AirBeletrina - Dovoljenje za pripoved
Kolumna 27. 12. 2017

Dovoljenje za pripoved

Leta 2016 je raziskava pokazala, da samo 27 odstotkov besed, izgovorjenih v največjih filmih, spregovorijo ženske. In potem se ljudje sprašujejo, kako to, da naših glasov niso slišali prej. Mislim, da statistika vse pojasni sama po sebi – naši glasovi niso bili dobrodošli.
Salma Hayek za New York Times

Salma Hayek v filmu Frida

Tik pred iztekom leta 2017, ki si ga bomo morda zapomnili tudi kot leto, v katerem se je Hollywood začel glasno pogovarjati o svoji inherentni mizoginiji, je Kristen Roupenian, harvardska doktorandka, katere kratka zgodba Cat Person, s katero je začetek decembra debitirala v New Yorkerju, svoj knjižni prvenec sestradanim založnikom prodala za milijon dolarjev. Če je niste brali, naj vam pomagam: Cat Person je zgodba, v kateri gre punca na zmenek s fantom, za katerega se izkaže, da je kreten. Zgodba, v kateri se ne zgodi nič posebnega. Zgodba, za kakršno so vam morda na kakšni literarni delavnici rekli, da bi potrebovala več zgodbe ali več narativne dinamike ali bolj aktivno protagonistko – da je z njo, skratka, nekaj narobe in bo ljudem bržkone dolgočasna in nenazadnje – to so problemi razvitega sveta, o katerih etičnim ljudem pravzaprav ne bi smeli dovoliti pisati, še posebej z ozirom na to, da imajo ljudje resnične težave.

A začnimo nekje drugje: ko je Edward Said pisal o mnogoterih zagatah izraelsko-palestinskega konflikta, je izpostavil, da je med večjimi neravnovesji moči, ki so se zapletla v ta ozemeljski spor, to, da palestinska stran nima dovoljenja za pripoved: da ji je onemogočeno, da bi zgodbo o svojem geopolitičnem položaju povedala pod lastnimi pogoji in da bi ji bil kdorkoli pripravljen zares prisluhniti. Kdor lahko pripoveduje – in še več – kdor lahko postavlja merila temu, kakšne pripovedi imajo vrednost, ima oblast nad tem, kaj se med ljudmi iz zgodbe spreminja v resnico. Kdor pripoveduje, ima moč – in kdor ima moč, nima prevelikega interesa, da bi le-to delil s kom drugim.

Mizoginija je že stoletja vrhunsko ozvočena. Še vedno se vsako leto sprašujemo, ali bo Philip Roth končno prejel Nobelovo nagrado za književnost. Woody Allen še vedno vsako leto posname kakšen film, s katerim utrjuje prepričanje, da je – tudi če je slučajno pomotoma komu uničil življenje – to gotovo storil samo iz šibkosti, gotovo pa ne iz zlobe. Vseh sedem sezon Oglaševalcev so se tako moškim kot ženskam cedile sline ob Donu Draperju, ki je z rigoroznim izpolnjevanjem svoje in družbene predstave o tem, kaj pomeni možatost, tako sebi kot svojim bližnjim povzročil neizmerljive količine gorja – a saj ni važno, ko pa je bilo na tem nekaj tako zapeljivo temačnega.

Umetnost odpira prostor razlagi: je poligon za razgrnitev sivin in kompleksnosti ljudi in položajev, v katerih so se znašli. V tem sta njena vrednot in lepota komaj kaj rešili, če bi v dobri stari maniri socrealizma poskušali ljudi siliti, da bi s svojo umetnostjo sledili eni sami v naprej zapovedani ideološki resnici. Pa vendar – če je umetnost res prostor, znotraj katerega lahko vsak artikulira katerokoli si že bodi družbeno resničnost – kako to, da kar naprej poslušamo ene in iste zgodbe? In zakaj so to večinoma zgodbe moških, ki bi se bodisi radi postavljali s svojo moralno vprašljivostjo, dobili zanjo opravičilo ali pa s krivdo nadomestili odgovornost?

Salma Hayek je za New York Times nedavno tega prispevala še eno v dolgi vrsti pripovedi o ženskah, ki jim je življenja in kariere uničil Harvey Weinstein. V njej je med drugim postregla tudi s statistiko, ki priča o tem, da smo ženske na filmu večinoma vajeni gledati kot notranjo opremo, ki ji artikulacija ne pritiče. V komediji ženske niso smešne. V literaturi ženske niso dovolj zanimive. Ker so družba, država, politika in vojna v domeni moških, o njih lahko upravičeno razglabljajo samo moški, ki imajo zadosten dostop in vpogled, področja, ki zadevajo ženske, pa tako ali tako nikogar zares ne zanimajo, ker ne omogočajo pogojev za junaštvo. In tako je za vse skupaj res najbolje, da molčijo. Si bodo vsaj prihranile sramoto nekoga, ki poskuša govoriti s polnim zavedanjem, da so ga že zdavnaj vsi nehali poslušati.

Zato je dejstvo, da so tako zlorabljene ženske s svojimi izpovedmi kot avtorice nasploh dočakale trenutek popolne medijske pozornosti, ko se nenadoma zdi, kot da svet končno zanima, s čim lahko dopolnijo pomanjkljivo polovico prirejene pripovedi, ki smo jo poznali od prej, velika zgodba in velik dogodek v zgodovini medijev in založništva.

Ko je Maxine Hong Kingston leta 1976 izdala svoj roman Ženska bojevnica, si je s tem prislužila dosmrtno sovraštvo azijsko-ameriške skupnosti kot izdajalka diaspore in pri tem ni bila osamljen primer. Vse prepogosto se zgodi, da avtorice, ki se poskušajo soočati z mizoginijo, končajo kot slepo črevo družbe, ki lahko dobi pozornost samo v obliki vnetja. Morda se je letos prvič zgodilo, da je bilo žensk, ki so bile pripravljene govoriti, ne glede na vse, dovolj, da jih je postalo nemogoče diskreditirati kot zablodele osamelke, s katerimi je tako ali tako nekaj narobe.

Redko najdem lepo besedo za ameriški liberalizem in še vedno sem bolj ali manj prepričana, da z identitetnimi politikami rokuje predvsem zato, ker so še edina pretežno levo ležeča usmeritev, ki si jo lahko privošči, bi pa vseeno rekla, da zgodovinskemu trenutku, ki smo ga dočakali (ko rečem “mi” v resnici ne mislim nas, temveč razmeroma privilegirane Američanke, ki imajo dostop do medijske pozornosti in dovolj kapitala za sodne bitke – a že to je velik dosežek), skoraj zagotovo ne bi bili priča, če ne bi tako gibanje za človekove pravice kot queer teoretiki kot feministke zadnjega pol stoletja neumorno ponavljali, pod kakšnimi pritiski v ZDA živijo bolj ali manj vsi, ki niso premožni beli moški, po možnosti protestanti. In seveda to ne rešuje cele kopice sistemskih neenakosti, s katerimi je podložena naša zgodovinska resničnost. Vendar pa to ne bi smelo pomeniti, da lahko v imenu vseh bojev, ki ostajajo neizbojevani, to mikro zmago zanemarimo.

Morda bo šlo vse od tega v pozabo: da je obstajal hipen zgodovinski trenutek, v katerem je bilo kritične mase ušes, ki so bila pripravljena prisluhniti in avtoric, ki so bile pripravljene ustvarjati hrup, ki ga je bilo nemogoče preslišati, dovolj, da so izoblikovali prostor za razpravo. Morda si bomo leto 2017 na koncu zapomnili po nečem povsem drugem. A za trenutek je ne glede na vse prijetno pomisliti, da je bilo to leto, v katerem smo si končno izborile dovoljenje za pripoved.