Desetletja, ki so oblikovala današnji svet

Osmanski imperij v Theatrum Orbis Terrarum leta 1602.

Recep Tayyip Erdogan je v zadnjem desetletju večkrat izrazil navdušenje nad sultanom Selimom Strogim, med drugim je po njem poimenoval leta 2016 odprti tretji most čez Bospor. S tem je prekinil tradicijo strogega ločevanja moderne Turčije in njene osmanske dediščine, ki so jo vzpostavljali vsi prejšnji republikanski voditelji. Svoj revizionizem utemeljuje predvsem na nekaj ohlapnih vzporednicah. Turški predsednik, ki hlepi po starem vplivu in slavi, tako kot Selim želi igrati vodilno vlogo v vsem islamskem svetu, odstraniti opozicijo znotraj imperija in ustvariti svetovno velesilo – za visoko ceno je te cilje deloma tudi uresničil. Kljub temu da je mitologija, ki jo vzpostavlja, seveda ahistorična, pa povezave niso povsem prazne. Ugledni ameriški zgodovinar, izvedenec za osmansko zgodovino, v Božji senci naslika veličastno fresko Selimovega obdobja, ki je vzpostavilo geopolitične tektonske prelomnice, o katerih nas vsakodnevno informirajo množični mediji tudi danes.

Zgodovinopisno delo ni strogo teoretsko, temveč je napisano v poljudnem slogu, z literarnimi prijemi, vključno s fabulativno zasnovo, vendar bogato z viri in podrobnostmi. Ko pridemo do zadnje strani, je učinek, ki ga knjiga pusti na nas, nekoliko podoben romanesknemu: poslavljamo se od določenega vzdušja in določenih protagonistov, z občutkom zaokrožene pripovedi. Po drugi strani nas spremlja efekt strateških videoiger. Na začetku je osvetljeni del zemljevida, ki ga obroblja tema: evrocentrična uradna zgodovina novega veka, o kateri se učimo v šolah. Na koncu so odkriti novi teritoriji,  zemljevid osvetljen in ugotovimo, kako močno vlogo pri osvajanju novega sveta in reformacijskem gibanju je odigral Osmanski imperij na osnovi, ki jo je vzpostavil prav Selim, oče bolj znanega Sulejmana Veličastnega, katerega veličastnost pa je pravzaprav izhajala iz strukture, ki jo je v osmih letih vladavine vzpostavil njegov predhodnik.

Španija kot vodilna zahodnoevropska sila tistega obdobja je trepetala pred islamsko nevarnostjo, ki je ogrožala njen trgovski primat. Osmani so bili v Sredozemlju superiorni; Španci so gojili meglene ideje, da jih na vzhodu čaka krščanski kan, ki jim bo pomagal sesuti Turke; enako so mislili, da bodo lahko sklenili zavezništvo z afriškim krščanskim kraljem; preganjala jih je nevarnost notranjega sovražnika, Mavrov, ki bi lahko sklenili zavezništvo s sultanom; in ni čudno, da so tudi v ameriških domorodcih videli muslimane, v njihovih plesih in oblačilih pa mavrske sledi. Paranoja se je potrdila, ko so uvoženi muslimanski sužnji z zahodnoafriške obale k uporu začeli novačiti Indijance.

V nasprotju s tem Osmani niso gojili gorečnosti zunanje verske vojne, temveč so uspeh gradili na integracionizmu. Pred Selimovo vladavino je bila večina prebivalcev imperija kristjanov, ki so se lahko ravnali po svojem verskem pravu. Ugrabljeni janičarji so bili vzgajani v razkošju in izobraževani za najboljše kadre. Sužnji niso odpravljali težaških del, temveč domača, in niso bili ločeni od svojih družin. Iz Španije pregnani Judje so bili sprejeti z odprtimi rokami, saj so prinašali veliko vojaško, medicinsko in trgovsko znanje. Matere sultanov so bile uvožene kristjanke, ki so imele veliko upravno vlogo in so sinove uvajale v posle imperija. Verski sovražnik je bil notranji, Selim je zatiral in vodil genocidne politike proti upornim sefavidskim šiitom na območjih, kjer kot posledica sektaški spopadi  divjajo še danes. Sultan je osvojil nekatera njihova področja, prav tako pa porazil Mameluke in zavzel njihove teritorije, ki obsegajo velik del današnjega arabskega sveta, ter s tem ustvaril ogromen imperij.

Dosežki Krištofa Kolumba in mecenske Izabele izhajajo iz religiozne gorečnosti in motivacije odkriti alternativne poti in vire; podjarmljanje Amerik in domorodcev je ves čas bilo utemeljeno na tekmovalnosti in sovraštvu do Osmanov. Mikhail nam izriše psihološka portreta obeh posameznikov, katerih bolestna ambicioznost ter kruti in manipulativni prijemi zadoščajo, da ju, z današnjimi besedami, označimo za psihopata – ko pa natančneje primerjamo njune podvige s podvigi sodobnih voditeljev svetovnih velesil, vidimo, da bistvene razlike ni. Selim je s svojim delovanjem navdahnil tudi slovitega Machiavellija in njegovo politično filozofijo. 

Še en pomemben dejavnik evropske zgodovine, na katerega so vplivali Osmani, je bil protestantizem Martina Lutra; ta je do islama gojil dvojen odnos, istočasno ga je seveda sovražil, a v njem videl tudi navdihujoče plati. Mednje sodi ikonoklazem in imperativ neposrednega odnosa z Bogom brez posrednikov. Na drugi strani je bil sam Selim svojevrsten verski reformator, saj je razdrobljeno področje šeriatskega prava z mnogimi možnimi interpretacijami, ki so jih okrajni sodniki skušali svojevoljno uveljavljati, kodificiral v funkcionalno celoto in ga sekulariziral, tako da je po vsem imperiju uvedel enoten pravni sistem, sodišča pa vzpostavil kot pomembne zgodovinske državne institucije. Tudi zato je v današnji Turčiji bržčas močan odpor proti arabskim interpretacijam islama in šeriatskemu pravu, Erdogan pa se sicer lahko razglaša za islamista, vendar sekularnega. Religija je bila tako v Evropi kot v Osmanskem imperiju edina obstoječa ideologija, znotraj katere je bilo mogoče uveljavljati svoje politične težnje; verski odloki so podpirali zatiranje šiitov, sultani sami pa so denimo le redko opravili romanje v Meko, pogosto pa so se predajali pijači in razvratu. Tudi zato so ahistorične izjave antiteistov o religiji kot povzročevalki vojn nesmiselne. Vsako politično nasilje znotraj vladajoče ideologije najde svoje upravičenje, kakor je seveda tudi z liberalizmom, ki institucionalizira brutalna ekonomska razmerja in nasilno »izvažanje demokracije« v obliki rušenja starodavnih mest ter pobijanja civilistov. Tako danes kot takrat so uničevalna dejanja utemeljevali pravni ukrepi in odloki.

Zdi se, da je imel Selim prvi pred seboj zemljevid celotnega sveta, vključno z obema Amerikama, ki pa ga je raztrgal na pol, saj je moč, ki jo je dotlej uveljavil, zadoščala. To, da je prepustil novi svet Evropejcem, je odločilo usodo naslednjih stoletij. Strah pred muslimansko infiltracijo, ki je spremljala brutalne odnose z Indijanci, je vplival na ameriški odnos do manjšin vse do danes. Ko si je Selim glede Amerike premislil, ga je pričakala smrt. Osem let Selimove vladavine je v svetu pustilo neizbrisen pečat in posledice njegovih dejanj ter ukrepov določajo današnjo globalno politiko: turški sekularizem ter vpliv na arabsko politiko; idejo o spopadu civilizacij; ameriške rasne politike; sektaško, sunitsko-šiitsko sovraštvo.

Mikhailovo pisanje je podobno kolumnističnemu, polno anekdot, začinjeno z drobnimi dramatizacijami, ki ne izkrivljajo zgodovinskih dejstev, temveč popestrijo branje. Knjiga ni konceptualno delo, zato to lahko poteka hitro in napeto. Dosti je vznemirljivega slikovnega materiala, sredi knjige pa najdemo snop barvnih reprodukcij podob iz osmanskega imperija, v katere se je užitek zatopiti in proučevati podrobnosti, domišljijsko rekonstruirati tedanje življenje. Knjiga nas vodi po številnih stranskih tokovih ekonomije in mikrodogodkov, ki so, ali pa bi lahko, spremenili zgodovino, če bi se drugače izšli; dobimo recimo uvid v zgodovino pitja kave in kavarn. Izrisana podoba je bujna, vendar predstavljena z občutkom in ustreznim tempom. Minula stoletja se nam ne zdijo več oddaljena, temveč jih v zavesti doživljamo kot vzporedna našemu času in si jih živo predstavljamo. Materialistični intelektualci bodo pogrešali konceptualizacijo in poudarek na ekonomskih tokovih in svetovnih sistemih, ki ga tvorijo. Vseeno je Božja senca delo nenavadnega zamaha, ki mu uspe na nepričakovan način uravnotežiti različne zgodovinske dejavnike, poljudnost in strokovnost, prodreti do širše publike, kontekstualizirati zgodovino in v sodobnem svetu osvetliti izjemno pomembno temo. Ob gladkem prevodu in lepi podobi knjige lahko zaključimo, da gre za eno najpomembnejših prevodnih izdaj zadnjih let. 

Alan Mikhail – Božja senca: Sultan Selim, njegov osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta (prevedel Matej Venier, Beletrina 2022)