Obsežna domača knjižnica Valentine Smej Novak in Luke Novaka je heterogena. V njej so podedovane knjige, nakupi in izbori iz različnih življenjskih obdobij in tiste, ki sta jih izdala ali sama napisala. Med njimi so tudi knjižna dela, ki so ju osebnostno opredelila, tista, h katerim se vedno znova vračata, pa tudi nekaj knjig, ki še čakajo, da jih bosta nekoč prebrala. Knjige so del njunega vsakdana v vseh oblikah.
Knjige so civilizacijska potreba in luksuz
Založnika, pisca, televizijska scenarista in voditelja Valentina Smej Novak in Luka Novak sta s knjigami odraščala, še danes pa so ključni del njunega intelektualnega razvoja. »Knjige so civilizacijska potreba in luksuz,« pravi Valentina Smej Novak. »Stanovanja brez knjižnice so dolgočasna,« pa dodaja Luka Novak. »Imeti dom brez knjig je nazadnjaško, to je tako, kot če bi bil danes ponosen, da imaš stanovanje brez vodovoda,« svoje stališče še dodatno ponazori sogovornica. »Ni boljšega načina za posredovanje kompleksnih misli in zgodbe, kot je knjiga. Odpira ti različne svetove, podaja informacije, ki jih morda niti nisi iskal, in te odpelje na potovanja, na katere morda niti ne boš odšel fizično. Knjige naj ljudje uporabljajo, ne pa da na policah krasijo dnevno sobo,« še dodaja Valentina Smej Novak. V času spleta kot informacijske reference, obdobju številnih tehnoloških življenjskih pripomočkov in prehranskih dodatkov so prav knjige še vedno tiste, ki prinesejo poglobitev, tehtne miselne povezave in premisleke, kredibilno vednost in več duhovnega miru kot karkoli drugega. Ob tem se spomni na gobeline ženske, ki bere v rumeni brokatni obleki, ki so v sedemdesetih letih pogosto viseli po domovih. »Kakšna podoba spokojnosti,« je navdušena. Pred leti je zasledila tudi knjigo, za katero ji je še danes žal, da je ni kupila – ženske, ki berejo, je obravnavala kot umetniški motiv. »To je bil kontroverzen motiv, saj takšno početje družbo ogroža. Ni hujšega kot ženska, ki ne skrbi več za dom, temveč je sama s seboj, in kdo ve, kaj se ji med branjem plete po glavi. Gre za tihi revolucionarni akt.Če bomo imeli družbo brez knjig,« je še jasna sogovornica, »tudi ne bomo več imeli prostora za ustvarjalnost, temveč zgolj za repeticijo, brez tega pa ne bo več želenega napredka. Družbe, ki so med najbolj tehnološkimi razvitimi, na primer skandinavske, odločno več berejo in kupujejo več knjig od nas.«
Ne potrebuje cirkusa
»Knjiga,« kot še nadaljuje Valentina, »koristi v marsičem in kar je pri njej lepo, je, da okoli sebe ne potrebuje nobenega cirkusa. Sploh tiskano lahko bereš kjerkoli in je tako tudi izjemno uporabna stvar.Nič ni narobe, če se knjiga obrabi, če si v njej kaj podčrtamo, zapišemo ali naredimo zaznamek s tem, da nekoliko prepognemo stran,« sta jasna oba sogovornika. »Včasih se mi zdi, da smo knjigo popolnoma sakralizirali – z vsemi opominjanji, s kakšnimi rokami je ne smeš prijemati, da v kuhinjo ne sodi itn. – in jo tako uspešno marsikomu na nezavedni ravni tudi priskutili,« še enega od svojih pogledov posreduje Valentina Smej Novak. Ob tem tudi poudari, da ne gre zanemariti fizične prisotnost knjig v bivanjskih prostorih, kjer se s svojimi naslovi in platnicami usedajo v zavest.
Od podedovanih do avtorskih knjig
Domača knjižnica Novakovih se vije skozi različne prostore njihovega doma, med njimi pa so med drugim knjige, ki sta jih Valentina Smej Novak in Luka Novak podedovala vsak od svojega očeta. Valentinin oče je bil filozof in ekolog in temu primeren je tudi sistematičen nabor knjig. Lukov oče je bil novinar in diplomat, zato imajo veliko političnih del, med njimi tudi nemalo vezanih na bližnjevzhodne konflikte, ki jih je Andrej Novak spremljal kot leteči dopisnik. Nekaj ima tudi maminih, med njimi predvsem kulinarične in veliko tudi francoske ter ruske literature, še več pa jih ima Edvina Novak, soustanoviteljica založbe Vale-Novak, pri sebi doma. Klasična filozofska in druga humanistična dela ter izbor iz svetovne književnosti tako predstavlja podstat družinske knjižnice, ki jo sogovornika s številnimi knjižnimi nakupi iz leta v leto povečujeta. Veliko jih je povezanih z njunimi delovnimi projekti, precej pa sta jih prinesla tudi iz svojih nekdanjih knjigarn ali sta jih sama založila. »Na policah ne manjka niti kulinaričnih knjig, ki imajo svoje mesto seveda blizu kuhinje, v spalnici pa so tiste, ki so za večerno branje, ali tiste, ki jih vedno znova prebiraš, kot na primer dela Thomasa Manna,« pravi Luka Novak. Sam knjižnico tematsko strukturira, medtem ko so police Valentine Smej Novak veliko bolj eklektične, še posebej tiste, ki jim pravita sprotne police in jih imata vsak svoje, vezane pa so na tekoče projekte in tako predstavljajo presek trenutnega raziskovanja in ustvarjanja.
50 knjig, ki so nas napisale
Skupaj v zadnjem času ustvarjata televizijsko oddajo 50 knjig, ki so nas napisale, s katero spodbujata k razpravam o knjigah, v njih pa obravnavata dela, ki so kot del naše kolektivne naracije konstruirala slovensko družbo. Luka Novak se ob založništvu in pisanju posveča tudi avtorskim pravicam, skladno s temi področji dela pa tako sistematično ureja svoje sprotne police, na katerih ni zapiskov ali kaj drugega razen knjig. Situacija je drugačna na policah publicistke in založnice Valentine Smej Novak, ki je v zadnjem letu tudi ena od akterk v debatni oddaji Zadnja beseda. O tematski raznolikosti oddaj govori tudi nabor na njenih knjižnih policah v dnevni sobi, kjer ob Aristotelu tako na primer stoji knjiga Alfreda Gella Umetnost delovanja in še vrsta drugih vsebin in knjižnih žanrov, najdeta pa se tudi kakšen popisan list papirja in beležka.
»Domače knjižnice so kot izložbe v knjigarnah, so ogledala duše knjigarnarja,« je prepričan Luka Novak. Del njegove knjižne zbirke so tudi stripi, ki so ga oblikovali med njegovim odraščanjem v Franciji. »V belgijsko-francoskem bazenu so ti zelo močni in so od nekdaj imeli intelektualno konotacijo, medtem ko so pri nas veljali za pop literaturo,« pravi založnik, ki ljubezen do stripov prenaša tudi na svoje tri otroke.
Knjižnica za naslednje rodove
»Kar je pri domači knjižnici še pomembno, je, da je nikoli zares ne poseduješ, temveč jo zgolj hraniš za naslednjo generacijo, če parafraziramo slogan reklame za neko uro; v tem je tudi njihova presežna vrednost. Knjige nas oblikujejo in so popotnica za prihodnost. Je pa pri tem, kako nastane domača knjižnica, večja umetnost kot to, kaj kupiš, to, česar ne kupiš. Luka je glede tega veliko bolj strog. Ker oba delava v založništvu, se marsikatera knjiga na policah znajde tudi po inerciji,« sklene Valentina Smej Novak, ki je ravno zato prepričana, da je pomemben del oblikovanja domače knjižnice ravno njeno premišljeno selekcioniranje.
