Ključ do svoje hiše …
Kamen iz očetovega oljčnika …
-Ali iz Sirije, 22 let
V sredo, 22. junija, sem se znašla v Londonu na ulici Baker Street. Tam je prostor, ki se imenuje Koppel Project – imenitna mešanica galerije, kavarne, knjigarne in prostora za nastope. V Veliki Britaniji je bil teden beguncev. Sedem dni so potekali dogodki, namenjeni tako sprejemanju beguncev v državo kot ozaveščanju državljanov o toleranci. Ironično sta se med idealistično zastavljenim tednom beguncev zgodili dve grozoti: Jo Cox, članico laburistične stranke, ki se je borila za človekove pravice in se javno zavzemala za sirske begunce, je brutalno umoril neuravnovešen nacionalist. Zgodil se je tudi referendum o Brexitu, perverzna odločitev majhne večine britanskih volivcev, da Velika Britanija zapusti EU – rezultat, ki ga je večinoma povzročilo sovraštvo do priseljencev.
Dogodek, ki sem ga obiskala, je bila predstavitev Other Story (Druga zgodba – http://www.other-story.org), alternativne medijske platforme, ki jo je ustvarila danska umetnica Madeleïne Käte. V želji, da bi spremenila stereotipne prikaze beguncev, ki jih širijo mediji (mase temnopoltih ljudi, ki iz natrpanih čolnov preko umazanih in razmetanih taborišč derejo kot človeška reka preko polj in meja ter svoje otroke porivajo skozi ostre žičnate ograje), se ji je porodila preprosta ideja. Šla je na glavno točko prihoda beguncev, na Kos in Lezbos, in snemala desetminutne intervjuje s posamezniki. Ni jih spraševala o veri ali politiki ali vojni. Vprašala jih je nekaj zelo osnovnih vprašanj: Kaj imaš s seboj? Kaj si pustil/a doma? Kaj si si želel/a postati kot otrok? Si bil/a kdaj zaljubljen/a?
Pred šestimi meseci sem nepričakovano postala vdova. Od takrat se je veliko spremenilo, sploh čustveno. Zajel me je občutek empatije, kar naenkrat sem razumela večje dimenzije izgube in njeno kruto realnost. Zdaj zame niso več le zgodbe iz novič in številke žrtevm , ko jih umre 44 na istanbulskem letališču ali 49 v nočnem klubu v Orlandu ali 84 na praznovanju padca Bastilje ali le ena, Jo Cox, na pločniku v svojem domačem kraju. Zdaj razumem, kaj preživlja vsaka družina, vsi preživeli: nadnaravno nejevero, ko zazvoni telefon; kako telo v trenutku dehidrira zaradi šoka in več dni ostane dehidrirano; kako spanec ne pride in ne pride in če že zaspiš, je spanec neusmiljen in kratek, kot da se utapljaš v plitvem bazenu in se takoj odbiješ od dna, nazaj na gladino, nazaj k zavesti: mrtev je, ni ga več, nikoli več ga ne bom videla.
Še bolj presenetljivo; začutila sem močno naklonjenost do beguncev. Sedmega marca, pred dnevom žena, sem se v Ljubljani udeležila predavanja Zlate Filipović, sarajevske Anne Frank, ki je izdala Zlatin dnevnik, pripoved o svojem življenju v obleganem Sarajevu leta 1993. Po izdaji knjige je Filipovićeva z družino zapustila Sarajevo kot begunka, danes pa tesno sodeluje z organizacijami za človekove pravice. Med predavanjem je, skoraj mimogrede, povedala, da je naloga begunca ponovno najti sebe (ustvariti novo življenje, kariero, obvladati nov jezik) v času uničujočih izgub (družine, doma, celotnega življenja, kot smo ga poznali do sedaj).
Tu sem se prepoznala. Res je, da ne bežim, da imam streho nad glavo in na mizi hrano. Ampak čustva in izzivi so enaki: nepredstavljiva travma, izguba, čustvena bolečina, ki je tako neznosna, da misliš, da te bo razklala na dva dela. Vse to združeno s potrebo po tem, da nadaljujem, da skrbim za otroke, da najdem način, kako preživeti, živeti, mogoče celo spet vzcveteti.
Tako vidim tudi delček sebe v fantih, ki se pojavljajo na ekranu projekta Koppel – Ali, 22 let, iz Sirije; Elias, 24 let, iz Sirije; Jan, 19 let, Kurd iz Sirije. Njihova vztrajnost in moč sta jasni, vendar jih lahko preprosto vprašanje – Kaj si pustil doma? Kateri je tvoj najljubši kraj? – jih lahko popolnoma iztiri, v očeh zbere nezaželene solze, ki jih hočejo odpraviti z mežikanjem, poplavo čustev, ki za trenutek onemogočijo govor in njihova možatost se omaje v trudu, da bi spravili čustva spet pod nadzor. Jaz nisem nič drugačna. Tanek sloj nadzora, vtis normalnega človeškega delovanja, spodaj pa razburkano morje izgube in bolečine.
Madeleïne Käte si za projekt Druga zgodba zastavi točen načrt. Snemala in objavila bo samo filme tistih, s katerimi bo ostala v stiku. To je nujna sestavina njenega manifesta za človečnost. Kot del predstavitve na projektu Koppel je po Skypu poklicala Alija, ki se je bil pripravljen pogovarjati z nami. Prispel je na Norveško, živi v stanovanju v majhnem mestu, kjer je dokaj izoliran. Čeprav ima status iskalca azila, še ne sme delati. V skoraj vsem, kar reče, je začutiti osamljenost in obup. Norveški je izjemno hvaležen, da mu je omogočila zatočišče, finančno pomoč in varnost pred vojno v Siriji, vseeno pa svoje življenje opiše kot nejasno obsodbo v čistem in lepem evropskem zaporu.
Odkar sem postala vdova, sem se lahko resnično zanesla na ljudi okoli sebe, na nekaj dobrih prijateljev in sorodnikov. Imam tiste, ki jih lahko pokličem sredi noči, v temi popusti sloj nadzora in me objame občutek bivanjske tesnobe, ko skoraj ne vem več, kdo sem, ko imam občutek, da je ves moj jaz izpuhtel skupaj z Alešem, mojo ljubeznijo, mojim sidriščem. Ne morem si predstavljati, kaj v takšnih trenutkih naredijo Ali in vsi drugi, ki nimajo koga poklicati ali objeti in okoli sebe ne vidijo ničesar znanega. Na begunce lahko gledamo kot na večinoma politični problem, kot na človeški tovor, ki ga je treba nahraniti, financirati in mu priskrbeti prenočišče. Prišel pa bo dan, ko bomo morali zaznati in sprejeti tudi težo njihove čustvene izgube.
Naslov zadnje kolumne, ki jo je moj mož napisal za Delovo Sobotno prilogo, je Solze v Evropi. Začne se z anekdoto o tem, kako je videl neznano deklico v naši soseski.Nosila je modro jakno, naslanjala se je na betonsko steno in jokala – ni vedel, zakaj. Pisal je o naravi solza: o njihovi univerzalnosti, kako se prikradejo na plano, ko čustva premagajo razum. Pisal je o vseh solzah, ki jih je pretočila Evropa v zadnjem letu, o solzah preveč ljudi, ki so svoje ljube izgubili v tem krvavem, nasilnem svetu, in seveda o solzah potujočih, nezaželenih, beguncev. Začel je s solzami ene, končal s solzami mnogih.
Prevod: Lisa Mislej
Besedilo je bilo izvirno objavljeno v spletni reviji za poezijo, knjige in kulturo Versopolis.
