Če vam kljub vsesplošnemu naprezanju in trdni obljubi, »da boste na dopustu vendarle kaj pametnega prebrali«, ne uspe prebrati čisto nič, ne bodite pretirano potrti. Knjige lahko spreminjajo življenja, pa jih za kaj takega niti ni treba odpreti, kar v svojem drugem romanu dokazuje Delova novinarka in filozofinja Jela Krečič, katere romaneskni prvenec se je pred približno dvema letoma zaključil na poroki, zato ni druge, kot da se njeno najnovejše delo začne kje drugje kot pa na – pogrebu. Nanj neempatični in čustveno odmaknjeni Klemen prikolesari le zato, da bi »poravnal dolg iz preteklosti« in pravemu lastniku (ki objokuje smrt svoje babice) vrnil knjigo, ki je dolga leta nedotaknjena ležala v njegovem predalu.
Knjiga, ki je nihče ne bere (in je tudi ne bo prebral), tako na tem mestu začne svoj famozni pohod, na katerem se ustavi pri različnih ljudeh – veliko večino bi najlažje opisali kot ljubljansko intelektualno elito, ki ustvarja filme in gledališke predstave, ko pa tega ne počne, o njih v strokovnem jeziku najraje polemizira v najbolj ‘in’ ljubljanskih lokalih (SEM, LP, Le Petit, TOZD …). Po zadržani in načitani Hedi, ki poučuje na AGRFT-ju in skrivnostno knjigo na posodo dobi prva, se knjiga v drugem od šestih hudomušno naslovljenih poglavij ustavi pri Hedinem študentu Tinetu, nato po naključju priroma v roke gospe z zavidljivim okusom za estetiko, se od te premakne k mladoletni Mirni itn., na svoji poti pa na vse like, ne da bi jo ti zares prijeli v roke, usodno vpliva ter jih medsebojno poveže; zakrivi naklonjenost med dvema na prvi pogled osamljenima gospema, ki sta druga drugi kar naenkrat pripravljeni razgaliti najbolj skrite kotičke svoje duše, poskrbi, da dolgo zatajevana ljubezenska čustva med ekscentričnim dramaturgom Tinetom in nadarjeno igralko Ano končno izbruhnejo na dan, knjigi, ki bi ji lahko rekli celo knjiga vseh knjig (je sploh še katera, ki tako pozitivno vpliva na kogarkoli, ne da bi jo ta dejansko prebral?), pa pred katastrofo uspe rešiti celo družino, ki ji grozi, da bo slej ko prej razpadla.
Nič ne bo narobe, če se torej strinjamo s knjiginim prvotnim »lastnikom«, ki ob pogledu na svojega izgubljenega in spet najdenega prijatelja Klemena ugotavlja, da »vsak potrebuje malo ljubezni v življenju, malo veselja v družbi in malo dopusta od samega sebe,« kar je vse tisto, kar knjiga, ki je nihče ne bere, da vsem nastopajočim likom. Končno se lahko malce oddahnejo, odidejo na dopust od samih sebe, spustijo svoje maske, porušijo zidove, se morda kar preko staromodnih pisem zaljubijo, ko so že mislili, da se ne bodo več, ali pa v naklonjenost z iskricami v očeh pobegnejo le za trenutek – tako kot Irena, ki se, razočarana nad svojim brezposelnim možem, začne sestajati z mladeničem, ki ji v dani življenjski situaciji predstavlja rešilno bilko. Te se oprime le za trenutek – zato da potem s svojim družinskim življenjem lahko nadaljuje tam, kjer si ga je za trenutek drznila pustiti.
Mar ni to osvobajajoče? Uživati v ljubezni, družbi, dopustu od samega sebe? Vzemite si ga s Knjigo drugih, ki jo – za razliko od likov – morate prijeti v roke, če želite, da bo imela učinek in boste v njej lenobno, po dopustniško uživali. Zahvaljujoč lahkotnemu in humornemu slogu, zaradi katerega se bodo strani obračale skorajda same od sebe, jo boste posrkali tako hitro kot najbolj hladen poletni brizganec – pa čeprav vas bodo vmes morda (z)motili osladni ljubezenski izlivi med Hedo in Arielom, ki z ljubezenskih pisem s svetlobno hitrostjo presedlata na romantične zajtrke in pogovore o otrocih, njuno zgodbo pa pred pretirano patetiko sprva rešuje le dejstvo, da o njej Ariel le poroča svojemu prijatelju. Priokus odlično preživetega dopusta bi lahko pokvarili tudi enodimenzionalni liki – najbolj očitni v svoji črno-beli karakterizaciji sta recimo nadarjena igralka Ana, ki enostavno ničesar ne more narediti narobe, ali vedno zoprna umetnostna zgodovinarka Sandra, pri kateri je ravno obratno narobe čisto vse, kar naredi –, nekonsistenstnost in neprepričljivost Mirninega govora, ki se v okolju s svojimi sovrstniki pogovarja odraslo, ko klepeta s Hedo in Veroniko, pa njen najstniški sleng postane posiljen ter pretiran, in nenazadnje tudi dolga teoretiziranja o umetnosti, ki kakor da želijo romanu dati neko ‘dodano vrednost’. Le-te bralec v romanu, ki je – kljub povsem spodobni gradnji zgodbe, prepričljivi karakterizaciji in dokaj avtentičnih dialogih – s svojo sicer generalno lahkotno tematiko še vedno v rangu razvedrilnih ljubezenskih romanov, noče niti ne pričakuje … Toda konec koncev bi si vendarle radi dopustili dopust od samih sebe in Knjiga drugih je za ta podvig kot naročena. Kljub temu nas bo v njej – tako kot na vsakem dopustu – kaj tudi zmotilo, pa čeprav le malce resnobnosti ter (pre)visokoletečih dialogov, ki dopustniškemu vzdušju ne pritičejo najbolje.
Jela Krečič: Knjiga drugih. Beletrina 2018
