Janez nikoli ne kliče kar tako, sploh pa ne dopoldne prvega januarja. Takoj mi je bilo jasno. Dušana ni več, pa čeprav je bila in je še vedno ta misel skoraj nemogoča. Preveč na polno je bil tukaj, da bi lahko umrl.