Lidija Dimkovska in Aleš Mustar sta pesnika, oba tudi prevajata. Poročena sta že 20 let, od leta 2001 pa skupaj živita v Ljubljani. Lidija se je rodila v Skopju in tam končala študij primerjalne književnosti, doktorirala je iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti in nato med letoma 1997 in 2001 delala kot lektorica za makedonski jezik. Aleš se je rodil v Ljubljani, diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Poleg pisanja veliko prevaja, ukvarja pa se tudi z gledališčem. Lidija prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik, Aleš pa predvsem sodobno prozo in poezijo iz romunščine ter makedonščine v slovenščino.
Knjige so v različnih jezikih in prihajajo na mnoge načine
Ko smo obiskali njuno knjižnico, je bilo glede na njun prevajalski poklic, Lidijine korenine in pa tudi dejstvo, da sta več let skupaj živela v Bukarešti, prvo vprašanje: »V katerih jezikih so knjige v vajini knjižnici in od kod so prišle?«
»Knjige imava tako v slovenskem kot v romunskem in makedonskem jeziku. Imava kar nekaj angleških knjig, pa tudi ruske in tiste, napisane v jezikih nekdanje Jugoslavije.« Aleš pravi, da je slovenske knjige zbiral tekom življenja in ima tako tudi veliko otroških knjig. »Skrbno sem jih čuval in mnoge slikanice so preživele vse selitve. S študijem anglistike je prišlo veliko angleške literature, sploh klasike, denimo Shakespeare. Knjig ne izbiram po videzu, priznam pa, da me je pri zbranih Shakespearovih delih pritegnila njihova vizualna plat. Ena soba v najinem stanovanju je v celoti rezervirana za romunsko književnost, ker je to en del mojega poklica, saj največ prevajam. Knjige so prihajale na vse možne načine, nekatere so tudi podedovane z oddelka za romanistiko, druge sem vlačil s seboj po letalih in tudi vlakih. Dobro se spominjam, kako sem ob koncu študija potoval iz Bukarešte preko Budimpešte do Ljubljane z vlakom in kako sem tovoril kovčke, polne knjig. Danes to počnem bolj elegantno, saj potujem z letali.« Lidija doda, da sta veliko romunskih knjig kupila, ko sta skupaj živela v Bukarešti. »Moje romunske knjige pa so prišle po malo bolj zapleteni poti, saj so šle najprej v Makedonijo, potem pa v Ljubljano. Imam tudi skoraj vse dobre sodobne makedonske knjige in veliko makedonskih klasikov. Vsakič, ko grem v Makedonijo, kupim nove knjige. Imava pa z Alešem tudi veliko otroških knjig. Najina 14-letna hčerka je dvojezična in sva ji v otroštvu brala knjige, jaz v makedonskem, Aleš v slovenskem jeziku. Sedaj bere sama v angleškem in slovenskem jeziku, dobro pa zna tudi makedonsko.«
Preplet jezikov, ruski klasiki in neznanka v mongolščini
»V dnevni sobi je slovenska klasika, Naša beseda, ki sem jo podedoval. Sicer pa noben od naju nima veliko knjig, ki bi jih dobil od družine. Pri nas se ni veliko bralo, Lidija pa je veliko knjig pustila v Makedoniji. So pa v dnevni sobi tudi angleške knjige in vse tisto, kar dobiva,« pravi Aleš. »Veliko knjig so nama prijatelji podarili, tako prozo kot tudi poezijo. Moj kabinet je natrpan z romunskimi knjigami, otroška soba z mladinskimi, Lidijina soba pa z makedonsko literaturo. Tudi na stopnišču imava nekaj knjig, tam je improvizirano in zato vse malo pomešano, najdejo se tudi knjige v srbskem, hrvaškem in črnogorskem jeziku.«
Lidija doda, da je veliko njunih knjig v različnih tujih jezikih, tudi knjige, ki saj sta jih prevedla, in revije, v katerih sta objavljala. »Imava kar velik arhiv. Aleš je svoje prevode razvrstil po letnicah, prevedel je že 33 knjig. Sama pa imam vse skupaj malce bolj zmešano. So pa seveda knjige, ki imajo posebno mesto in mi veliko pomenijo. Imam knjigo v mongolščini, ki sem jo dobila od sostanovalk v Romuniji, ki so bile iz Mongolije. Knjiga je v mongolščini, v cirilici, in ima 1000 strani, pa sploh ne vem, o čem je. Seveda pa imajo posebno mesto v moji knjižnici vse knjige Marije Cvetajeve. Zame je pomembna ne le kot pisateljica, pesnica, temveč tudi kot osebnost, ki me je zaznamovala. Čutim se življenjsko povezana z njo – prav zaradi nje sem šla na potovanje po Rusiji in se naučila rusko, da jo lahko berem v originalu. Imam zbirko 50 njenih knjig v različnih jezikih, več jih je tudi v originalu, v ruskem jeziku.« Aleševa najljubša knjiga je Zločin in kazen Dostojevskega. »Za osemnajsti rojstni dan sem si zaželel njegovo zbirko, saj me je s knjigo Zločin in kazen močno prevzel v gimnaziji. Častno mesto v moji knjižnici pa ima tudi roman Nostalgija romunskega pisatelja Mircea Cărtărescu, ki sem ga za Beletrino prevedel leta 2005. To je bil najtrši zalogaj v moji prevajalski karieri in sem resnično ponosen nanj.«
Knjig ni preveč, le časa je premalo
Aleš pove, da je njegova najljubša knjigarna v tujini Strand v New Yorku, v Bukarešti pa rad preživi veliko časa v stari vili Cărturești, kjer sta knjigarna in čajnica. Lidija pravi, da je njena najljubša knjigarna ILI-ILI, ki je tudi založba njenih knjig v Makedoniji, in doda: »V Sloveniji so knjige precej drage, zato si jih izposojava. Knjižnice v Sloveniji delujejo vrhunsko, le rekdokje je tako dober sistem.« V Sloveniji oba rada zahajata v Konzorcij, saj je tam izbira velika, pogrešata Modrijanovo knjigarno na Trubarjevi, všeč pa sta jima tudi butični Beletrinina knjigarna v Ljubljani in Gogina v Novem mestu. Po spletu ne kupujeta rada, uživata pa v nakupih knjig na stojnicah. »Sploh v Bukarešti so knjige poceni in sva si jih na ta način zelo veliko kupila. Pa tudi v Parizu še včasih stojijo stojnice s knjigami.«
Ko se selita, vse knjige romajo z njima. Lidija je pred kratkim naredila prenovo knjižnice. Knjige, ki se ponavljajo v njeni zbirki, je podarila naprej. »Počasi ugotoviš, da nekaterih ne boš uspel prebrati še enkrat in jih je bolje dati naprej, kot da samevajo. Knjig je namreč veliko, časa za branje pa premalo.«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
