Matej Rajk je bister fant iz posebne družine, nad katerega se zvrne vse. Njegovi najbližji s posebnimi potrebami, njegovo sedanje dekle, nekdanje dekle, skrb za otroka, po vrhu vsega pa še socialna služba. Okolica ga hoče narediti nenormalnega tako, da mu cel čas dopoveduje, da je normalen in da je edini v družini sposoben zaživeti sam. Kako naj se temu zoperstavi, ko nima priložnosti zaživeti svojega življenja? Vseskozi posluša, da oče in mati nista kriva, da mu ne moreta nuditi več starševske ljubezni. Velijo mu namreč razumevanja, da je razlika med »ne morejo« in »nočejo«. Prav s to stvarnostjo, s katero se kot osrednji protagonist ukvarja, se tako (nehote) vprašanje iz filma obrne tudi na nas gledalce. Česa »ne moremo« in česa »nočemo«? Kdaj lahko kaj od tega izkoristimo, zlorabimo? Je odprto sprejemanje drugačnosti že nemudoma pravzaprav izvajanje predsodkov? Pritiski, ki se izvajajo na Mateju, tudi v njegovi rahlo flegmatični naravi stopnjujejo tesnobo. »Ti povej, ker karkoli ti povem jaz, vem, da se boš na koncu sam odločil,« sliši Matej proti koncu filma.
Vse to je novi film Roka Bička z naslovom Družina. Slednji kompleksne zgodbe Mateja ne režira, marveč spremlja, opazuje, postaja del nje – in to več kot deset let. Matej sprejme kamero in kamera njega, brez kompromisov. Težko bi bolje posneli tovrstni observacijski realizem. Če mnogokrat v podobnih projektih ostrina sporočila ter dobra ideja filma izhlapita v moraliziranju, senzacionalnosti in dramatiziranju, se tu ohranita skozi cel film. Glavni akterji narekujejo tempo. Če bi dogajanje izpadlo moralistično, senzacionalistično ali dramatično, bi bilo tudi v resnici tako življenje. Režiser ne bi imel zgolj izgovora, temveč dokaz, da je tudi usoda neizvirna.
Naivno rečeno, pa vendar za lažjo predstavo: lahko trdimo, da je po formi Bičkova Družina svojevrstno srečanje prav tako igralsko observacijskih Linklaterjevih Fantovskih let (2014) s socialnim realizmom 4 mesecev, 3 tednov in 2 dneva (2007) Cristiana Munguia ter drugih romunskih novovalovskih režiserjev. Skozi razmišljanje o Družini pridemo lahko do enega izmed sklepov, da determiniranosti človeškega življenja ne moremo uiti, lahko pa jo omilimo.
Matej s svojo zvedavostjo in muhavostjo raziskuje življenje, ki ga ne pozna, a ga začenja živeti. Uteleša rek »probat ni greh.« Brez izkušnje prave družinske ljubezni prenaša hladnost tudi naprej, a ne iz hudobije. Telesnost, spolnost, očetovstvo –vse pravzaprav zgolj raziskuje. Ne čuti potrebe, da bi se ustalil, nobenemu dogodku ne daje končne pike, ob vsem tem seveda pozablja, da dela škodo partnerki, njeni družini, svoji dojenčici in posredno nenazadnje tudi sebi, a vse dela z najboljšim namenom.
Pomagajo nam lahko Freudove besede: »Tisti del gonske zadovoljitve, ki so se mu ljudje odpovedali, je bil žrtvovan božanstvu; javno dobro, ki je bilo s tem pridobljeno, pa je bilo razglašeno za sveto. Kdor zaradi svoje neuklonljive konstitucije temu zatoru gonov ni kos, je družbi zoperstavljen kot zločinec.« Tudi Matej zaradi svojih gonov in iskrenih misli ves čas hodi po robu družbene in moralne sprejemljivosti. Socialna služba, medicina, celo policija ga svarijo, da naj bo previden ter naj razmisli, kar govori, saj ni vse v skladu z zakonom. Prav v tej samosvojosti se tiho upira družbenim normam, ustaljenim praksam ter nenazadnje krščanski tradiciji družine. Kljub sekularizaciji se namreč še vedno zdi, da zahodna družba predobro ve in se zaveda svojih korenin, pa ni treba, da je religiozno zaznamovana.
Težko je soditi o Matejevem ravnanju. Težko je sploh razumeti, kaj je v njegovem primeru prav ali narobe. Že nelinearna filmska pripoved simbolično nakazuje, da tisto, kar se v danem trenutku zdi prav, ne bo nujno prav tudi kasneje. Vsak dogodek je namreč lahko tako zrelativiziran, da bi človekove odločitve, pa naj si bodo še tako radikalne, težko na kratek ali dolgi rok ovrednotili kot pravilne ali ne. Koliko močnejša je torej lahko šele odločitev posameznika za svoje življenje. Nič ni nikoli dokončno. Ne vstopamo dvakrat v isto reko. Vse kroži. Matej je tako molčeč, neizstreljen naboj kritike družbe.
Neizostrene, ponekod zrnate, večkrat slabo osvetljene, v maniri naturalizma tresoče in zabrisane podobe iz kamere, pod katero se prav tako podpisuje Rok Biček, dajejo filmu še več značilnosti Cinéma vérité, ki se v kombinaciji glasbe iz okolice in razvrednotenju krajev – Pariz ni skozi kadriranje ali montažo nič bolj privilegiran kot dolenjski kraji – izpadejo brez senzacionalizma, ki bi predpostavljal kakšen dogodek, kraj ali osebo.
Material tudi po montaži režiserja ter Yulie Roschina ostane realistična freska 21. stoletja, kjer ne glede na tehnološki in socialni napredek še vedno pademo na obrobje in ruralnost. Ljudje živijo mimo sebe. Tudi zunaj mest se je življenje preselilo na družabna omrežja oz. internetne povezave. Tu je tudi birokracija, ki zakone dojema sola scriptura, ne da bi pogledala na stvarnost posameznega primera. Hkrati pa je najbrž tudi ura in tri četrt dovolj, da se gledalcu ne bi oglasila vest ter ga vprašala, čemu to gleda. Doba prirejenega reality programa, kjer občinstvo napol bolestno uživa v voajerstvu, ugotovimo, je še vedno premalo proti surovosti verizma tovrstnih filmskih projektov. Režiser pa daje občinstvu samo tisto, kar si misli, da bi mu moralo ugajati. Pikra, ironična, hkrati pa tiha ter z močnim, a zatrtim čustvenim nabojem potencirana mojstrovina Roka Bička tako odstira izžeto in naveličano sliko človeka – akterja, človeka – gledalca in človeka – oblastnika. Nekdaj postaven Vitruvijev človek se tako povesi in obsedi na lastnih lovorikah.
