Deset prostorov mojega mesta

Lekarniška. Fotografija: Boštjan Lah

Prostori se me od nekdaj močno dotaknejo. Navežem se nanje, sprožajo mi občutke, spomine, hrepenenja. Stare hiše sploh. Tudi kaki umaknjeni kotički. Najraje imam take, ki so bili vedno čisto blizu, pa jih nisem opazila. Potem pa naenkrat ─ prostor, ki sproži občutek. Lahko je samo travnik za bloki, neznan kotiček na poti na bližnji hrib, senca pod kako krošnjo. Ne vem natančno, kaj je tisto, kar fascinira, in niti nočem vedeti. Všeč mi je, ko me zadane kar tako, neopisljivo. Na prostore, kjer prebivam, se navezujem še močneje. Težko jih zapuščam, pa vendar jih, slej ko prej. V spomin se mi je vtisnil celo občutek nekaterih prostorov, ki sem jih videla kot svoj potencialni bodoči dom, pa to niso nikoli postali. Včasih se zalotim v razmišljanju, kako bi bilo domovati v tem ali onem ogledanem, a nikoli naseljenem stanovanju. Najbolj nenavaden občutek te vrste pa so sanje. Večkrat sanjam, da sem v prostoru, ki ga prepoznam, vem, kje je kaj, vem, kako se moram v njem obrniti, domač mi je. Ko se zbudim, ga še vidim in še prepoznavam sanjske občutke, niti približno pa ne poznam zares prostora, ki sem ga sanjala. Sanjam torej domačnost, ki je ni. Ali je bila, pa sem jo budna pozabila? Ne očarajo pa me le sanjski prostori in prostori sedanje realnosti, ampak tudi taki, ki jih ni več in jih samo zaslutim skozi kak materialni ostanek ali spoznam po stari fotografiji. Še bolj nenavadno je, da me po novem očarajo tudi prostori, ki so del fikcije, zgodb. Mojih lastnih ali zgodb drugih. Vživljam se v dogajanje in like, ki sem si jih sama izmislila ali o njih brala, in v tem uživam. Taki užitki se počasi prevračajo v zametke novih zgodb.

Vrbanski plato. Travnik nad vodnim zajetjem na zahodnem robu mesta. Rada ga imam, ker sem ga velikokrat pretekla, tam sem se pravzaprav urila v vzdržljivosti. Rada ga imam, ker je širen. Najbolj pa me očara, da daje občutek bližine mestnega vrveža, ki se ne uspe prebiti do tebe. To obožujem. Zvok mesta je slišen, brneč, neustavljiv. Ampak na platoju ga človek vedno sliši kot oddaljeni zvok. Ta občutek je najmočnejši, ko zapade sneg in je plato ves bel, ko je vsak zvok še drugače pridušen. Skoraj nadrealistično. Rada ga imam zaradi divje češnje, robid, malin in sliv. Oboževala sem prostorčke pod nasadi lesk in orehov. Ko so pred leti okrog njih napeljali ograjo, me je ne le užalostilo, užalilo me je. Rada imam prehod s platoja v ozek pas gozda ob njem. Rada imam možnost odločitve, če bom hodila ob njem ali skozenj. Rada imam pomladanski pogled iz gozda na travnik pod njim, poln zvončkov. In seveda skulptura ─ tri glave.

Vrbanski plato. Fotografija Boštjan Lah

Benetke, mariborske Benetke. Prostor ob Dravi blizu Sodnega stolpa, ki se v obliki nekakšnega širokega pomola spušča v strugo reke. Temelji nekdanje markantne zgradbe, ki je bila v sedemdesetih letih 20. stoletja podrta, ker jo je prevečkrat poplavil zaradi gradnje elektrarn dvignjen nivo reke. Del nekdanjega splavarskega pristana. Del starega mesta. Zgradbe, razen na starih fotografijah, nisem nikoli videla. Danes je tam trava in nekaj klopi. Prostor, prijeten sam po sebi. Zaradi pogleda po toku reke navzgor, do koder seže pogled. Proti Koroški. Proti tistim lepim nekdanjim pristanom ─ Vuzenica, Vuhred, Muta, Brezno. Tudi zaradi pogleda po reki navzdol, s tokom. Na mestne mostove in ljudi, ki jih prečijo. Na klopi v Benetkah sedem, ko mi je težko. Najbrž podzavestno odlagam težo na vodno gladino, da jo odnese naprej. Dobro se počutim tam. Najlepša klop z Metkino čipko je sicer nedaleč stran, ampak zame vseeno predaleč od reke. Rada sedim tik ob vodi. Labodov, ki priplavajo, takoj ko sedem, se sicer čisto po otročje bojim, ampak voda me vseeno nezadržno privlači. Čisto blizu je še en obrečni sprožilec občutkov. Štrcelj starega lesenega mostu, podrtega v dvajsetih letih 20. stoletja. Tudi tam se rada postavim čisto ob rob in si predstavljam, kako je bilo iti čez, na desni breg. In kako je bilo priti od tam na to stran in se nato po vijugasti in strmi Dravski ulici povzpeti na Glavni trg, v vrveče mesto. Tu že nastopijo liki iz zgodb ali pa se porajajo novi. Videk, Mihala in Klavdina iz Paralakse, Branka Jurca iz Rodiš se samo enkrat, Partljičeva radoživo topla tašča Angela iz Sebastjana in mostu. Na vrhu Dravske pa realni Salon, Casino, Velika kavarna ali Teresienhof, vse v enem. Prostor mnogih premen in prostor spomina na ustvarjalnost v najboljšem pomenu besede. Znova delno prazen in zapuščen.

Benetke. Fotografija Boštjan Lah

Tomšičev drevored. Slab kilometer premočrtne poti od mestnega parka proti vzhodnemu robu mesta, proti železnici. Hoja po ravni poti me sprošča. Pogled proti horizontu, navidezna neskončnost. Ob tem pa slutnja najrazličnejših mešajočih se vtisov – bližina moje šole in vrtca, pot, po kateri sem hodila kot deklica in se vsako jutro veselila ogromnega ovčarja za ograjo ene od vil, ki me je, ko sem šla v eno smer, prepoznal, v drugo pa ne. Tako sem se vsaj prepričevala. Vilna četrt, misel na prve in naslednje prebivalce teh zgradb. Od razkošja do bede, tako rekoč. Ena od vil, ki jo po zaplembnem zapisniku iz let po drugi svetovni vojni poznam do zadnjega čevlja v omarah, bi naposled skoraj postala moj dom. Pa ni, tudi ta ostaja v spominski vrsti nenaseljenih stanovanj, ki so me očarala. Cik-cak proti Piramidi, po katerem smo hodili najprej iz vrtca, nato iz šole, potem pa sem po njem hodila na roditeljske sestanke v podružnično šolo v Košakih. Mojo najljubšo šolo sploh. Mala vila, vilica ob koncu drevoreda, z ograjo iz kamna, ki imitira les ─ v njej je živel pozabljeni mariborski stavbenik. Tik ob njej pa velik blok, kjer sta stanovala tako moj sošolec kot najina prva razredničarka. Križišče proti Mali tržnici ─ ta je prostor čarobnosti zase. Zaradi otroških spominov, zaradi ljubke majhnosti, predvsem pa zaradi Pavlinine skupnostne iniciative in zaradi nepozabne predstavitve knjige Maribor paralaksa.

Tomšičev drevored. Fotografija Boštjan Lah

Schreinerjev trg. Nanj sem naletela, ko sem pred skoraj dvajsetimi leti na dolge sprehode z vozičkom vozila svojo dojenčico. Čeprav v mojem mestu, se je pred menoj naenkrat odprla neznana veduta, ki me je čisto prevzela. Trg sredi naselja kolonijskih hiš s konca dvajsetih let 20. stoletja, kot si ga je zamislil arhitekt Ivan Vurnik. Nič takega – travnik, nekaj dreves, umetni griček, kako igralo. Ne novo ne staro. Res nič posebnega, hkrati pa tako pomirjujoče. Ker je očitno premišljeno in domišljeno. Človeku, ki uporablja nek prostor, niti ni treba vedeti, zakaj mu je všeč, samo zaznati mora, da mu je. Dobro se mora počutiti. To znajo narediti samo mojstri. Ivan Vurnik je to vsekakor bil. Vsako leto se vsaj enkrat iz centra mesta odpeljemo tja. Najraje jeseni, ko so na tleh kupi listja.

Lekarniška ulica. Vzporedna s Poštno, pa tako drugačna od nje. Če je Poštna velikokrat nabito polna, prazna pa sploh nikoli, je Lekarniška, podobno kot Barvarska nedaleč stran, ena sama samotnost. Nekaj hrbtov hiš, nekaj pročelij. V južnem delu, tik pred iztekom na Glavni trg, pogled na eno najlepših dvorišč in vhod v hiše, ki dišijo po preteklih stoletjih. Skrivnostne na nek način. Ne vem, kdo živi v njih, vem pa, da je precej stanovanj nenaseljenih. V neposredni bližini osrednjega mestnega trga, kar je res neverjetno. Včasih grem na Glavni trg po Poštni ─ takrat ves čas pozdravljam na vse strani. Včasih grem po Lekarniški in sem sama v svojih mislih. Ko grem po Poštni, sem del svojega mesta, skupnosti. Ko grem po Lekarniški, sem samo jaz, urbana peška.

Mejna ulica. Po njej je nekoč tekla meja med mestom in Pobrežjem, od tod ime. Danes ne meji na nič. Ljuba mi je, ker sem v njej preživela košček otroštva. V predmestni hiši z ogromnim vrtom so moji nekaj časa prebivali kot podnajemniki. Mene takrat še ni bilo. Ko sem bila predšolska deklica in smo že stanovali drugod, so me Berdnikovi v tej hiši pazili ob dopoldnevih. Tu sem zares zaznala vonj predmestja. Povezanost skupnosti. Spontano prehajanje med uporabo slovenščine in nemščine ─ še v zgodnjih sedemdesetih. Kartanje upokojencev, obdelovanje vrtov, čakanje prvih češenj. Natakanje vode pri pipi na dvoriščni steni hiše. Poznavanje vseh ljudi v ulici. Sekolčevi, gospod Poljšak, Medvedovi, Klančnikovi. In mladenič, ki je bil pri Berdnikovih »na hrani«, Frenk. Prihajal je vsako opoldne z žabo, ki ji je nekoč na avtocesti razneslo gumo. Mislim, da ne takrat, ampak vseeno je umrl mlad. Jutranji sprehod v trgovino na začetku ulice z gospo Berdnik in dopoldanska malica na kolenih njenega moža – malo kruha in hamburška slanina, napičena na nožek in ponujena v roko.

Kino gledališče. Kot ga ni več. Mala kinodvorana z odličnim sporedom. Abonma Filmska scena. Bila sem ravno še malo premlada, da bi dojela vso kultnost te mariborske filmofilske scene, pa ravno dovolj velika, da se me je vsaj malo dotaknila. Formativna dvorana, se reče. Tu sem videla filme, ki so me oblikovali. V kino sem dolgo najraje hodila sama. Gledala, srkala, pretuhtavala. Danes je zgradba še vedno tam, a je, kot da je ni. To ni več isti prostor. Zgubil je vse, razen naših spominov. Pa bi bil najlepši kraj za mariborski art kino. Tudi zato, ker je to nekoč že bil.

Dvorišča za Kersnikovo. Ne morem govoriti o svojih najljubši prostorih, ne da opišem vsaj eno dvorišče. Problem je seveda izbrati. Naj bo kare med Kersnikovo, Maistrovo, Cankarjevo in Aškerčevo, ki združuje več neograjenih dvorišč. Skozenj sem hodila iz šole domov. Nikoli pa v šolo. Sredi prostora stoji stara Derwuschkova vila, ki je človek na tistem mestu nekako ne pričakuje. Vse naokrog so namreč najemniške hiše s konca 19., pa tiste iz tridesetih let 20. stoletja in nekaj blokov izpred dobrih petdeset let. Kar me je fasciniralo, ko sem raziskovala mariborska dvorišča, je neka nevidna delitev prostora. Ljudje, ki tam živijo, namreč natančno vedo, čigav je kateri del tega na videz enotnega prostora. Kdor gre samo skozi, tega ne zazna in ne razume.

Gospejna ulica. Njen južni del, od Orožnove proti Koroški. Vrh tega odseka. No, ta je povezan z branjem. Podobe moje pokrajine, po kroniki nastala spominska literatura fizika Antona Šantla, ki je del mladih let sredi 19. stoletja preživel v Mariboru, je eno mojih najljubših branj. Očarljivo skromno, simpatično inteligentno. Ena od prigod v njegovi knjigi se zgodi prav tukaj. Kot dijak je nekaj časa prebival v hiši na Orožnovi. Skozi okno je videl na okno bočnega dela razkošne Gerdesove hiše, dela današnje Umetnostne galerije. Zaljubila sta se s pogledom skozi okno. Ona je igrala kitaro, on jo je občudoval. Nekega dne sta od okna do okna napeljala neke vrvi, po katerih mu je ona spustila svojo kitaro, da jo je lahko videl od blizu. Vedno, ko vstopim v ta del nič kaj ugledne ulice, se spomnim njune improvizirane izmenjave. In njune zaljubljenosti. To, da je Oton iz Paralakse skoraj točno tam pretuhtaval svoj pretkani načrt, s tem sicer ni povezano, je pa zanimivo.

Gospejina ulica. Fotografija Boštjan Lah

Pokopališče. Pobreško in tisto v Kamnici. Kot vsa pokopališča me močno zanimata. Fascinira me, ko na nagrobnikih najdem imena ljudi, o katerih sem brala v arhivskih virih. A, tu si torej, si mislim vedno znova, ko naletim na znano ime. Počutim se, kot da bi našla grob starega znanca. Pokopališča so generator mnogih zgodb. In skladišča naših lastnih. Ki pa jih, ko smo enkrat dokončno tam, ne moremo več ne pripovedovati ne brati. Jih pa lahko drugi …