Mama je ena sama, pravi ena od pesmi, niso pa vse mame enake. V literaturi najdemo pravo zakladnico različnih materinskih literarnih likov. Nekatere so svetnice, druge pošasti, tretje nekje vmes. Mesto matere je tako pomembno v drami, ki ji pravimo človeško življenje, da so le redke literarne zgodbe povsem brez njih. Za materinski dan smo izbrali deset nepozabnih literarnih mam.
Trpeča mati
Like trpečih mater, ki se do zadnje kaplje krvi žrtvujejo za svoje otroke, sta prispevala slovenska pisatelja Ivan Cankar in Prežihov Voranc. Cankar jo je upodobil v romanu Na klancu, v nekaterih črticah, denimo Skodelici kave in Mater je zatajil, pa tudi v pismih in poeziji. Cankarjevo mater zaznamuje huda revščina, je tiha in ponižna žrtev okoliščin, ki jih pasivno sprejema. Hkrati pa je ljubeča in požrtvovalna mati, ki daje kruh otrokom dobesedno iz svoje krvi. Na koncu postane »roditeljica slovenskega naroda, v njenem rodu se bodo nadaljevali reveži s klanca«. Nekateri v njej vidijo patološko mater, ki poskuša s pretirano požrtvovalnostjo sina navezati nase in mu s tem preprečiti, da bi se osamosvojil. Nekaj desetletij kasneje je podoben lik trpeče matere kot roditeljice slovenskega naroda oblikoval Prežihov Voranc v Samorastnikih. S to razliko, da je Hudabivška Meta uporniška, upira se konvencijam patriarhalnega okolja, ki je do nje do konca kruto.
Odsotna mati
Odsotna mama in versko blazna nona se pojavita v dveh romanih Mihe Mazzinija, V Kralju ropotajočih duhov (Študentska založba, 2001) in Otroštvu (Goga, 2015). Predstavljata arhetipski vzorec slovenske patološke družinske psihologije, v katerem ob odsotnem očetu ženski svoje lastne nervoze prenašata na otroka. Mama v Mazzinijevih romanih je ženska s socialnega dna, zgarana samohranilka, počuti se neizpolnjeno in sinu očita, da je to zaradi njega, pobožnjakarska babica pa kontrolo nad dečkom poskuša izvajati s svojimi verskimi idejami. Obe ga fizično in psihično zlorabljata, z njim manipulirata ter vanj s tem polagata travme, s katerimi bo moral še dolgo živeti.
Mati brez identitete
Nobelovec Peter Handke je literarni spomenik svoji materi postavil v kratki knjigi z naslovom Žalost onkraj sanj (Beletrina, 2020, prevod Amalija Maček). Pisati jo je začel sedem tednov po tem, ko je njegova mama storila samomor. Opisuje in analizira materino življenje in išče razloge za tragični konec. Mater je zaznamovala revščina, iz katere je izhajala, pa tudi patriarhalno okolje, ki dekletom ni omogočalo nič drugega, kot da postanejo žene in matere. Preden jo je življenje dotolklo, se je ta preprosta in neizobražena ženska poskušala izviti iz zaostalega okolja z branjem, a jo je praznina življenja, pred katero je hotela pobegniti, vseeno posrkala. Osnovni problem Handkejeve matere je bil, da je bila človek brez identitete. To ji je po smrti s knjigo dal šele njen sin.
Kriva mati
Roman Lionel Shriver Pogovoriti se morava o Kevinu (Učila International, 2014, prevod Alenka Pergar) problematizira krivdo, ki jo za otrokovo obnašanje nalagajo materam. Pripovedovalka Eva, Kevinova mati, v pismih fantovemu očetu analizira svoj odnos do sina ter išče vzroke za njegovo dejanje: strelski pohod na srednji šoli. Pisateljica izziva bralčevo cono ugodja z brezkompromisno obravnavo vprašanj krivde in kazni, vloge narave in vzgoje pri oblikovanju osebnosti, maščevanja in odpuščanja itd., obenem pa poglobljeno psihološko analizira materinstvo, očetovstvo, človeško psihologijo in njene anomalije.
Tragična mati
Ena najbolj tragičnih materinskih figur v svetovni literaturi se pojavi v romanu Sofijina odločitev Williama Styrona (Obzorja, 1982, prevod Janko Moder). Poljakinja Sofija, ki se je po vojni preselila v New York, je namreč preživela koncentracijsko taborišče Auschwitz, v katerem so jo prisilili, da izbere, kateri njen otrok bo preživel. Izbrala je sina, toda nikoli ji ni uspelo ugotoviti, kaj se je zgodilo z njim. Hčerka umre v plinski celici. Sofija preživi, a trpi za shizofreničnimi napadi, poleg tega pa ni najbolj srečna v zakonu z Nathanom. Njen zaupnik postane sosed Stingo. Na koncu Sofija naredi samomor.
Egoistična mati
Nepozabno upodobitev je v sinovih romanih dobila tudi mati razvpitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa. V Osnovnih delcih (Cankarjeva založba, 2000, prevod Mojca Medvedšek) jo je upodobil kot hipijevko, obsedeno s seksom, ki zapusti svoja sinova, kar se sklada z biografskim dejstvom, da sta starša Houellebecqa zapustila, ko je bil še dojenček, in je zato odraščal pri starih starših. Roman prinaša neprijetno podobo družbe, ki razpada, in socialno disfunkcionalnih posameznikov, ki so odtujeni in zato pravi »osnovni delci«. Kasneje je Houellebecq v nekem intervjuju izjavil, da so njegova dela tako temačna in depresivna, ker ga mama ni imela dovolj rada.
Monstruozna mati
Ena najbolj monstruoznih mater v svetovni literaturi je gospa Winterson, posvojiteljska mama britanske pisateljice Jeanette Winterson. Pojavlja se v knjigah Pomaranče niso edini sad (Škuc, 2001, prevod Mateja Petan) in Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? (Škuc, 2013, prevod Suzana Trarnik). Hči jo opisuje kot omejeno, versko blazno žensko, »večjo od življenja«, ki živi v pričakovanju apokalipse. Ko se je Jeanette pri šestnajstih letih zapletla v ljubezensko avanturo z dekletom in je gospa Winterson uprizorila tridnevno izganjanje hudiča iz nje, je za vedno pobegnila od doma. »Bila je pošast, ampak bila je moja pošast,« pravi. Njeno otroštvo je bilo daleč od srečnega, je pa v njej sprožilo potrebo po samorefleksiji in naredilo dobro podlago za bodočo pisateljico.
Preračunljiva mati
Ena najbolj preračunljivih mater, ki nastopajo v svetovni literaturi, je gospa Bennet iz romana Prevzetnost in pristranost Jane Austen (Cankarjeva založba, prevod Majda Stanovnik). Ves čas namreč razmišlja, kako bi čim bolje poročila svojih pet hčera. Hčere ne bodo podedovale očetovega premoženja, zato so edina možnost za njihovo ekonomsko blagostanje bogati možje. Je prava matriarhinja – ukazovalna, prepirljiva, klepetava in prepogosto pijana, moževe humorne opazke na svoj račun pa najraje kar presliši. Njena glavna značilnost je pragmatizem – ljubezen je lepa, toda še pomembnejše je preživetje. In ni slaba mati, saj v danih okoliščinah patriarhalne družbe za hčere naredi, kar lahko.
Mrtva mati
Kako boleča je za otroka mamina smrt, v romanu Belo se pere na devetdeset opiše Bronja Žakelj (Beletrina, 2018). Za njo je ostala tišina, o mamini smrti namreč nihče ni hotel govoriti. Tišino poskuša pripovedovalka preseči s spominjanjem, z obujanjem časov, ko je bila družina še cela, dekličin svet pa varen. V romanu, ki se začne kot nagovor mame, ta za vedno ostane lepa in oboževana, njena izguba pa rana, ki se nikoli ne zaceli povsem.
Zaposlena mati
Leïla Slimani v romanu Uspavanka (Mladinska knjiga, 2016, prevod Saša Jerele) osvetljuje nočne more zaposlenih mater. Knjiga se začne, ko varuška umori otroka karierno uspešnih staršev. Očetu nihče nič ne očita, mati, uspešna odvetnica, pa se mora soočati z očitki, da je izbrala kariero namesto otrok ter jih tako spravila v roke nevarne varuške. Roman postavlja vprašanje odnosa družbe do žensk, ki hočejo v življenju še kaj drugega poleg materinstva, je pa tudi brezkompromisna analiza razredne družbene razdelitve.
