AirBeletrina - Domača knjižnica: Pia Marincelj Bregar
Panorama 28. 11. 2020

Domača knjižnica: Pia Marincelj Bregar

Pia Marincelj Bregar Fotografija: Ana Kovač

Pia Marincelj Bregar s knjigami živi na različne načine. V prostem času je strastna bralka, knjige pa so tudi del njenega delovnega vsakdana, saj je zaposlena na otroškem in mladinskem oddelku v splošni knjižnici Kočevje. Avtorica lani izdane knjige Življenje knjig z domačih knjižnih polic za domačo knjižnico pravi, da je ta »kot neko pričevanje o našem življenju in osebnosti: kdo smo bili, kdo smo in kdo si želimo postati ter kaj nas zanima.«

Pogled na domačo knjižnico Pie Marincelj Bregar razkrije velik del njene osebnosti, čeprav ne odslikava njenega popolnega bralnega okusa, ki se sčasoma seveda tudi spreminja. Na knjižnih policah nima vsega, kar bi si želela imeti, a vseeno se na njej najde veliko tistih del, ki so zanjo vir literarnega užitka, osebnostnega razvoja in estetske izkušnje. Nekatera je že prebrala in se k njim pogosto vrača, druga na njeno branje še čakajo, določena pa je že prebrala, a jih želi imeti blizu, ker so ji veliko dala, čeprav čuti, da jih še nekaj časa ne bo ponovno odprla, sogovornica strne različne statuse knjižnih del v svojem domu. V svoji knjižni omari ima zbirke poezije, od Borisa A. Novaka, Kosovela, Neže Maurer, Bine Štampe Žmavc, Ferija Lainščka do Leonarda Cohena in pesmi duhovne učiteljice Deborah Anne Quibell. Rada ima japonske avtorje, zato pri njej ne manjka romanov Harukija Murakamija, čeprav svojega najljubšega, Kafka na obali, še nima. »Japonski pisatelji so mi blizu, ker znajo na povsem preprost način povedati ogromno. Brez velikih in okrašenih besed znajo pričarati posebno, pogosto skrivnostno vzdušje in bralcu približati čustveni svet protagonistov. Všeč so mi romani, v katerih se prepletajo različni žanri, v ozadju zgodb pa je čutiti neko večjo duhovno vrednost vsebine. Res se mi zdi, da te knjige prav nagovarjajo mojo dušo, počutim se, kot da bi me pisatelji razumeli,« Pia Marincelj Bregar govori o tem, kako v literaturi iščemo zgodbe o sebi. Med njenimi najljubšimi je tudi roman Ure avtorja Michaela Cunninghama, ki je zanj prejel Pulitzerjevo nagrado, po njem pa so pred leti posneli tudi film Ure do večnosti.

Velik del knjižnic polic, pa tudi časa, namenjenega branju, in s tem prav tako mentalnega ter čustvenega prostora, pri Pii Marincelj Bregar tudi v odrasli dobi zasedajo otroške zgodbe in pravljice. »Veliko imam zbirk pravljic, ki jih še vedno berem, sama zase. Ker v knjižnici delam na otroškem oddelku, sem v stalnem stiku z njimi.« Slikanice in zgodbe za otroke obožuje, v njih pa jo pogosto navduši nedolžen, prisrčen in prismuknjen humor avtorjev. Med tistimi, ki so jo najbolj nagovorile v tem letu, omeni Čajno ženičko Alfa Prøjsena, Prismuknjene zgodbe Pireta Rauda in slikanice o mačku Findusu Svena Nordqvista. »Obožujem pa tudi Mumine in na splošno vse knjige Tove Jansson,« še pravi. Ker ima rada umetnost, ji pri slikanicah veliko pomenijo dobre ilustracije, zato ima do njih zbirateljski odnos.

Od duhovnih knjig do knjig o umetnosti in izročilih

Ko se s Pio Marincelj Bregar v pogovoru spet vrneva na njene knjižne police, izpostavi, da ima na njih precej knjig z duhovnimi vsebinami in priročnikov za osebnostno rast. »V moji raziskavi o domačih knjižnicah se je sicer izkazalo, da izobražene ženske v domačih knjižnicah nimajo duhovnih knjig. Ne vem, ali bi se morala tega, da jih sama imam, sramovati? No, pa se ne,« doda v šali. Nekatera izmed teh del so ji resnično veliko dala in spremenila njene poglede na življenje, poudari. Ob tem omeni Dotik življenja avtorja Thich Nhat Hahna in Štirje dogovori Dona Miguela Ruiza. Doma ima tudi podpisan izvod knjige Človeška ljubezen Mance Košir, ki ji je kot avtorica in osebnost v velik navdih. Ob tem se spomni in pokaže še na Hessejev roman Siddartha. Zgodbo o duhovnem potovanju indijskega princa bo zagotovo še kdaj prebrala. Ob tem naboru v njeni knjižnici najdemo tudi knjige o umetnosti in naravnih ter kulturnih izročilih Slovenije in drugih dežel.

Ker ji stanovanje zaenkrat ne dopušča velike domače knjižnice, je knjigam v svojem domu zelo natančno odmerila prostor, saj za vsako ve, zakaj je na polici. Med njimi je mnogo tistih, katerih branje še načrtuje v prihodnosti, skoraj vse pa so pazljivo izbrane. »Zelo rada si delam zapiske iz knjig – tako iz tistih za osebnostno rast kot tudi iz romanov. Izpisujem si misli, ki si jih želim vsebinsko zapomniti, pa tudi odstavke, ki me literarno navdušijo. Kadar sem preveč lena, da bi si izpisovala sproti, si med branjem lepim samolepilne listke in včasih jih je toliko, da knjige še dolgo ne vrnem v knjižnico, tudi ko je že prebrana. Čakam namreč, da bom lahko prej vse izpisala. V takem primeru bi bilo bolje kupiti svoj izvod knjige in ga imeti skupaj z oznakami na svoji polici,« se zasmeji.

Knjige ima odložene na mizici v dnevni sobi, na kavču, na nočnih omaricah in še kje, kar izraža njene bralne navade. Pri branju sledi svojemu razpoloženju, zato bere več knjig hkrati, na ta način pa različna dela zasedajo raznovrstne pozicije po stanovanju. »Ljudje, ki berejo, berejo v vsaki sobi,« je misel newyorške notranje oblikovalke Mariette Himes Gomez, ki jo je Pia Marincelj Bregar zapisala v svoji knjigi o domačih knjižnicah. Ta zagotovo velja tudi zanjo.

Svojo ljubezen do knjig je sogovornica razvila že zelo zgodaj, saj je bila z njimi obkrožena od najzgodnejšega otroštva. Branja pa ni nikoli dovolj, je jasna in žal ji je, ker ne uspe prebrati vsega, kar bi si želela, pri čemer v sodobnem ritmu življenja zagotovo ni edina. Je pa, ko je delala raziskavo o domačih knjižnicah za magisterij iz založniških študij, tega pa nato objavila v že omenjeni knjigi Življenje knjig z domačih knjižnih polic, presenečeno ugotovila, kako različno je generacijsko dojemanje knjig. »Za starejše imajo knjige pomembno informacijsko vrednost, so prvi vir učenja, kar ne velja za mlade generacije, ki relevantne vire in informacije pogosto iščejo po spletu. Zanje tudi ni nujno, da imajo knjige doma, temveč do njih dostopajo v knjižnicah,« povzame nekatere izsledke. Tako tudi knjižničarka med svojimi knjigami nima leksikonov in enciklopedij. »Svojo knjižnico sem ustvarila po raziskavi in mislim, da so dognanja raziskave precej vplivala nanjo. Poleg tega, da imam doma knjige, ki mi veliko pomenijo, in knjige, ki jih želim prebrati, imam v domači knjižnici tudi knjige, za katere mislim, da bi mi bile lahko vir navdiha za lastno literarno ustvarjanje v prihodnosti. Se pa ti aspekti zagotovo prepletajo,« zaključi.