Dnevnik Toneta Partljiča (1.)

Ponedeljek, 16. december: Uvod

Nova »virtualna« prijateljica Valentina iz AirBeletrine me vabi, naj napišem »tri dnevnike« z okoli 8000 znaki. In potem, po prvem, naj pritisnem »pošlji«.

Dnevniki niso moje poglavitno branje, tudi pisanje ne, četudi sem jih nekaj – po mojem mnenju prav pomembnih – prebral, napisal pa doslej nekaj malega med dijaškimi popotovanji po Jugoslaviji in kasneje še na Škotskem. O nobenem ni več sledu. Nekaj sem jih pisal tudi za rubrike v časopisu, ki pa so obsegali le en teden mojega življenja. Berem pa le tiste, ki se mi zdijo pomembni. V otroštvu in mladostniških letih ni mogel skoraj nihče mimo Dnevnika Ana Frank. Pretresljiv dnevnik mladega židovskega dekleta so prenesli tudi v gledališče in film. Vzadnjem času so med dnevniki seveda na prvem mestu Kocbekovi dnevniki, večkrat pa sem prebral »partizansko« Tovarišijo in Listino. Dogajanje med vodstvom narodnoosvobodilne vojne v Tovarišiji in Listini celo morda malo nekritično štejem za edino resnično zgodovinsko pričevanje o tem hudem in »razdelilnem« času, jemljem jih namreč kot resnično zgodovino … Pred kratkim sem prebiral tudi nadvse obsežen Jegličev dnevnik, (2015), ki se začne z letom 1899 in sklene 1930. O Jegliču smo v šoli govorili kot o tisti negativni klerikalni osebi, ki je prav v letu 1899 dala požgati Cankarjevo Erotiko, ta nezaslišan dogodek pa je v njegovem dnevniku zapisan bolj mimogrede. Kasneje je nadvse zanimiv pogled v  življenje Cerkve in škofovih sodobnikov. Naslednji vznemirljiv dnevnik, ki ga imam te dni na mizi, je pisal Fran Milčinski med letoma 1914 in 1920, za tisk pa ga je pripravila hči Breda Milčinski Slodnjak … Tudi ta je nekakšno »zgodovinsko« pričevanje o življenju v Ljubljani med prvo svetovno vojno. Poglobljeno zapisuje zgodovinske dogodke in v enakem ali še večjem obsegu zasebna poročila o družini, svojih otrocih (Breda, Janez, Lev, Franek), skrbi za hrano med svetovno vojno itd.

Tone Partljič Fotografija: osebni arhiv

Moje sedanje pisanje dnevnika bo povsem nezgodovinsko in politično nedolžno, saj ga pišem v miru, v samostojni državi in celo v nevolilnem letu. Valentinino vabilo sem si zaslužil zato, ker je ob koncu leta 2019 pri Beletrini izšla moja tretja knjiga, tokrat kar obsežen roman Pesnica. V romanu sem se nekajkrat literarno »poslužil« tudi dnevnika, ki naj bi ga pisalo sicer mlado dekle, ki je resnično obstajalo in ki je dvajsetletno naredilo samomor – najbrž zaradi poporodne depresije. Ker sva se kot najstnika rada videla, četudi si tega nisva nikoli povsem jasno povedala, kasneje pa se tudi bivanjsko razselila, sem prek njenega dnevnika – kot sem si ga kajpada literarno predstavljal – ugibal, kaj jo je do tega pripeljalo … Seveda poznamo v književnosti več romanov v pismih (najbolj slaven Werther), pri romanih-dnevnikih smo že omenili Dnevnik Ane Frank, V. Kavčič je napisal roman Zapisnik celo iz policijskih zapisnikov itd., v kakšnih romantičnih ali zgodovinskih romanih pa pogosto kak junak najde prastari dnevnik in nam razkrije zgodovinske čase in usode (Visoška kronika) … Moji krajši odlomki Zoraninih dnevnikov so namenjeni pravzaprav pojasnilu za epizodno zgodbo v romanu in na žalost menim, da ne predstavljajo najboljših strani Pesnice

Ker sem toliko prostora porabil za uvod, bom naštel samo današnja opravila. Kar dvakrat me je doletel malo daljši sprehod s psičkom Aškotom, obisk v bolnišnici zaradi nadziranja sladkorne bolezni, ki se je končal s pohvalo zdravnice, vaje z gledališkimi ljubitelji v Pekrah za Möderndorferjevo Grenlandijo, popoldansko dvourno spanje, prebiranje Jegličevega dnevnika in sanjarjenje o novih literarnih načrtih …

Torek, 17. december

Spet sem se prebudil ob petih zjutraj. Ker navadno ne morem takoj zaspati nazaj, me nekaj časa preganjajo nekakšne blodnje o tem, kaj moram danes narediti, kaj bi rad naredil v prihodnosti, predvsem pa se mi mota po glavi to, o čemer bi rad pisal. Mitja Čander me je povabil, da mi bo čez dve leti izdal nov roman. »Seveda ga moraš prej napisati! Verjamem ti, da bo dober!« mi pravi. Od takrat nimam več miru. Nekoč sem vedno nosil neko »snov«, »materijo«, »načrte«, kot da bi bil noseč in bi le iskal čas in prostor za rojevanje, kot išče mačka, kje naj skoti mlade … Zdaj pa v blodnjah iščem »vsebino«, da bi izpolnil obljubo in kajpada lastno veliko željo, ampak že se mi oglašajo neke osebe, ki pravijo »naredi nas do konca«, povej našo zgodbo. Skoraj verjeti ne morem, da me kličejo iz časovne distance petinsedemdesetih let … Te blodnje me zvlečejo za nekaj minut v sen, a se spet zbudim in blodim, da bi pristavil svoj lonček k velikim romanesknim dosežkom prijatelja Draga Jančarja – Drevo brez imena, Nocoj sem jo videl, In ljubezen tudi … Vojna zgodba spod Pohorja, tam v Ožbaltu, kjer so pobegnili angleški in avstralski vojaki, ki so popravljali železniško progo … Ne bi o zavezniških ujetnikih, o katerih priča tako ali tako že znana spominska knjiga Vranov let, ampak o usodi železničarske družine Zavodnik, ki jim je pomagala … Je prav neverjetna, ena od oseb bi bila domača krava … Blodnje, blodnje me opomnijo, da sem še v času socializma nekje zapisal, da kljub poplavi »partizanske proze«, ki smo je imeli vrh glave, največ v slogu »še pomnite, tovariši«, pravi čas za boljše literarno ustvarjanje o naši partizanščini šele pride … Čez trideset, petdeset let … Blodnje, blodnje. Največkrat ob taki uri vstanem, včasih pa spet trdno ponovno zaspim tja do sedme ali pol osme ure.  Zase sem sicer trdno prepričan, da nisem noben »zaspane«, četudi morda kdo sodi drugače, ker je po televiziji »cela Slovenija« videla, kako sem zaspal v parlamentu … Vendar vedno le po kosilu. Celo državljani so se kdaj po telefonu razburjali, češ ali hodim za poslansko plačo spat v parlament, vendar si nisem mogel pomagati, tega sem se »nalezel« v gledališču, kjer sem moral od osme do pol tretje ure opravljati resne naloge, zvečer od šeste do enajste ali dvanajste pa »jovo na novo«. In sem si med tretjo in četrto uro s spancem naredil iz enega dne – dva. V parlamentu sem se tudi tolažil z Menartovim verzom iz  Časopisnih stihov: »ne misli, da kaj zamudiš, če kakšen paragraf prespiš«. Tudi zdaj po kosilu zaspim in se seveda nihče več ne zgraža. Razen sorodnikov. Bedim pa navadno kljub upokojitvi skoraj do polnoči … Kot nalašč pa me ravno v času tega mojega popoldanskega počitka kar naprej kličejo po telefonu …

Nekaj časa poslušam, kako mirno ali glasno spita Milka in kužek Aško ob njeni postelji, ob osmih pa sem z njim že na sprehodu. To je uradno sicer Urškin psiček. Njena mamica, moja hči Mojca, je igralka v Ljubljani, Urška je igralka v Novi Gorici. Psička so ji kupili pred desetimi leti, ker je odlično opravila maturo. Sedaj pa ob mnogih vajah in gostovanjih ne moreta pustiti psička samega. Pa ga imava midva z Milko kakih enajst mesecev na leto v Mariboru. Včasih gre seveda z njim tudi Milka. Ona ima cel kup »pasjih prijateljic«, ki med sabo izmenjujejo veterinarske novice, govorijo o pasjih težavah in iztrebkih, hudobnih ljudeh, ki ne marajo živali in seveda o lastnih zdravstvenih težavah … Zdaj so se te »pasje mamice« že navadile, da se jim izognem in se ne pustim vpletati v njihove diskusije … Gotovo me tudi obirajo, ker ne pobiram Aškovega »kakeca«. Da bom vodil psa, sem se prostovoljno javil, da ne bom pobiral pasjega dreka kljub občinskemu odloku, pa sem se trdno odločil … Ne, zato pa se nisem rodil. Dober komediograf, Prešernov nagrajenec in kulturna osebnost Maribora ne bo pobirala pasjega dreka po ulicah in parkih. Pa če plačam kazen… Na teh sprehodih se dobro počutim, če sem sam s psičkom, milo vprašujoče me pogleda, kadar ne ve, ali naj zavije levo ali desno … Velikokrat me ustavijo znani in neznani sosedje, vedno s simpatijo kimajo psičku in pravijo, kako je lep … Skoraj vsak dan. Nisem nevoščljiv, ampak nihče se ne zmoti, da bi rekel kaj takega zame. Kakšna prijazna gospa ali kak možakar, ki tudi vodi psa, mi včasih reče: »A ni škoda, gospod Partljič, da več ne pišete! Moji otroci znajo vašega Mojega ateja na pamet, tolikokrat so ga gledali po televiziji. Jaz tudi, škoda, da nič več ne pišete.« Seveda se mi zdi to prijazno, a takoj ugotovim, da niso nič prebrali, ampak vedo zame samo prek televizije … Navsezadnje sem samo pri Beletrini v petih letih izdal Sebastjana in most, Ljudi iz Maribora in Pesnico, če o treh knjigah pri mariborski Literi v skoraj istem času sploh ne govorim … Moral bi jim reči, da je škoda, da nič ne berejo in gledajo samo televizijo, kjer lahko film gledajo in ni treba nič brati. Televizija se mi je v decembru z nasilnim in preobsežnim reklamnim sporedom celo na »državnem« medijskem središču (»z državno naročnino«) v predvolilnem času zares priskutila. Kot da živimo v deželi trgovin. Najbolj me je razveselila reklama za »pristno slovensko svinjino«, imenovano z angleško pomanjševalnico piggi. Vsa ta originalna slovenska prehrana, zlasti svinjsko, perutninsko, goveje slovensko meso itd., ki bi naj preskušalo slovenski patriotizem, je pa res že na robu pameti … Kaj je s slovenskimi ribami, ki priplavajo s Hrvaške ali Italije? Pomeni, da bi se morali počutiti patriotsko še zlasti ponosni, ker na koncu prebave gre iz nas originalni slovenski dr…? Ženske me malo ustavljajo, vprašajo, zakaj žena ne vodi Aškota oziroma ali so njeni kolki, kolena, gležnji že kaj boljši. Zdim se jim vzvišen, ker nočem klepetati z njimi … Kakšna je ta sla po klepetanju o zdravju, zdravstvu, pasjih navadah … Po računalniku mi nek TWOprogram, ki ga niti ne znam odpreti, ponuja vsak dan rubriko »te osebe bi rade klepetale s teboj«. Priznam, da me čudi, da ima toliko ljudi (so pa vse ženske) čas, da bi »klepetale z menoj«. Jaz ga pri moji duši nimam, da bi klepetal z radovednimi neznankami, teh nekaj let moram izkoristiti za branje, pisanje, blodnje, dokler glava in oči še delajo.

Ko se vrnem, me žena sprašuje o Aškotovem lulanju in kakanju (če je bilo trdo), me okrega, ker nisem uporabil vrečke za njegov kakec, potem pa pobegnem v svojo sobo med knjige. Za kosilo močna rumena bučna juha (le kdo si jo je izmislil), Milkin odličen pohani pišek in repincl, kakor pravimo motovilcu s krompirjem. Po kosilu spanje, še en pohod z Aškotom. Večernega potem opravi Milka, jaz pa odhitim v Pekre, kjer režiram Möderndorferjevo komedijo Grenlandija, ob kateri igralci neverjetno uživajo že med vajami.

P. S. O, porka fiks, je že 8000 znakov s presledki, moram poslati svoj prvi dnevnik, kakor je ukazala Valentina, pa sem ga zapisal le za dva dni … Kaj pa če preveč klepetam s tipkovnico? Čakam na navodila, vendar sta pred menoj dva tako zanimiva dneva, da bom kar tu nadaljeval …

Roman Pesnica lahko kupite na tej povezavi.

Marko Nemec Pečjak je vzljubil/a ta prispevek.