Deset kultnih pesmi slovenskih pesnikov in pesnic

Karel Destovnik Kajuh

Samo en cvet, en češnjev cvet

 

Samo en cvet, en češnjev cvet,

dehteč in bel

odlomi, moja draga!

 

Ne bom ga za klobuk pripel,

ne bom ga v gumbnico si del,

odlomi ga, odlomi, draga!

 

Jaz bom ljudem poslal ta cvet,

vsakomur, ki na križ pripet

trpi v pomladi tej …

 

In glej, ta drobni češnjev cvet

bo v njih izbrisal malodušja sled

in spet razžaril tožni jim pogled.

 

Samo en bel, en češnjev cvet

odlomi, moja draga,

saj veš, kako vsak tak pozdrav

človeku za rešetkami pomaga.

Fotografija: Pexels

Ivan Minatti

Nekoga moraš imeti rad

 

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

 je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Fotografija: Pexels

 Kajetan Kovič

Južni otok

 

Je južni otok. Je.

Daleč v neznanem morju

je pika na obzorju.

Je lisa iz meglè.

 

Med svitom in temo

iz bele vode vzhaja.

In neizmerno traja.

In v hipu gre na dno.

 

In morje od slasti

je težko in pijano.

In sol zatiska rano.

In slutnja, da ga ni.

 

Da so na temnem dnu

samo zasute školjke

in veje grenke oljke

in zibanje mahu.

 

A voda se odpre

in močna zvezda vzide

in nova ladja pride

in južni otok je.

 

Fotografija: Pexels

Tomaž Šalamun

Mrk

I

 

Utrudil sem se podobe svojega plemena

in se izselil.

 

Iz dolgih žebljev

si varim ude novega telesa.

Iz starih cunj bo drobovje.

Nagniti plašč mrhovine

bo plašč moje samote.

Oko si izderem iz globine močvirja.

Iz prežrtih plošč gnusa

si bom postavil kolibo.

Moj svet bo svet ostrih robov.

Krut in večen.

 

Fotografija: Pexels

France Prešeren

Zdravljica

 

1.

Spet trte so rodile

prijat’li, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

2.

Komú najpred veselo

zdravljico, bratje! č’mò zapét'!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv sloveče matere!

3.

V sovražnike 'z oblakov

rodú naj naš'ga trešči gróm!

Prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jim še težé!

4.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo!

Otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

da oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

5.

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice!

Ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

6.

Mladen’či, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up!

Ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker po nàs

bode nàs,

jo sŕčno bránit' klical čas!

7.

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat' dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

8.

Nazadnje še, prijat’ji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat'li,

ker dobro v srcu mislimo.

Dókaj dni

naj živí

Bog, kar nas dobrih je ljudi!

Fotografija: Pexels

Dane Zajc:

Veliki črni bik

 

Veliki črni bik rjove v jutro.

Veliki črni bik, koga kličeš?

Prazni so pašniki.

Prazne so gore.

Prazne so grape.

Prazne kot odmev tvojega klica.

 

Veliki črni bik rjove v jutro.

Kot da bi brizgala težka črna kri

pod vršičke temnih smrek.

Kot da bi se nad gozdom navzhodu

odpiralo v jutro

krvavo bikovo oko.

Veliki črni bik, koga kličeš?

Je slast poslušati,

kako ti vrača odmev

tvoj zamolkli klic?

 

Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.

Tvoj glas pada v grape

kot razcefrana jata

črnih vran.

Nobeden ne sliši tvoje samote.

Nikogar ne napojiš

s črno krvjo svojega glasu.

Umolkni, veliki črni bik.

Veliki črni bik rjove v jutro.

Sonce na vzhodu brusi

bleščečo mesarsko sekiro.

Fotografija: Pexels

 

Milan Jesih

Kratka je bila

 

Kratka je bila

noč,

dan jo je

malo podaljšal.

Fotografija: Pexels

Gregor Strniša

Orion

 

Čez tisoč let, ko naju več ne bo,

bo spet prav tak večer, kot je nocoj,

na modrem nebu daljen in svetal

spet kot nocoj bo Orion sijal.

 

Zeleni hrast, ki pošumeva v noč,

takrat prastaro temno bo drevo,

šumel bo v vetru kot teman spomin

na ta večer, ko stala sva pod njim.

 

Skoz’ mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč,

le mladi par, ki se bo tu takrat objel, bo drug.

Prav kot nocoj v pomladni mrak sijal bo Orion

in prav tako, kot jaz morda, bo rekla deklica:

»Kako je daleč, kako je lep,

kako blešči se njegovih sedem zvezd.«

 

Čez tisoč let, ko naju ne bo več,

na nebu Orion sijal bo še.

Poljubi me za tisoč dolgih let,

ko tu mlad par se bo poljubil spet.

 

Fotografija: Pexels

Srečko Kosovel

Kons. 5

 

Gnoj je zlato

in zlato je gnoj.

oboje = 0

0 = ∞

∞ = 0

A B <

1, 2 3

Kdor nima duše

ne potrebuje zlata

kdor ima dušo

ne potrebuje gnoja.

I, A.

 

Fotografija: Pexels

Mila Kačič

Misel o smrti

 

Ni smrt tisto, kar nas loči,

in življenje ni, kar druži nas.

So vezi močnejše. Brez pomena

zanje so razdalje, kraj in čas.

 

Vekovečna dragih je bližina.

Smrt je le združitve návečer.

Zemlja skupno je pribežališče

in poslednji cilj vseh nas je mir.

Fotografija: Pexels