Dnevnik Toneta Partljiča (3. del)

Tone Partljič na Iloviku. Fotografija: osebni arhiv

Torek, 31. december 2019

Zadnji dan v letu, ki je za nami; torej tudi v letu, ki je za mano, in sicer še toliko bolj, ker sem pustil za seboj že devetinsedemdeset let. Človek nehote pomisli, koliko jih bo še. Že štiri dni prej, v soboto opoldne, smo se z avtom za hip ustavili na otoku Lošinju, le še streljaj od njegove neobljudene južne obale na ozki prevozni cesti. Z lošinjskega zadnjega brega, tik preden se ozka cesta v serpentinah spusti strmo navzdol, sem v divji burji gledal z Lošinja na jug večje otoke Olib, Silbo, Premudo, Škardo … in na levi zahodni strani Pag in zadaj Velebit in kajpada globoko spodaj morje, kjer so se penili valovi. Lepo je misliti, da je tu zmeraj tako, že od takrat, ko še ni bilo ljudi, le morje, morske živali in rastline … In še nič naselij. Nikoli ne mislim na »večnost«, na morju pa velikokrat, zlasti ko sem pozno zvečer s čolničkom sam v kaki uvali, kjer ni luči, ljudi, ladij, le voda in nebo in zvezde … Če je luna, čakam kako tabinjo. Mateo, osemnajstletni dijak srednje pomorske šole na Reki, ki je bil med božičnimi prazniki za nekaj dni spet doma na Iloviku pri mami Moniki, očetu Željku, babici Mariji, dedku Elviru in stari mami, triindevetdesetletni Mariji,  se je pripeljal z gumijastim čolnom – »boat taksijem« – po nas v Mrtvaško uvalo na dnu Lošinja in nas odpeljal  skozi kanal tik pred hiško svoje babice Marije na Ilovik, ki stoji le nekaj metrov od morja. Tam smo bili delno, a ne povsem skriti pred burjo, da je bilo mogoče izstopiti in pobrati prtljago. V tej zlasti znotraj lični hiški smo se že ne vem kolikokrat odločili pričakati novo leto prijatelja Brane in Milada in midva z Milko. Naj kar takoj zapišem, da je tu, kot se reče, zame raj na zemlji, kjer ozdravim dušo in telo.

Potem je celo soboto in nedeljo še divjala mrzla burja, da ni bilo mogoče s plastično pasaro na morje. Kljub temu sem sedel na verandi v bundi in poslušal veter in valove in seveda prav zadovoljen ugotavljal, da ilovačke bure pač ne moreš doživeti v Mariboru. Nebo kovinsko jasno in nekje visoko, morje zamolklo modro, barke, ki so se zibale,  pa vse obrnjene  na sever v smeri burje. Kak redki galeb se je s krikom zaganjal z višine proti gladini, a čofotal v vodi in iskal rib, čeprav se mu je morda prej nekaj deset metrov nad valovi zazdelo, da jih vidi; le zakričal je in se spet dvignil in poletel prek kanala na Sveti Peter. Ne mislim na nič, le malo pod bundo drgetam od mraza in gledam vodo in poslušam in vonjam borove iglice v vetru in zdi se mi, da se čistita duša in srce. In možgani.

Včeraj, v ponedeljek, pa je bilo mogoče že dopoldne s čolnom na morje iti lovit arbune, pa tudi panulo smo vlekli kak dober kilometer in glej, prijela je ena štiridesetcentimetrska barakuda, zvečer pa nismo ujeli nobenega lignja. Ne le mi, kopenski amaterji, tudi domačini so tožili, da nič ni več z ribami in lignji, kot je včasih bilo. Ribi, ki sem jo ujel in ji pravijo tudi morska ščuka, je v resnici ime škaram, a jim tu pravijo kar barakude, kar je »družinsko ime« večje skupine vitkih roparic … Pečena je prav dobra. Zvečer je burja popustila,  Milada, Brane in jaz smo že bili z morja in ko sta šla v hišo, je bilo mogoče urinirati v morje. Potem sem šel za njima, ženski sta pripravljali večerjo, Brane pa je vzel vabo in kar z brega lovil ribe na plitkem dnu, saj je bila močna oseka in je v dveh dnevih ujel le dve ribi, zelo velikega arbuna in še večjo orado … Jaz sem šel v že trdi temi v hišo in do večerje bral Tujo lepoto, prozo Tatjane Tolstoj, pranečakinje slavnega Leva. Knjiga je izšla v Žepni Beletrini in je priročna za prenašanje in večerno branje v postelji. Prevajalka Urša Zabukovec piše v spremni besedi, da gre v bistvu za literarne eseje. Ni pomembno – izbor enajstih »esejev-novel« je odlično branje, najbolj mi je segel v srce In Memoriam Josip Brodski. Joj, vse življenje berem knjige, a sem se šele zdaj začel sekirati,  da jih toliko ne bom mogel prebrati, a bi bilo treba. Jutri se bom lotil romana Vorošilovgrad ukrajinskega pesnika Serhija Žadana, ki sta ga prevedla Mariborčana Primož in Janja V. Lubej. Ruska profesorica Olena Pogrebnikova, lektorica za slovenski jezik v Kijevu, mi je rekla, da je Žadan veliko večji pesnik kot prozaist. Da pa je srečna, ker zakonca Lubej, ki delujeta na lektoratu v Lvovu, prevajata sodobno ukrajinsko književnost v slovenščino … Leta 2017 sta prevedla zahteven sodobni roman Dvanajst krogov Jurija Andruhovyča, ki je tudi zaradi tega leta 2017 dobil nagrado Vilenica. Bil sem celo Primožev gost na lektoratu v  Lvovu …        

Po večerji igramo malo tarok. Tako smo na Iloviku v treh dneh prilezli do današnjega dne, ki je zadnji dan v letu in goduje Silvester … Otok je popolnoma »prazen«. Na njem pozimi živi okoli 50 ljudi, poleti morda 70, a takrat je še preveč poln turistov, da največkrat ni mogoče dobiti kake postelje. Toda saj je večina turistov na jadrnicah in barkah. Zvečer smo jedli najboljšo svinjsko pečenko, ki jo iz domačega prašiča že v Krškem pripravi Milada, tu jo le čudežno speče. Zadnjih deset let ni televizije, ni petard, ni reklam ali hrupa. Malo mlajši domačini so se z ladjo odpeljali v Lošinj praznovat in nazdravit Silvestru in poslušat nekega Graša … Gledamo na telefonček. Odštevamo minute in sekunde. Se poljubimo in si zaželimo vse, vse, vse naj … Pokličeva Mojco in Urško, čestitava tudi njunima Vitu in Matiji in psičku Aškotu, ki je z Urško v Gorici. Grem kar prvi spat …

Sreda, 1. januar 2020

Ob treh sem pokonci, ne morem spati. So tista leta, ko moraš vsakih nekaj ur odtočit. Grem poškropit morje in vidim, da je dovolj umirjeno, da bomo čez nekaj ur lahko odpluli lovit ribe. V kuhinji prižgem luč. Milka, Milada in Brane še spijo. Slišim, kako prehlajena Milka hrope in kašlja in Brane smrči. Je noč, je mir, na otoku ni nobenega zvoka. Pač cerkvena ura bije tri. Kako uro bom gotovo bedel. V roke bi moral vzeti komedijo Grenlandija Vinka Möderndorferja, ki jo imam s seboj. Za amaterje jo režiram v Pekrah pri Mariboru. Moral bi dopisati nekaj ženskih vlog, ker je igralk spet prišlo več, kot je vlog na razpolago, vse pa bi rade igrale. Ampak godi se v domu za ostarele in zlahka bom dopisal nekaj stark, ki rečejo kak stavek, ena bo gluha, pa se bo naučila pisave za gluhe in ves čas sporočala, kaj bi rada, drugo bom »dal« na voziček … Ampak tu mi pamet ne dela … Na pisanje niti ne pomislim. Ne mislim na Slovenijo, Maribor, Pekre … Seveda ne mislim niti na Hrvaško in Ilovik, predajam se le drugačni naravi in čutim morje, ribe, lignje, ovce, ki so začele rojevati bela jagnjeta, ki jih redki starci in starke pred burjo nekam odnašajo na rokah in vmes cartljajo, da ne bi zmrznili … Pač, niso sami starci, na otok, rojstni kraj svojega moža, se je recimo vrnila morda štiridesetletna doktorica biologije Gordana Pavoković, ker se je njen mož, do nedavnega advokat, odločil zapustiti »noro« mesto in na domačem otoku gojiti ovce … Gospa ima ob doktoratu iz biomedicine tudi diplomo dveh fakultet in rada reče, imam doktorat in dve fakulteti, zdaj sem pa čobanica. Toda pomembno je, da je napisala bogato monografijo z več kot sto fotografijami  Ilovik i Sveti Petar, dva otoka istoga imena – na jednom se živi, na drugemo vječno počiva … Na drugi strani (prijeko) Ilovika je namreč manjši otok Sveti Peter, kjer je samo pokopališče in nekaj muzealij, a tudi Ilovik se je dolga leta imenoval Sveti Petar. (Otokoma se je nekdaj reklo tudi Sveti Petar od bure in Sveti Petar.) Ob prazniku. Sv. Petra zelo krščansko vzgojeni Ilovčani praznujejo, molijo, hodijo po otoku in pojejo in po večerih kurijo kres in svetijo s svečami, potem pa imajo pred cerkvijo še »druženje« ob vinu in hrani, ki jo pripravijo gospodinje … Veliko jih pride za praznik tudi kući iz Amerike, največ jih je v New Yorku … Me ima, da bi napisal novele o nenavadnih zgodbah, ki sem jih v teh petintridesetih letih slišal, a se mi zdi, da se ne spodobi. Tega ne morejo pisati prišleki – kaj šele turisti, ki jih tu, razen poleti, tako ali tako ne marajo. Ne da bi se zavedali, so domačini še kaj hujšega kot lokalpatrioti … Ob štirih zjutraj grem nazaj v posteljo in takoj zaspim. Ob desetih gremo na morje, dobim tri lepe barakude in nekaj ribonov, po njihovem arbunov, zvečer pa samo dva lignja, toda eden je »velikan«, težek več kot en kilogram. Še dva dni bomo tu, v soboto bom spal že doma …

Nedelja, 5. januar 2020

Pa smo že nekaj dni v novem letu. Sem že doma, na Dvoržakovi, v svoji sobi s knjigami. Včasih ocenjujem, da jih imam že deset tisoč. Ne, nimam vtisa, da jih »posedujem«, čutim, da so knjige nekaj, kar me absolutno presega, kamor se lahko skrijem in so moj prvi azil, Ilovik je šele drugi, ker pač ni pri roki. Tu sem jaz res jaz. Ker človeka po osemdesetih letih navadno spravimo v dom, ves čas mislim, kaj bo z mojo sobo in zapuščenimi knjigami. Do večera moram napisati ta dnevnik za Valentino z AirBeletrine, popoldne ob treh pa imam povsem nepričakovano literarni nastop v Svetem Juriju ob ŠčavniciDo leta 1953 se je imenoval Videm Ščavnici (to je že srednjeveški naziv), sedaj pa je – po vaškem krščanskem patriotu –  spet Sveti Jurij. Juriju pravimo tudi prleške Atene, saj je tod doma veliko uglednih in literarnih imen in filozofskih imen. Tu je bil leta 1872 rojen Davorin Trstenjak, pobudnik in prvi predsednik pisateljskega društva, od tod je »dinastija« Kreft (Bratko, Vladko, Ivan …), od tod so pesnik Edvard Kocbek, Ivan Vuk Starogorski,  Miroslav Slana, slavist Fran Ilešič, publicist Viktor Vrbnjak, škof Vjekoslav Grmič, polkovnik Edvard Vavpotič, Maistrova desna roka itd., tržaški pisatelj in Kocbekov prijatelj Boris Pahor pa je častni občan … Ne vem, kako da so se odločili za nedeljski termin takoj po kosilu (cela Slovenija iz televizijskih prenosov državnega zbora ve, ta takrat zaspim). Me skrbi, če bo kaj ljudi. Po računalniku komuniciram s prevajalko Alenko Kreft, ki pravi, da ni iz legendarne »dinastije«. Povsem novo mi je, da jo skrbi moj honorar. S potnimi stroški sem omenil 150 evrov, a mi je sama dvignila na 200. Sicer živi in deluje v Berlinu. Najino dopisovanje je prav vedro in posrečeno. Ker se Aško vrne v Maribor še le čez kak teden, bom vzel Milko s seboj. Se že veselim. Bral bom črtice Mama umrla stop, Miško, O moji prv i poroki in Ali veš, koga so danes pokopali. Presegel sem omejitev znakov, zato bom o tem, kako je izgledal literarni nastop v Juriju, poročal kdaj drugič.

Roman Pesnica Toneta Partljiča lahko kupite na tej povezavi.