AirBeletrina - Domača knjižnica: Sabina Višček in Igor Saksida
Sabina Višček in Igor Saksida (Fotografija: Ana Kovač) Sabina Višček in Igor Saksida (Fotografija: Ana Kovač)
Panorama 28. 3. 2020
Čas branja
Čas branja: 0 min

Domača knjižnica: Sabina Višček in Igor Saksida

Učiteljico razrednega pouka Sabino Višček in profesorja mladinske književnosti Igorja Saksido med drugim druži poezija. Še posebej ljub jima je Gregor Strniša, zato ni naključje, da ima pomembno mesto v njuni domači knjižnici. Nemalokrat njuna komunikacija preko SMS sporočil poteka tudi v obliki izbranih verzov. Povezuje ju še rap, ki ga literarni zgodovinar včasih tudi izvaja.

Sabino Višček in Igorja Saksido smo obiskali še pred temi negotovimi časi, ki nam jih je zadala epidemija novega koronavirusa. V času, ko so bili socialni stiki v živo mogoči. V pogovoru o domači knjižnici, knjigah in branju je Igor Saksida navdušeno omenil, kako je nedolgo nazaj v njegov pesniški nabor prišla tudi prva zbirka Gregorja Strniše z naslovom Mozaiki. »Redka in pomembna knjiga,« doda.

Klic iz antikvariata

»Dobili smo knjigo, ki ste jo naročili,« se je pred tedni glasil klic iz antikvariata, v katerem imajo zapisane želje literarnega zgodovinarja. »Zbirko Mozaiki sem čakal dve leti,« pojasni Saksida. Zaradi ljubezni do poezije, ki si jo delita s partnerko, kar nekaj njunih domačih knjižnic polic zasedajo dela pesnikov in pesnic. Za Sabino Višček je med nepogrešljivimi tudi zbirka Saše Pavček z naslovom Obleci me v poljub.

V delovnem kabinetu, ostale so (žal) v kleti, ker v stanovanju ni dovolj prostora, ima Igor Saksida zbrano didaktično gradivo, najnovejšo strokovno literaturo in ključna dela mladinskega leposlovja, o katerih predava na pedagoški fakulteti. »Moja knjižnica nastaja 30 let,« jo v časovni perspektivi predstavi sogovornik. Zanj je ta pomembna med drugim tudi zato, da lahko vedno znova osveži znanje o avtorjih, ki jih je že bral, pa čeprav morda že desetkrat ali celo dvajsetkrat, kot na primer Pavčkove Majnice, fulaste pesmi. »Če želiš prepričljivo govoriti in pisati o literaturi, se ne moreš zgolj spominjati na branje, ne glede na to, kako natančne izpiske si delaš, temveč potrebuješ energijo in čustveni naboj knjige,« je jasen raziskovalec mladinske literature, ki si izpiske še vedno dela na pisalni stroj. Med branjem ga namreč moti brnenje računalnika.

Ljube knjige vedno pri sebi

»Za knjige, ki so ti ljube, je torej pomembno, da jih imaš vedno pri sebi. Vedno, ko nekaj ponovno prebereš, razumeš z drugačnimi očmi. Tako kot Mozarta danes poslušamo z ušesi rapa ali heavy metala, ki ju ob nastanku klasične glasbe ni bilo … Enako velja, ko se prebiješ čez novo izkušnjo v življenju in se potem vrneš k prebranemu: bereš in slišiš drugače,« poudarja Igor Saksida. »Za vsakega,« še dodaja, »ki se ukvarja ne samo s književnostjo, temveč z miselnim delom – in če ne želi nazadovati – je domača knjižnica nujna.« A kot je pokazala najnovejša nacionalna raziskava bralnih navad v Sloveniji, knjige v zadnjih letih manj beremo in kupujemo, v obeh primerih pa med evropskimi državami sodimo na rep. Naše domače knjižnice so premajhne, kar neposredno vpliva tudi na dosežke otrok. Enega od razlogov za to Saksida vidi v prešibki promociji branja kot vrednote v družbi nasploh: »Praktično nimamo oddaje, ki bi bila namenjena odraslim in mladim bralcem. Takšne, ki bi bila odprta in dinamična ter bi branje pokazala kot vznemirljiv dogodek in kot skupni pogovor. Vse teorije pravijo, da je branje posledica konvencij, družbenih praks. Če je v družbi branje prepoznano kot vrednota in kot nekaj zanimivega, bodo ljudje ta bralni model prevzeli.«

Knjige podarja knjižnicam

Igor Saksida ima navado, da podvojene knjige, ker jih veliko dobi tudi kot recenzentske izvode, podarja knjižnicam. Te ali pa tiste, ki jih sam napiše, daje tudi otrokom, ki doma nimajo knjižnice ali starši za kupovanje knjig nimajo dovolj sredstev. Pred časom je eno podaril osnovnošolcu iz socialno ogrožene družine, ki nima doma nobene knjige, si jo je pa silno želel.

Sabina Višček svojim učencem zelo rada bere. Drugošolci so se pesem Dramilo Valentina Vodnika naučili preko rapa, kar je med njimi in njihovimi starši poželo veliko navdušenja. Poudarja, kako je pomemben pogovor o knjigah, saj jih tako mladim bralcem približamo. Temeljno vprašanje pri tem se ji ne zdi, kaj jim je bilo v pravljici všeč, saj občutke ob prvem branju težko ubesedijo, temveč kaj so si zapomnili. Za ene so to čustva, za druge književne osebe ali pa dogodki, kar so izhodišča za nadaljnji razmislek o literaturi.

Knjižnice za zaprtimi vrati

Kar se tiče domače knjižnice, se zdijo sogovornici pomembne tudi »mini knjižnice, ki jih imamo v svojih najbolj osebnih prostorih. So knjige, ki te bolj nagovorijo kot katerekoli druge in jih želiš imeti samo zase – o njih ne razglabljaš z drugimi, o njih premišljuješ sam.« V svoji literarni intimi imata Sabina Višček in Igor Saksida nekaj knjig, o katerih se z drugimi ne pogovarjata. So njune in v njih so besede, ki ju povezujejo in si jih izmenjujeta, ko jih skupaj prebirata. Ena teh je Pesem sem, ki jo je Igor Saksida napisal skupaj z Alešem Štegrom.

V knjigah ima Sabina Višček poleg intelektualnega in čustvenega angažmaja rada tudi humor. Zadnje čase pa ne more odložiti starih zapisov, zagreto bere revijo Učiteljski tovariš: »Kako zanimivo je, ko vidiš, kako so se na mojem strokovnem področju pred 100 leti ukvarjali s podobnimi problemi, kot se danes mi.«

Knjige z osebno zgodbo

Med zgodovinskimi strokovnimi deli, ki jih imata pedagoga v svojem doma, je tudi ena prvih didaktičnih knjig na Slovenskem, ki jo je Igor Saksida dobil za darilo od svoje kolegice, njen naslov pa se glasi Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika v ljudski šoli iz leta 1906 avtorja Janka Bezjaka. Med domačim naborom pa so tudi knjige s posvetili – od Ferija Lainščka, Dese Muck in drugih, med njimi tudi kar nekaj od Toneta Pavčka, eden teh je tudi v njegovi knjigi Čas duše, čas telesa. V času, ko je avtor ravno izdal svojo tretjo knjigo esejev, sta se z Igorjem Saksido srečala v Podčetrtku. »Podaril mi jo je, v njo pa energično napisal: ‘Je čas duše in je čas telesa, je svet, ki je in ni prida, je pedagogov raja in je noblesa in je Igor Saksida.’,« literarni zgodovinar na pamet pove Pavčkov zapis, ki ga je ustvarjalec takrat pospremil z besedami, kako je navdušen, da se profesorji oblačijo tako, kot je treba.