AirBeletrina - Domača knjižnica: Renate in Samo Rugelj
Panorama 31. 3. 2021

Domača knjižnica: Renate in Samo Rugelj

 

Renate in Samo Rugelj Fotografija: Ana Kovač

Za založnika, urednika in pisca, zakonca Rugelj, kot pravita »knjige niso fetišizem, za nas je domača knjižnica mentalni fitnes, laboratorij in delavnica. Knjige so za nas delovno orodje, s katerim poskušamo v Sloveniji tudi sami ustvarjati dodano vrednost.« Knjige v njunem domu zapolnjujejo skoraj vse prostore, pri impresivnem obsegu in vsebini pa je posebnost Rugljeve domače knjižnice tudi ta, da je ena redkih zasebnih, ki je tudi katalogizirana.

V domu Rugljevih ni več stene, ki je ne bi zasedale polne knjižne police (eno steno si je Renate priborila za ilustracije domačih ustvarjalcev). Knjig tako pri njih ne štejejo po kosih, pač pa bolj v metrih in družinska knjižnica obsega nekje med 350 in 400 tekočih metrov knjig, zadnje pa so svoj prostor in svojo omaro nedavno dobile tudi knjige založbe UMco, ki jo vodita Samo in Renate Rugelj. »Moj projekt je bil, da ob letošnji 20. obletnici spravim vse knjige, ki smo jih do zdaj izdali, na kup. To je približno 400 knjig, in ko pogledam nazaj, sem z narejenim zadovoljen,« pravi založnik, urednik, publicist in pisatelj Samo Rugelj. »S knjigami dihamo, živimo in jih delamo. Knjige poznamo z vseh strani. Delamo nove, prevajamo tuje, jih promoviramo in prodajamo … Vsakič znova skušamo knjigo narediti čim bolje, na vsaki tudi kaj zafrknemo in se potem pri naslednji izboljšamo. Za nami je 20 let neprestanega učenja, izboljševanja, poglabljanja … Obstajajo jasno določeni založniški standardi, ki jih poskušamo čim bolje peljati skozi naše knjige,« o vsakdanu, prežetem s knjigami, pripoveduje založnica, urednica in literarna publicistka Renate Rugelj. Sama je tudi kreativna urednica revije o knjigah Bukla, »zaradi katere dobivamo recenzentske izvode vseh slovenskih založb. Kar pomeni, da imamo na uredništvu največji možni dnevni pretok knjig vseh sort, žanrov, barv, oblik … Iz česar se tudi zase poskušaš kaj naučiti,« je še jasna sogovornica.

Osrednje mesto v domači knjižnici zakoncev Rugelj zaseda knjižnica Samovega očeta, psihiatra dr. Janeza Ruglja, ki sta jo založnika z leti še dopolnila s svojimi knjigami. »Samo je knjige svojega očeta, ki jih je imel po celi hiši, podedoval pred več kot desetimi leti. To je nekaj tisoč knjig, ki so bile katalogizirane v Cobissu, razdeljene po žanrih, sekvencah, zbirkah in tematsko. Dela zajemajo vsa področja od A – alkoholizem do Ž – ženske, vmes pa je vse, od psihiatrije, psihologije, partnerstva, planinstva, umetnosti, vzgoje in seveda železni repertoar knjig, ki so ga morali brati Rugljevi pacienti, vključno s knjigami, ki jih je priporočal in napisal. Njegove knjige predstavljajo osrednji del naše knjižnice, vendar gre tukaj večinoma za strokovne knjige, stvarno literaturo in humanistiko, posebej imamo abecedno zloženo knjižnico leposlovja in poezije,« pojasnjuje Renate Rugelj. Knjige, ki sta jih sama dodala v že tako obsežno knjižnico Janeza Ruglja, jima je pomagala katalogizirati knjižničarka in tako sta nadaljevala z že začeto posebnostjo – urejanjem zasebne knjižnice po prilagojenem bibliotekarskem sistemu UDK, zato so v njuni domači knjižnici tudi tablice, ki označujejo posamezne tematske segmente, znotraj njih pa so na policah knjige zložene po abecedi priimka avtorjev.

Janez Rugelj je nekaj let zaposloval knjižničarko, ki je njegovo knjižnico katalogizirala, kar je bil resen projekt, saj je imel okoli 7000 knjig. »Doma nimamo vseh, kakih tisoč, morda dva tisoč jih imamo kar v arhivih na založbi, ker gre predvsem za dela, ki niso več aktualna, na primer s področja družbeno angažirane politike nekdanjih let. Oče je knjige kupoval od leta 1960 naprej, ko je bilo ogromno literature tudi v povezavi s socializmom, partizani, komunizmom in kasneje kritiko teh sistemov, po letu 1990 pa je bilo veliko več izpovednih in strokovnih knjig. Domov smo preselili predvsem njegov strokovni psihiatrični del, ker so v njem knjige, ki jih rabimo za naše delo in so del našega založniškega programa, predvsem v zbirkah Angažirano in Preobrazba. V slednji, ki je ime dobila po očetovi ordinaciji, izdajamo knjige za preobrazbo duha in telesa. To zbirko pa je do neke mere trasiral prav oče,« pojasnjuje Samo Rugelj. Založnik in urednik je z očetovimi knjigami, ki so zdaj del njihove družinske knjižnice, odraščal in takoj, ko je dozorel oz. je dozorela založba, kot pravi sam, so začeli izdajati knjige, ki so mu v mislih ostale kot tiste, ki bi jih bilo dobro imeti v slovenščini. »Med očetovimi knjigami je bilo veliko temeljnih del s področja psihologije v hrvaščini in srbščini, saj v slovenščino veliko klasik iz te stroke do leta 1990 nismo imeli prevedenih. Srbi pa so imeli ogromno tudi zbirk t. i. mejne literature, ki prepleta naravoslovje, družbene teme, humanistiko, sociologijo … S temi deli smo našli svoj prostor tudi mi kot založniki. Naše poslanstvo je v tipu knjig, ki jih je bilo prav v očetovi knjižnici veliko, v slovenščini pa malo. Na tak način smo prepletli svoje osebne interese in primanjkljaje v slovenski književni pokrajini.« Kot še pripoveduje Samo Rugelj, je njegov oče knjige z rdečim pisalom tudi redno podčrtoval, veliko jih je opremljenih še z recenzijami iz kakšnega od časopisov, ki jih je bral. Te je sistematično izrezoval in prilepil na zadnji platnice knjige, na katero se je zapis nanašal. Rugljeva zasebna knjižnica, kot sta domačo knjižnico poimenovala Renate in Samo, je do neke mere dostopna tudi javnosti. V njo se je mogoče včlaniti, po njeni vsebini brskati v elektronski obliki na podzavihku Bukline spletne strani, kakšno od knjig pa si je mogoče pod posebnimi pogoji tudi izposoditi.

Tudi delovna kabineta sta polna knjig

A osrednja knjižnica pri Rugljevih ni prvi in zadnji prostor domače knjižnice, v eni od sob imajo velik nabor leposlovnih del, delovna kabineta obeh založnikov pa sta prav tako napolnjena s knjigami. »V mojem kabinetu so predvsem potopisi, vodniki, nekaj naravoslovnih knjig, poljudna znanost, veliko imava tudi strokovnih knjig, posebno omaro pa imajo tudi knjige o založništvu, iz katerega sem jaz magistrirala, Samo pa doktoriral,« strne Renate Rugelj. V svojem delovnem prostoru ima Samo Rugelj prav tako precej potopisne literature, saj je ta žanr del njegovih poudarjenih interesov in so zato za tem tipom knjižnih del neprestano na lovu. Poleg teh pa ima v kabinetu še raznovrsten nabor drugih naslovov: »V eni omari imam samo filmske knjige, saj smo v založniško sfero pred dvajsetimi leti stopili prav s tovrstno literaturo. Tako imam verjetno vse slovenske izdaje s tega področja, pa tudi izvirne knjige, o katerih smo razmišljali, če bi jih prevedli, pa jih potem nismo. Na policah imam tudi knjige, ki jih uporabljam za delo in svoja razmišljanja, med njimi je cela Beletrinina zbirka Koda, vse zbirke založb *cf, Sophia, Logos in Vrhunci stoletja. Poleg teh imam še omaro priročnih knjig. To so tiste, ki jih vedno želim imeti na dosegu roke, ker so mi vsebinsko blizu, me na nekaj opominjajo ali podobno. Prav tako pa imam blizu delovne mize tudi vsa tista dela, ki bi jih nekoč radi prevedli.«

Izpopolnjevanje zbirk in kupovanje knjig na zalogo

Če sta Renate in Samo Rugelj s katalogiziranjem domačih knjig nadaljevala – naslovov v delovnih kabinetih sicer (še) nimata urejenih po abecednem načelu –, pa sta sama začela tudi z dopolnjevanjem novih zbirk. Renate Rugelj že kakih petnajst let kompletira otroške in mladinske zbirke, od Sinjega galeba do Zlate ptice. In čeprav so njuni otroci to literaturo že prerasli, založnica s tem še vedno nadaljuje. Antikvariat Rok Glavan vodi njeno evidenco in ko naleti na kakšno od knjig, ki ji manjka, ji to sporoči. »Pred kratkim sem dobila nove (stare) knjige zbirke Sinji galeb, ki jih je zelo skrbno uredil pesnik Minatti, ki je to zbirko tudi utemeljil. Da se neka zbirka tako dolgo ohranja, je res navdihujoče. To so lepo oblikovane knjige in z nostalgičnim pridihom prinašajo spomine na moje otroštvo.« Oba z možem imata do določene mere do knjig zbirateljski odnos, vendar ju ne zanimajo tiste z visoko vrednostjo, ampak s pravo zgodbo. Tudi v tem prevlada založniški moment in to, da sta s knjigami zvezana tudi poslovno. Samo Rugelj ima med drugim v usnje vezana dela Karla Maya, pa Jurčičeva zbrana dela in še mnogo zbirk domačih literatov, kompletira pa si tudi zbirko Kondor. »To dopolnjujem prav tako v sodelovanju z Rokom Glavanom, ki pravi, da je do zdaj v celoti sestavil le en komplet. Zame je dopolnjevanje legendarne zbirke Kondor proces, ki traja že deset let. Nisem kakšen zagrizen zbiratelj arhivskih knjig, zanimajo me žive zbirke, ki imajo dolgo dobo trajanja in dobro vsebino.« Ob neobičajnih navadah, povezanih s kupovanjem knjigo, pa ima založnik še eno. Ko na sejmih ali v antikvariatih naleti na kakšno pomembno in zanimivo delo, za katero ni prepričan, če ga že imajo doma, ga za vsak slučaj kupi še enkrat. Zato so v Rugljevi knjižnici določene knjige tudi v dveh ali treh enakih izvodih, a kot pravi sogovornik, nenazadnje imata tri otroke. »Morda pa jih bo katera od teh knjig zanimala in jo bodo ob selitvi odnesli s seboj.«

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«