Današnja domača knjižnica Suzane Tratnik, letošnje nominiranke za nagrado kresnik, je začela nastajati, ko se je pisateljica in prevajalka zaradi študija humanistike preselila v Ljubljano. Z njo je povezana njena osebna zgodovina, med (i)zbranimi deli pa so tudi revije z zgodovinsko in raziskovalno vrednostjo.
»Ko sem se leta 1982 preselila v Ljubljano, sem prišla brez ene knjige, saj sem vse, ki sem jih takrat imela, pustila v Murski Soboti. Prve knjige, ki sem si jih kupila, so bile študijske,« o začetkih svoje domače knjižnice pripoveduje Suzana Tratnik. Knjige pisateljica in prevajalka kupuje redno, veliko pa jih tudi dobi od kolegov in založb, od katerih jih je največ prejela nekoč, ko je še pisala književne kritike za Večer.
Na njenih knjižnih policah, ki jih je vedno premalo, in to ob vsaki selitvi znova, je veliko humanističnih del. Veliko med njimi jih je iz temeljne zelene zbirke založbe Studia humanitatis. »Na to zbirko sem zelo ponosna in jo zelo dobro poznam, saj sem bila nekoč pri založbi tudi distributerka,« pravi sogovornica. Veliko ima tudi knjig Založbe /*cf, Krt(ine) in precej domačega ter tujega leposlovja, med drugim večino del Škucevih zbirk Lambde in Vizibilije ter Zbirke Aleph – Centra za slovensko književnost. »Posebej dragocene so mi knjige, ki sem jih prevajala, in če sem imela srečo, da sem srečala avtorja ali avtorico, imam v slovenski izdaji tudi njihov podpis,« pravi Suzana Tratnik o delih s posebno vrednostjo. V zbirki podpisov se tako najdejo: Dorothy Allison, Eileen Myles, Michael Cunningham, Lejla Kalamujić, Nora Verde, Mary Dorcey …
Med prevajalcem in piscem se tekom prevajanja dela razvije poseben odnos, poudarja sogovornica. »Avtorja ali avtorico v tem procesu podrobno spoznaš. Kot da bi z njim ali z njo ponovno pisal delo, saj v bistvu tudi gre za to, kajti knjiga v drugem jeziku je nova knjiga.«
Štiri police za svoja dela
Štiri police v knjižnici Suzane Tratnik zasedajo njena literarna in prevajalska dela. Ob knjigah, med katerimi je tudi njen roman Norhavs na vrhu hriba, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in ji prinesel uvrstitev v širši izbor nominirancev za nagrado kresnik, pisateljica hrani tudi vse svoje prevedene knjige in strokovne publikacije, pri katerih je sodelovala. »Vse svoje objave imam zbrane na kupu. Glede tega sem bila vedno zelo sistematična tudi zato, ker smo samostojni kulturniki obsojeni na dokazovanje, kaj vse smo že naredili, zato je zelo pomembno, da imamo vse te dokaze vselej nekje pri roki.« Veliko ima literarnih revij, od Literature, Dialogov, Apokalipse do Sodobnosti in Primorskih srečanj, ki jih ni več. Prav publikacije, ki ne izhajajo več, pa so tiste, ki imajo v avtoričinem naboru posebno vrednost, saj ponujajo vpogled v družbena in kulturna gibanja osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Med temi so vse številke revije Revolver, prve slovenske gejevske in lezbične revije, ki je pri Roza klubu oz. Škucu izhajala med letoma 1990 in 1997. Shranjene ima tudi izvode revije Narobe, prav tako LGBT publikacije, ki je ni več. Na policah pa ima tudi razne biltene, predvsem iz osemdesetih let, ki so povezani s Škucem in lezbično sceno, denimo Roza Viks, Gayzine, Pandora in Lesbozine, ter vse izvode kataloga Festivala LGBT filma. Ima tudi vse izvode feministične teoretske revije Delta društva za kulturološke raziskave in precej starejših tujih revij ter časopisov s podobno tematiko. Tudi do tega nabora v svoji knjižnici ima Suzana Tratnik poseben odnos, saj jo spominja na njene aktivistične in literarne začetke.
V devetih fasciklih pa hrani časopisne odrezke, vabila, brošure, recenzije in vse, kar je povezano z njenim literarnim ustvarjanjem.
Magija na policah
V knjižnici Suzane Tratnik je ena od polic posvečena tudi knjigam, povezanim z magijo. »S to sem se veliko ukvarjala zlasti v osemdesetih letih, ko so se obetale družbene spremembe in je bilo to področje v splošnem precej nezaželeno. Zame pa je to bilo neke vrste raziskovanje še ene možne realnosti. Magija je močna referenčna točka tudi v intelektualnem in umetniškem svetu,« pojasnjuje sogovornica, ob tem pa doda, da ji gredo močno na živce new age knjige, ki obljubljajo neko razsvetljenje, »a gre v bistvu za nadomeščanje neznanja in kapitalistično finto, kako ljudem prodati iluzijo o sreči.«
V svojem magičnem tematskem razdelku ima intelektualka tudi knjige o astrologiji, numerologiji, Satanovo Biblijo, I-Ching, tudi Rdečo magijo avtorja Franka G. Ripla. »Delo, ki so ga v osemdesetih mnogi kupovali, čeprav gre za precej nerazumljivo knjigo,« še pravi. Veliko pa ima tudi knjig o jogijskih praksah.
Življenjska obdobja v domači knjižnici
»Je pa v domači knjižnici moja osebna in intelektualna zgodovina, povezana z mojim življenjem in delom v Ljubljani. Ob vsaki knjigi se spomnim obdobja, v katerem sem jo brala, kupila, mi jo je kdo podaril ali pa sem jo morda kje našla … Knjige so zame zavetje, čeprav še zdaleč nisem prebrala vseh, ki jih imam, in bi bila zato lahko še vsaj eno leto v karanteni,« je še poudarila Suzana Tratnik, ko smo se v času samoizoalcije o njeni domači knjižnici pogovarjali prek Skypa.
K že prebranemu se Suzana Tratnik velikokrat tudi vrača – kdaj morda le h kakšnemu odlomku ali citatu, še zlasti ko prevaja. Se pa trudi, da knjige ostanejo nedotaknjene – brez podčrtavanj, zavihkov ali celo z odtisi kavnih skodelic. A ko govori o knjigah in svoji zgodovini, povezani z njimi, sogovornica omeni, kako se je vanje v vseh teh desetletjih odtisnil njen vsakdan tudi na drugih ravneh. V porumenelem papirju je iz mnogih enosobnih stanovanj tako tudi vse to, kar je kadarkoli skuhala, in cigarete, ki jih je doma pokadila, dokler ni prenehala.
Za sicer predano bralko papirnatih izdaj pa je bila slovenska e-knjižnica Biblos v času samoizolacije, ko je bil to edini način za izposojanja knjižničnega gradiva, pravo odkritje, še pripoveduje. Novo bralno navado – branje elektronskih knjig – bo ohranila tudi v prihodnje.
