»Danes se greva vozit,« reče mimogrede in vhodna vrata odrine skozi moje presenečenje. Pripravim se na poslušno sedenje, na usedeno poslušanje, na robna signalna območja, na šumenje. Vzamem vrečko s svečami in se namenim skozi vrata.
»Kdaj si nazadnje peljal moj avto?« Utrujen je v svoji vedrosti.
»Ne vem …« Poskušam zveneti neprizadeto, s celim telesom posnemam izogibanje.
»Boš kar danes.«
»Aja?« Ne uspeva mi.
Vrečko postavim na tla, s šopka v njej polzijo kapljice, stojim med vhodnimi vrati. Deliva si prostor med podboji in izpiljena prisiljenost očetovega zaupanja naju utesnjuje.
»Ne bi več znal …«
»Seveda bi znal.« Če bi želel, če bi se potrudil, če bi …
Nasmehne se mi, nerodno, vidim vse nerabljene gumbe in vzvode, ki se okorno prebijajo skozi navodila za uporabo do končnega dejanja, slišim škripanje, vidim rjo. Pomoli mi ključ, in ko ga ne vzamem, me prime za roko in ga izpusti. Oba sva ovita v sloje mehurčkaste folije, varna sva v zadušljivi plastiki, on pa dreza vame s temi ključi in mehurčki pokajo.
No, prav.
Preden grem skozi vrata, vzamem še vžigalice, da bi bilo v primeru nesreče vse na enem mestu, in se odmaknem.
Sesedem se na levi sedež, oče sopotnikovega prestavi nazaj, sklonim se k volanu. Med nama je šest rdečih sveč in deset rdečih nageljnov, ko v najini na novo vzpostavljeni diagonali začneva prvi poskus in kmalu prvič pogrneva v premikanju. Motor obmolkne, kakor bi naju posnemal.
Oče pomakne svoj sedež naprej in ključ obrne v izvorni položaj. Očetovanje opravlja diplomatsko tiho, vsaj zaenkrat.
Bolj ali manj uspešno se premikava do prvega pokopališča. Tako premaknjena se zdaj učiva še hoditi, tako premaknjena prižgeva svečo in stojiva predpisanih dvaintrideset sekund in noben od naju ne moli, ker nihče od naju ne zna, čeprav bi en oče naš še spacala v imenu splošne razgledanosti in spomina na babičina nedeljska kosila, a pravzaprav ne znava. Odideva hkrati, kot bi štela skupaj. Zamotana vsak v svoj kos mehurčkaste plastike se sesedeva nazaj vsak v svoj premaknjeni sedež in poskusiva znova.
»PIZDA TI MATERINA, KAJ DELAŠ??«
Prsti mi otrpnejo, pograbim volan, spustim sklopko in motor izkašlja glasne očitke.
Ko sem zavijal v levo, sem prevozil rdečo. Sredina križišča, očetova jeza in moja panika. Sedim nepremično tiho z utripom v ušesih, trebuhu, kolenih.
Oče zasuče ključ in med kletvicami išče čas za praktične napotke, kako bova čim prej SPIZDILA S PREKLETEGA KRIŽIŠČA. Celo večnost traja, da spizdiva s prekletega križišča in še dodatnih nekaj kilometrov in šest radijskih postaj, da zrak razredči paniko in smrad sklopke.
Mogoče to počneva zaradi njegovega očetovskega občutka, mogoče zaradi njegovega zagotavljanja mojega občutka otroškosti, spremljanja sina, ki se vrašča v moža, morda sin potrebuje očetovo dovoljenje, da sploh lahko postane mož, če sploh lahko postane mož. Na vrhuncu apatije mu vse to dovoljujem – lahko bi me izprašal še CPP, paterfamilias.
Odločim se, da se ne bom opravičil za slabo ravnanje z dragim nemškim avtomobilom. Sinove se uči vožnje na lastno tveganje, razmišljam, ko krmarim med kako si kaj zadnje čase in a se ti ne zdi, da veliko dežuje, ki sta po njegovem glasnem monologu vzniknila od nikoder. Oče se očitno odloči, da zaenkrat ne bo več kričal, a zid iz cvetja in plastike med nama se tanjša, mehurčki pokajo med menjavo prestav, ključ razvija jecljavost in ročna zavora teniški komolec, ampak midva v imenu familjarnih dolžnosti neumorno raznašava plastiko, da bova doma še pred poročili ob petih.
Na Dobravi parkiram z zadnjo svečo in ne vem, komu bi lahko bila namenjena. Kupiva dodatne rože, torej bi moral vedeti. Utrujen sem. Biti očetov sin v očetovi bližini, v očetovem avtu zahteva sveti napor. Greva mimo pasjega pokopališča in zavijeva levo. Sem ne greva nikoli. Ne razumem, a mi je vseeno, ker sem v mislih pri poročilih oziroma izgovoru, da jih bom zamudil. Poslušam trkljanje kamenčkov pod podplati. Ustaviva se. Datum je sveže izklesan, a ne poznam imena ob njem. Smetanaste krizanteme zrinem med nagrmadeno cvetje, očetu pa se vžigalica zlomi med prsti. Vzame novo, tudi ta se zlomi, stojim ob njem s svečo v eni in pokrovom v drugi roki, nemiren je. Tako zelo je nemiren, da mi dovoli, da to vidim, kaže mi, nemirna so njegova pravilno ukrojena ramena, njegovi odrasli čevlji. Ne razumem in mu še naprej kažem svoj plastični ovoj, gotovo je bolj otroški, kot se mi zdi, pri njegovem pa so popokali vsi mehurčki. Trmast sem in dovolim si trenutek premoči, opazujem. Dihanje izgubi ritem, prsti najdejo vžigalico in se oprimejo trenja, sveča zagori. Nanjo položim pokrov in jo postavim med vse druge. Oče si čisti vosek s prstov in jaz začnem odštevati sekunde, čeprav mi je jasno, da nekaj ni prav, da ne bova kar šla. Ritem ne ustreza dvaintridesetinskemu taktu, ne štejeva ubrano, ne štejeva skupaj. Sčisti si konice prstov in nato še grlo in se nekajkrat prestopi in jaz ne najdem več zadovoljstva v tej vlogi zmagovalca, če ne bo kmalu kaj rekel, bom jaz, to pa bo obrnilo tok dogodkov in se slabo končalo. Še malo sem tiho, še malo čakam, prepričan, da ne šteje.
Mogoče bi lahko predvidel, kaj se bo zgodilo. Če ne bi cel dan vozil novega BMW-ja, če ne bi bil danes rutinski prvi november, če ne bi v tistem trenutku mislil na vse drugo.
»Ta gospod je naredil samomor.«
Obstal sem pri šestinpetdeset. Res, kako bi lahko šlo le za navaden pokopališki maraton? Skušam se odzvati. Kakšna naj bo glasnost, vsebina, melodija? Na koncu ne rečem nič in sem ohromljen v paradoksu izbire, čeprav bi se rad branil, a ne vem, če se imam pravico, jezi me, da glede tega nikoli ne bom prepričan.
»V krsti so ga pokopali.« Mislim na gnitje. Svoje potencialno, svoje neuresničeno gnitje in zdi se mi, da sva si v tem zdaj enaka, da mi je zato to povedal. Začutim vse svoje brazgotine in kraste, te zgoščevalke krivde, vame neustavljivo krvavi misel, da bi bil, če bi imel hemofilijo, zdaj mrtev. Nimam hemofilije. Vse moje misli se zgostijo v eno misel in tako stojim pred grobom tega človeka, ki ga ne poznam, tega Zrimška, ki je postal očetov didaktični pripomoček, veliki načrt ali pa orožje, kakor vzameš. Razorožen sem.
Stojim tam v svoji vlogi skoraj samoumorjenega očetovega sina. Nagrabim vso svojo spodobnost in ga pogledam, počim mehurček ali dva. Čakam, da mi bo povedal imena njegovih otrok in žene in psa in matere in očeta in kanarčkov. Ampak tudi on čaka in videti je odločen, da je čas za moj zagovor ali opravičilo. Jasno mi je, česa si želi bolj, a tega ne morem.
»Zakaj pa se je?« Moji prsti zadrhtijo, glas sledi.
Skomigne z rameni: »Ti mi povej.«
Zasmejim se in v istem hipu to obžalujem. V našem klubu (neuspešnih) samomorilcev imamo vsi iste težave, življenjske cilje in načrte ter enake jedilnike in spalne vzorce. Vsi imamo radi paradižnikovo solato ob petkih in govejo juho ob nedeljah. Vsi gremo spat ob devetih, vsak dan. Moj smeh je seveda odveč in čutim, da prihaja pogrom. A zaman. Narobe sem sprogramiral očeta, spet. Nič mi ni več jasno in spet sem tiho in tega seveda noče, pa tudi jaz ne, ker bi včasih res lahko kaj povedal o vsem skupaj, glede na to, da sem se zaradi tega skoraj ubil.
Ker sva bila z očetom sama, sva čutila dolžnost do tesne povezanosti. Poslušala sva vse tiste pripombe o tem, kako se prilegava drug drugemu, koliko skupnega imava, zagotovo. To je bil morda celo edini razlog za skupna poročila ob petih (vsaj trikrat na teden, če ni bil v službi), za zajtrke, ki so se zreducirali v kave ob sedmih (vsak dan). Imela sva poročila in kave in zdaj še gnitje, mogoče Zrimška. Metafora, šifra, koda, kakorkoli. Nekaj, kar naju lepi skupaj, ne bliže, samo bolj zagotovo, bolj simbolično kot zares.
»Nekateri ljudje … to naredijo, ker jih že cel mesec boli želodec, in ker so utrujeni od stričevih obiskov, ko očeta ni. In čuvanja njegovih otrok pri njem doma. In potem v obeh Šparih nimajo tistih dobrih lešnikovih napolitank. Za druge pa ne bi vedel.« Nohti grizejo dlan, glas pa je jezersko gladek, mrzel, tekoč. Steče počasi, tiho.
»Torej zaradi zlorabe?« Popokajo zadnji mehurčki. Zaželim si, da bi uporabil druge besede.
»Tudi zaradi zlorabe.« Zaželim si, da bi uporabil druge besede. Da ne bi omenil strica. Odvijava folijo, čeprav za točno besedo, ki bi dokončno izrisala dogodek, še nisva pripravljena, še ta se zdi preveč. Zebe me in rad bi jo rekel, jo navrgel, jo siknil in začudim se svoji zlobi. V trenutku bi naju lahko potisnil čez ta dramatični marmorni rob. Stlačim besedo na dno želodca, ki me začne spet peči.
Prikima. Samemu sebi ali pa Zrimšku, ne vem.
»Greva domov.« Predstave je konec, čas je za poročila.
Prime me za roko in jo stisne. Oči se mi zasolzijo, nohti se mi zarijejo globlje v kožo, ko me spusti, začutim širjenje bolečine. S ključi v žepu se odpravi proti avtu. Grem za njim in sem tiho, osredotočam se na kamenčke, ne na grobove, ne na zvok motorja, ne na sopotnikov sedež, ne na trenutek, ko sem razumel, da ni šlo za to, da bi oče sina naučil menjavati prestave.
