S skupino magistrskih študentov mednarodnih odnosov, ki se specializirajo za delo v humanitarnih in mednarodnih intervencijah na konfliktnih območjih, namesto štirideset minutne seanse preždimo dobre štiri ure, saj se v pogovoru brez ravnotežja lovimo med patetičnim samopomilovanjem, jezo in občutkom nemoči, ko se nekaj časovnih pasov stran dogaja Alep. Do onemoglosti, kakor da bi nam zares lahko uspelo ustaviti množično pobijanje tam čez, premlevamo raznolike scenarije in možne intervencije, čeprav se zelo jasno zavedamo svoje brezvezne pozicije malega človeka. Ko se izčrpamo, imamo to srečo, da se v pozni decembrski noči, čeprav grenki in brez nekih vsaj na pol smiselnih zaključkov, vrnemo vsak v svoj topel dom. Hkrati se je zunaj in v vsaj teh dolgih urah tudi mimo nas odvijal konzumeristični festival, veseli december, ki sem se mu čez dober teden vdala tudi sama. Potrebovala sem sanje. Želela sem, za hip, verjeti, pa četudi skozi zanikanje in utajitev, kakor je filmski jezik bral že Christian Metz in kakor so ga znova zapisali ustvarjalci Dežele La La. O njem nisem zasledila negativnih, pravzaprav morala bi reči – alternativnih mnenj. Filma se je držala nekakšna nekompleksna narativna kontinuiteta (ne)kritike, ki je sporočala predvsem, da je vse skupaj en velik presežek. Pisci so si bili o njem bolj ali manj enotni, pravtako nekateri moji prijatelji, ki so film v ZDA ujeli že veliko prej, preden je prišel k nam v Evropo.
Ne želim soditi o kakovosti samega filma, plesnih in pevskih vložkih ali izvirnosti zgodbe. Bolj me zanima, zakaj smo si ta sladkorček zaslužili prav zdaj, v tem tako razhajkanem trenutku, ki ga prežema vsakdanji boj za neznano; v tem trenutku, ki ga vsi skušamo razumeti po svojih najboljših močeh, a nam gre počasi, saj je vse preveč kompleksno prepleten in predvsem (globalno) preobsežen. Megalomanskost in hkrati nezmožnost zajezitve problema še najbolj uspešno rešujemo s strategijo egocentrizma in fokusa na svojo majhnost in obvladljivost, življenje nasanjamo in izživimo skozi lajfstajlerske bloge in telesno samoobsedenost. Medtem ko je leto 2016 iztiskalo še zadnje boleče udarce, je film prišel kot obliž: pokril je vse boleče zgodbe naplavljenih dečkov in nesplavljenih zarodkov, lahkotni ritmi in poskočni koraki pa so preglasili še tako zmagoslavno dobljene primitivne politične diskurze. Dežela La La nas poboža in objame. Vrne nam vero v to, da je človeško življenje nekaj vredno, da je lepo, spomni nas, kako lepo je objemati in biti objet; kako lepo je življenje, kadar mežika na tisoče lučk v dolini pod nami in na milijone zvezdic na nebu nad nami. Je navdihovanje nad preprosto lepoto življenja in vsakdana, ki je izginil, vsakdana, ki bi bil neboleč, ki se nam izmika in postaja nedosegljiv. Vsakdan, ki vse bolj obstaja samo še sanjah.
Uspeh filma ni presenetljiv, saj temelji na siceršnji tendenci holivudske produkcije, ki ponuja imaginarne prostore (po)enostav(lje)nega življenjskega sloga in človeškosti kot take. Ustvarja ju skozi eskapistične in fantazijske naracije, in vse to, z roko v roki spodbuja hegemonistične ideale siceršnjih populističnih politik. Sanje in sanjati, ideji, ki se neprestano pojavljata v povezavi s filmom, žal nista torej nič drugega kot opijanje in opijati; pozabljanje in pozabiti. Ko se navdušimo nad takim filmom, legitimiziramo idejo življenja in sveta, v katerem so izživljanja, nehumanost, animalistična nagnjenja do drugih, rušenje, ubijanje in škodovanje pravzaprav sprejeti in popolnoma normalizirani kodeksi in vrednote. Zato ker so vse ostalo (le) sanje.
V tem ni nič novega, razen tega, da smo se vanje spet ujeli. S prodajo ameriških sanj in opozarjanjem na kritično branje holivudske produkcije se filmske študije ukvarjajo že dolgo, mi pa se učimo počasi. V 2016 smo iz meseca v mesec izgubljali dostojanstvo in (samo)spoštovanje in ker je dehumanizacija posameznika postala normalen način komuniciranja, smo lačno popadli vizualizacijo ukradenih sanj. Sanj o (samo)izpolnjenem življenju in svobodi. Lačni smo ugriznili v to serijo slik, zato da se lahko vsa naslednja, januarska jutra vrnemo v bitko odplačevanja svoje pravice do življenja. Prepustili smo se trenutku sanjarjenja, ker se zdi, da je materializacija sanj nedosegljiva. Sanjajmo torej bolj in več! Če se bomo želeli v dostojnem času in z minimalno kolateralno škodo znebiti klovnov, ki smo si jih v pičlem času naprtili na vseh svetovnih odrih, potrebujemo velike sanje. Sanjajmo, sanjajmo! Sanjajmo: dlje od krožnikov, teles in v bla bla preoblečenih trenutnih uteh.
