Draga Ljubljana,
Tako pogosto razmišljam o tebi, o nama, da bi bilo skrajno nepravično, da se ti ne bi končno izpovedala.
Oprosti, da sem te kadarkoli zapustila. Ni bilo lepo. Ponudila si mi občutek pripadnosti in varnosti, ljubezen in toplino, postala si moj dom v moji drugi domovini, a jaz sem kljub temu šla. Prvič leta 2009, drugič leta 2016. Obakrat z enakim motivom: želela sem spoznati svet, hotela sem se družiti v tujem jeziku, poslušati drugo glasbo, delati v večkulturnem okolju. Zazdelo se mi je, da si premajhna zame, da mi ne nudiš dovolj, da me tam gor, na Severu, čaka nekaj boljšega. In da je zame, mojstrico prilagajanja in nekoč gorečo zagovornico behaviorizma, skoraj vseeno, kje živim, kateri zrak diham in kakšno kavo tam strežejo. Ah, kakšna zabloda!
Težko rečem, katero odhajanje je bilo bolj boleče, prvo ali drugo. Prvič, leta 2009, so me prijatelji v belgijski Brugge pospremili z nepozabno zabavo, na kateri so mi v živo zaigrali enega najljubših komadov: Ubit ću te ja od Magnifica. S tamburinom v eni roki in solznimi očmi, od žalosti in od sreče, sem na tisti poznopoletni večer na vrtu Zelenega Zajca odplesala ganljiv trenutek, ki sem ga kasneje, v osamljenih belgijskih dneh, neštetokrat obudila.
Nisem zdržala več kot tri belgijske zime, in ko sem se leta 2012 vrnila v tvoj objem, sem si obljubila, da tja, v Bruselj, ne grem nikoli več. A ker se zarečenega kruha največ pojé, mi je življenje kmalu za tem pokazalo, naj raje ne bom tako prepričana o napovedih in obljubah. Spet je bilo pozno poletje, spet se mi je srce paralo ob misli, da odhajam, spet sem nejevoljno pakirala življenje v kovčke različnih velikosti. Spet so mi prijatelji priredili krasno zabavo in poskrbeli, da ne pozabim, od kod prihajam in kam grem. »Prijateljice draga, srećan ti put i kad ispišeš ovu svesku ti okreni na jug,« je zapisal Dare v zvezek s platnico, ki jo je krasila jugoslovanska Zastava 750, slavni »fičo«. Naslednji dan sem – izčrpana od čustvovanja in s solznimi očmi – na 12-urni poti do Bruslja poslušala Kuku lele in I am so lonely od Magnifica. Nekje v sebi sem dobro vedela, kaj me čaka.
Daretov zvezek me je rešil, ravno tako Youtube. Lahko bi bila oblikovalka seznamov pesmi, playlist za domotožje, vsaj za izseljence z Balkana. Ruski voz od Bajage ob kozarčku rakije, ko se spusti tema, Nedelja od Džeja Ramadanovskog na najtežji dan, ko si sam v tujini, Pukni zoro od Magnifica in Nesanica iz filma »Ivkova slava« za simulacijo kafane. Zvezek s fičom in glasba sta bila moja zaveznika v osamljenih večerih, skupaj smo trpeli, pogrešali in obujali spomine na dom. Ko sem se naveličala glasbenega repertoarja »Domotožje« in izpolnila zvezek, je dozorela odločitev, da se vrnem domov.
Sprejeti to odločitev je vse prej kot enostavna reč. Priznati si moraš, da ti »tam nekje« na nek način ni uspelo, da ti neko okolje ne ustreza, da nisi najboljša različica sebe, da se manj pogosto smejiš in da tam nikoli nisi zares zaživel. Moraš biti brutalno iskren do sebe in pogumen do okolja, iz katerega odhajaš.
Draga Ljubljana,
Tri mesece po povratku domov, v tvoj objem, mi postaja jasno, da je bila to prava odločitev. Odkar se spet sprehajam po tvojih ulicah, je moja hoja bolj lebdeča in moja drža bolj pokončna. Ko zjutraj stopim ven, je zrak nekako bolj zdrav in lažje diham. Na poti v službo srečam ljudi, ki jih poznam, zaželimo si prijeten dan ali pa skupaj spijemo kavo. Veš, pri tebi ponekod celo vedo, kakšno kavo imam rada zjutraj, espreso za šankom ali tržaški kapučino. Verjetno se strinjava – višek občutka pripadnosti.
Ni več osamljenih nedelj ob krožniku prekuhane pašte in s cmokom v grlu. Biti doma pomeni, da imaš h komu iti na nedeljsko kosilo. Biti doma pomeni tudi, da lahko v svojem jeziku uživaš v gledališču in glasbi, v kulturi in umetnosti nasploh. Da si lahko duhovit, da spontano in brez razmišljanja govoriš šale, flirtaš in se izražaš. Biti doma pomeni, da ne razlagaš vedno znova, od kod si, kje vse si živel, kje si študiral, kje je tvoja družina, ali piješ kavo ali čaj in kakšno glasbo poslušaš. Doma so ljudje, ki vedo, na katero pesem začneš noro plesati ali razbiješ kozarec.
In ti, draga Ljubljana, si čudovit dom. Ne bi mogla biti bolj človeška, šarmantna, prijazna in udobna. Kje še imajo Rožnik tako blizu centra mesta, kje se še zgodi, da lastniki restavracij častijo kosilo, ko slišijo, da si en dan brez službe, v katerem mestu te prijatelji prijazno razvažajo naokoli, ker imajo avto, čas in veliko srce.
Počutim se kot rebula, ki potrebuje veliko sonca in je poskusila dati dobro vino na sivem, vetrovnem, hladnem Severu. Kočno sem nazaj, končno sva spet skupaj in ti si, draga Ljubljana, idealen terroir, najboljša kombinacija podnebja, lege in duše, utripa mesta. Zame si popolna.
Obljubim, da te ne bom nikoli več zapustila.
Z ljubeznijo,
tvoja Milica
