Descartesove strasti

Zdi se, da smo pogosto soočeni s protislovjem med tem, kako razumemo in kako občutimo svet. Spomnim se prvih mesecev pandemije, ko je bilo v celi Sloveniji okoli 500 aktivnih primerov okužb s koronavirusom in striktna karantena. Starša sta delala od doma, s sestro sva imela šolo in faks prek zooma, edine stike z drugimi pa smo imeli v trgovini. A kljub zavedanju, da je zaradi relativno majhne količine virusa in ukrepov, ki smo se jih držali, verjetnost, da bi se okužil, precej majhna, je vsako praskanje v grlu, večerno utrujenost ali smrkanje spremljal skoraj paničen strah pred okužbo. Popolnoma jasno sem razumel, da sem z upoštevanjem ukrepov in spremembo svojega obnašanja temeljito zmanjšal možnost okužbe, a sem se vseeno počutil, kot da bi vsak dan nekaj ur brez zaščitne opreme preživel na covid oddelku. Ta situacija je bila sicer za večino izmed nas izjemna, a se zdi, da je protislovje, ki jo je spremljalo, univerzalno. Vsi razumemo, kaj pomeni, da nekdo nosi rožnata očala; verjetno vsi tudi dobro vemo, kako drugačen lahko izgleda svet, ko smo otožni.

V takšnih primerih kot krivca običajno vidimo čustva, za katere se zdi, da nas ovirajo pri razumnem odločanju in delovanju, pri tem, da bi »razmišljali trezno«. Zame bi v marcu in aprilu leta 2020 pogosto lahko rekli, da sem bil paničen, čeprav sem »vedel bolje«. Ta predsodek je tradicionalno delila tudi znanost: psihologi in ekonomisti so večji del prejšnjega stoletja ljudi razumeli kot racionalne agente, ki na podlagi lastnih preferenc in informacij o okolju računajo pričakovano korist različnih možnih odločitev, vse odločitve, ki ne optimizirajo koristi, pa so bile preprosto razumljene kot neracionalne. Kognitivni znanstveniki sedemdesetih let pa so z orodji računalništva in simbolne logike poskušali modelirati človeško kognicijo, v kateri ni bilo prostora za čustva, ki se ne podrejajo operacijam deduktivnega sklepanja. Ko se je to začelo spreminjati in je na afektivne aspekte človeškega delovanja pozorna postala tudi mainstream znanost, se je verjetno zdelo, da moramo za to krivično zapostavljanje čustev najti krivca. Kar niti ni bilo težko: obstaja namreč več kot 2000-letna tradicija filozofskega diskurza, od Platona prek Descartesa do sodobnih kognitivistov, za katero se vsaj zdi, da čustva vztrajno postavlja na stranski tir. Antonio Damasio, nevroznanstvenik in eden vodilnih raziskovalcev vloge emocij pri človeškem odločanju, je svojo zdaj že klasično delo celo poimenoval Descartesova zmota.

Zato se zdi zanimivo ogledati, kaj je Descartes dejansko povedal o občutkih. Te sicer niso osrednja tema njegove filozofije, je pa leta 1649, tik pred svojo nezgodno smrtjo, izdal tanko knjižico z naslovom Strasti duše, ki je pred kratim v prevodu Nine Kanc izšla tudi v Sloveniji. Sestavljena je iz treh kratkih delov, ki skupaj vsebujejo 212 členov, pogosto nič daljših od enega odstavka. V njih Descartes definira »strasti« – široko kategorijo, ki zajema tako čustva, kot je ljubezen, kot občutke, kot sta gnus ali slaba vest – kot posledico unije med telesom in dušo opiše fiziološke procese, ki jih sprožajo, razdeli strasti na glavne in sestavljene ter poda nekaj nasvetov za njihovo dobro »vodenje«. Čeprav nezanemarljiv del knjige obsegajo zastareli opisi delovanja človeškega telesa – Descartes je sicer sprejemal teorijo cirkulacije krvi angleškega zdravnika Williama Harveyja, ki predstavlja eno od temeljnih odkritij moderne anatomije, a pomembno vlogo v njegovih razlagah še vedno igrajo »življenjski duhovi«, ki »švigajo« po telesu –, se mi Strasti duše še vedno zdijo precej zanimive. Predvsem iz treh vidikov: mesta tega spisa v Descartesovi filozofiji, konteksta pisanja o strasteh v 17. in 18. stoletju in njegove geneze.

Obrnimo se najprej h kontekstu. Čeprav se lahko zdi, da so filozofi dolgo časa občutke zanemarjali, velja prej obratno. Kot ugotavlja Amy M. Schmitter, avtorica preglednega članka o filozofiji emocij 17. in 18. stoletja iz Stanford Encyclopedia of Philosophy, je bila novoveška filozofija »poplavljena« z razpravami o čustvih, ki so se pojavljale tako na področju filozofske psihologije (kjer bi jih pričakovali) kot na področjih epistemologije, metafizike, etike, politične filozofije, to zanimanje za čustva pa je filozofijo povezovalo tudi z drugimi področji, od medicine in umetnosti do priročnikov o rojevanju. O občutkih (strasteh, sentimentih, afektih, emocijah …) so filozofi in filozofinje pisali na različne načine, a so se o nekaterih njihovih vidikih večinoma strinjali. Kot bi lahko pričakovali, so poudarjali vrednost emocionalne stabilnosti in koristno vlogo pozitivnih občutkov. Hkrati pa so jim – morda bolj presenetljivo – večinoma pripisovali tudi pomembno praktično vlogo: čeprav so priznavali, da nas lahko vodijo na stranpoti, so primerno nadzorovane strasti videli kot pomemben vodnik pri življenjskih odločitvah. Ta aspekt najdemo tudi pri Descartesu, ki za strasti pravi, da »je njihova naravna korist v tem, da spodbujajo dušo, da privoli in prispeva k dejanjem, ki lahko služijo ohranjanju telesa ali pa ga na kakšen način izpolnjujejo.« Zanimivo je tudi, da strasti niso bile razumljene kot »ženska tema«: čeprav so o njih pisale tudi filozofije (predvsem Mary Astell, Damaris Cudworth in Mary Wollstonecraft), se ne zdi, da bi za njih izkazovale kakšen posebno poudarjen interes. So pa bile bolj pogoste delitve na moške in ženske emocije. Teh sicer ne najdemo pri Descartesu, je pa recimo posebno problematična teorija britanskega filozofa grofa Shaftensburyja, ki je trdil, da ženske ne morejo vrednotiti umetnosti, saj ob njej občutijo zgolj trivialne občutke.

Rene Descartes

Drugi moment, zaradi katerega so Strasti duše lahko zanimivo branje, je mesto tega spisa v Descartesovi filozofiji. Kot v odlični spremni študiji k slovenski izdaji povzame Miha Marek, je Descartes »svojo dualistično misel, od Razprave o metodi (1637) do Meditacij (1641), razvil do teze, da sta edini substanci v univerzumu neskončno deljiva materija, katere bistvena lastnost je razsežnost, ter brezrazsežnostni duh, katerega bistvena lastnost je mišljenje.« Ker je človeka dojemal kot celoto, sestavljeno iz obeh substanc, se je njegova teorija tako spopadala s težkim problemom: kako lahko mislimo interakcijo med dvema povsem različnima substancama? Analogija ni povsem natančna, a je problem podoben poskusu razlage, kako bi lahko lik iz drame, ki jo berem, premaknil kozarec, ki stoji na moji mizi. V Strasteh duše Descartes ponudi odgovor, ki si ga je zgodovina filozofije zapomnila predvsem po njegovi nezadostnosti: preprosto predpostavi namreč, da duša in telo lahko vplivata drug na drugega in da se to dogaja v možganih, natančneje v češeriki oziroma pinealni žlezi. Zapiše: »Po skrbnem preučevanju sem, se mi zdi, razvidno spoznal, da del telesa, v katerem duša neposredno izvaja svoje funkcije, nikakor ni srce; niti to niso celotni možgani, temveč zgolj njihov najbolj notranji del, namreč neka čisto majhna žleza, ki je v sredi njihove tvari in tako visi nad kanalom, po katerem so duhovi iz prednjih votlin povezani s tistimi iz zadnje, da njeno najmanjše gibanje lahko močno spremeni tok teh duhov, in obratno, da lahko najmanjša sprememba v toku duhov močno spremeni gibanje te žleze.« Ta odgovor je na svoj način simpatičen, a ni zadovoljil niti Descartesovih sodobnikov, danes pa je dualizem glede telesa in duha – tj. prepričanje, da sta duh in telo dve različni, ločeni substanci – povsem obrobna pozicija v filozofiji duha.

Osebno najbolj fascinantna pa se mi je zdela zgodba za nastankom spisa. Poleg avtorja se za Strastmi duše namreč skriva še ena oseba. To je Elizabeta Pfalška, plemkinja, ki je Descartesa v njuni obsežni korespondenci spodbudila k pisanju Strasti ter s svojimi vprašanji in dobronamerno kritiko vplivala na njegova stališča. Elizabeta Pfalška, včasih imenovana tudi Bohemska, je bila hči Friderika V. Pfalškega, grofa ene od volilnih kneževin v Svetem rimskem cesarstvu, in Elizabete Stuart, hčere angleškega kralja Jakoba I. Friderik je za kratko obdobje vladal kraljestvu Bohemije (večinoma današnja Češka), nato pa izgubil prestol v dogodkih, ki so vodili do tridesetletne vojne med protestanti in katoličani. Z ženo sta zato pobegnila v Haag, kjer se jima je kasneje pridružila tudi Elizabeta in se tam izobraževala. Učila naj bi se jezike (grščino, latinščino, francoščino, nemščino in angleščino), logiko, matematiko, politiko, filozofijo in znanost, pri čemer je izkazovala izjemno nadarjenost. Zaenkrat ne vemo, da bi bila avtorica kakšnega spisa, vemo pa za njeno korespondenco z matematikom Johnom Pellom, ki jo je prosil, da mu pomaga pri razumevanju Descartesove Geometrije, vplivnima škotskima plemičema Robertom Barclayjem in Williamom Pennom ter francoskim filozofom Nicholasom Malebranchom. In seveda z Descartesom.

Korespondenca s slednjim je precej izjemna (na žalost ni prevedena v slovenščino, je pa leta 2007 izšla v dobrem angleškem prevodu filozofije Lise Shapiro). Elizabeta je izjemno pronicljiva in nepopustljiva do Descartesa; njuna pisma so sicer prežeta s prijaznostmi, izrazi lastne skromnosti in občudovanja drugega (ki so nedvomno iskreni in izjemno simpatični), a je precej očitno, da mu ne prizanaša in pove, ko se mu kakšna njegova razlaga ne zdi zadovoljiva. Že v prvem pismu ga, po izrazu obžalovanja, da sta se zgrešila ob Descartesovem obisku Haaga, neposredno izzove s prošnjo, naj ji razloži, kako misleča duša vpliva na razsežno telo. Nato pa, kljub Descartesovim poskusom razlage, (upravičeno) vztraja, da se ji takšna interakcija zdi nezamisljiva in da bi lažje sprejela razsežnost duše. Zanimiva je tudi njuna razprava o etičnih spisih rimskega stoika Seneke, ki jih Descartes v enem pismu prehvali, Elizabeta pa nanj odgovori, da se ji zdi, da se Seneka, »namesto, da bi pokazal najkrajšo pot do resnično srečnega življenja, zadovolji s tem, da pokaže, da mu njegovo bogastvo ne preprečuje, da bi ga dosegel«. Poleg dualizma tako pod vprašaj postavi tudi Descartesov stoiški pogled na moralo, ki ga ta tekom dopisovanja tudi omili in prilagodi. V Strasteh duše sicer še vedno kot antični stoiki vztraja, da je za krepostno življenje bistveno, da znamo ločevati med stvarmi, ki so odvisne od nas, in tistimi, ki niso, ter se osredotočiti zgolj na spreminjanje prvih. A je hkrati tudi bolj popustljiv: prizna, da ljudje pri praktičnem odločanju nikoli ne moremo vedeti vsega, zato so naše odločitve vedno podvržene dvomu. In poudari, da to spoznanje vsaj takrat, ko vemo, da smo ravnali slabo zaradi pomanjkanja informacij, »preprečuje zaničevanje drugih«.

Tako vidimo, da je Descartesov pogled na strasti veliko kompleksnejši, kot bi si lahko mislili na podlagi naših predstav o tem pomembnem predstavniku racionalizma. Zanimiva pa je tudi zgodba za nastankom spisa. Njegov prevod je tako zelo dobrodošel in upam, da se bomo kdaj v prihodnosti lahko veselili tudi prevoda korespondence, ki jo je z Descartesom imela Elizabeta Pfalška.

Rene Descartes: Strasti duše, Studia Humanitatis, prevod Nina Kanc, spremna študija Miha Marek, Ljubljana 2021.