AirBeletrina - Das Geheimnis
Panorama 28. 2. 2017

Das Geheimnis

»Zwei cheesburgers ohne zwiebel, drei hamburgers ohne ketchup,« se zadere Varadinka v notranjost fast food kontejnerja. Na pultu že čaka kup prerezanih in v mikrovalovki pogretih starih bombetk. Šest krat štiri. 24. Vierundzwanzig. Ura je 21:30, petek. Ulica Kaiserstrasse je polna mladih razvajenih riti, ki bi se rade podprle, preden odidejo na pijanski pohod. Hitro vzamem tri pleske – na eno rezino chedarrja, bum, v pečico. Dve bombetki premažem s »hišno skrivnostjo«, ki niti ni tako skrivnostna; ketchup, gorčica, majoneza. Tretja mi vzame več časa, gorčico in majonezo namažem na vsako posebej. Vmes se spomnim, da bi lahko v fritezo vrgla zmrznjen pomfri. Gratis von 20 bis 24 Uhr. Tukaj sem šele en teden, malo sem zbegana. Noro bi bilo, da bi vsem po vrsti kar pljunila v te pofukane hamburgerje. Ni čudno, da so vsi tako debeli. Vdaja ima zmeraj določen vonj. Moja ni nič kaj prefinjena. Smrdi po prežganem olju, chedarrju, »hišni skrivnosti« in napuhu najstnikov, ki pridejo po polnoči in se pijani opotekajo pred naročilnim pultom. Medtem v narečju govorijo opolzkosti ali jebejo mater tistemu, ki je za šalterjem, ker je pozabil, da so naročili več pomfrija ali medium rare plesko. Res bi jim pljunila noter, nismo mi pofukan Gordon Ramsey, ej, da ti bom delala medium rare. Sploh se ne bi nazaj držala, mastiča, tistega ta prehlajenga. Prav vidim jih, kako bi vsi prešvicani žvečli te ogabne burgerje, »hišna skrivnost«, zmešana z mojo slino, bi se jim cedila med prsti, oni bi pa vsi pijani tulili »sehr lecker«. Res ti je sehr lecker tale Kaiserstrasse, ja. Varadinka se pregura do mene, pot ji teče s čela in kaplja v fritezo, ko gre mimo in gleda, kdaj bo: »Požuri, dijete, ne možeš tako, najpred staviš kartoffel al onda praviš burgerje.«

Žirija se je po tehtnem razmisleku odločila, da jo je najbolj prepričala zgodba Sanje Naivniš, ki jo odlikujejo poseben slog, sporočilnost zgodbe in močna metaforika, s pomočjo katere gradi suspenz skozi celoten tekst. Čestitamo.

Pomislim, kje imam zdaj teh posranih 500 evrov, manj kot nič. Poklic pisatelja je najbolj podcenjen poklic. Ever. Človek, ki vsak dan vztrajno piše, gara in se trudi veliko bolj kot prodajalec burgerjev, lahko zasluži, če ima srečo, da mu kaj izdajo, jaz je nisem imela, cirka 4000 evrov. Računica je simpl; povprečen romanček pišeš recimo eno leto, verjemite mi, sem ga napisala, gotovo pa rabiš še 1 leto, da ga zbrusiš, kar nanese 166 evrov na mesec. Ne sezide se, nimaš šans. Treba je plačat najemnino, na svete cajte se je treba oblečt, v najlepšem mestu na svetu kaj malega pojest, na bone itak, pad thai v Thai innu, sticky fingers v Pennasu … Na razne Lolite, La Petite in podobno sranje, kjer ni subvencionirane prehrane, pa lahko pozabiš, tako kot jaz na to, da bi imela kdaj fukiš stopala. Ne moreš, ni šans. Dokler študiraš, še gre, macroonsi, chai latteji, brunchi na najbolj fancy lokacijah Ljubljane, ko pa enkrat padeš v sranje, ki se mu reče realnost, pa o normalnem denarju lahko sanjaš kot prodajalec burgerjev o dišečih rokah. Če greš pa slučajno še kdaj na kakšen espresso, za belo kavo v Ljubljani itak nimaš, si pa že krepko v minusu. Čiki … piši propalo. Tortice … piši propalo. Pivo … piši propalo. Sicer lahko kdaj kaj malega porecenziraš, se greš neko blazno samopromocijo, varianta, glejte me, jaz sem noro huda hipsterska pisateljica, družim se s sebi podobnimi debili, ki vsak večer hodijo na literarne večere, na katerih nič ne razumejo, pijejo vino iz tetrapaka in zvijajo tobak, zraven pa nonstop nabijajo o svojih projektih. »V delu mam to …« »V delu mam ono …« »To mam tud v delu.« »Jutri izide ta pa ta recenzija, pa ta, pa ta.« Ampak v končni fazi je vse isto sranje, keša pa ni in ni, tako kot miru na Kaisserjevi.

»Sanja, brže, pogledaj ljudi, pa to nije više normalno, požuri, ajmo, 4 burgere, jedan ohne ketchup, dva ohne majoneza, jedan normalan.« Varadinko mineva potrpljenje, je že preklopila in priča naški, folka je zunaj malo morje, midve sami kle noter. Okej, ne pozabi, najprej pomfri. Fuknem ga v fritezo. Hitro kruh v mikrovalovko, cheddar, ajmo, ajmo, brez ketchupa, dva brez majoneze, normalen. Če bi takole dobro ponavljala za vsemi svojimi kolegi literati, kot ponavljam naročila, se ne bi končalo, kot se je. Samo morala bi se promovirat. Pa na literarne večere hodit. Ampak koga boli kita za literarne večere, enkrat sem bila, ko sem zmagala, in sem rekla, kaj kurac, moram se začet malo kazat okrog, da bo folk vedel, da se udejstvujem. Začel se je s 40-minutno zamudo, potem pa je žena nekega blazno hudega literata 2 uri brala svojo kao poezijo, globoko kot Piranski zaliv, in to z glasom, s kakršnim jaz sprejemam naročila. Pol je folk valda že minglov, kontakte knupfen bi bil izraz moje učiteljice za nemščino, in vsi so govoril blazno lepo in poduhovljeno. Blage veze nisem mela, v čem je sploh fora, ko so razpravljal o tem, kaj je ona mislila z zadnjo pesmijo in oni so se dejansko poglabljal v to. Še ena ura mojega lajfa je šla v kurac in od vse te globine in cenenega vina so se jim počasi začela rosit njihova hipsterska očala brez dioptrije in kar mal na jok jim je šlo, ko je pesnik, zlati dečko, k se je že cel večer vrtel okrog mene, predlagal, da gremo »naprej, na eno izi scenco. V Centralno.« Nimam jaz keša za v Centralno, pomislim, za nikamor ga nimam, doma me čakajo položnice, moram kupit zimske škornje, tisti v desnem kotu pa že dva meseca zamuja s plačilom za intervju. Nič nism rekla. Vem, kaj bi bilo … Šli bi tja, vsi bi bili blazno odkačeni, drug drugemu bi dokazovali, kdo je bolj hipsterski, kdo bolj globok. Kdo lahko več nese, ker ta je car, kdo ima debelejšo denarnico, da vse to lahko plača. V resnici se pa nikoli ni vedelo, kdo pije in kdo plača v celi tej sceni. Zato sem šla. Ko vas jebe vse po spisku.

Ura je 23:45. Varadinka gre na cigaret, niti pogleda me ne, ko gre mimo. 42 hamburgerjev sem naredila. Zmeraj vse štejem. 31 pijanih strank. 4 konkretno smotane. Razberem že s snobovske face, ne rabim za to znat nemško. Če ne bi bla tok smotana, bi šla študirat matematiko, ne pa da sem pisala zgodbe. Zgodbe! Za koga? Da danes v Sloveniji vidiš človeka, da na troli bere, je bolj redko, kot da v Avstriji najdeš človeka, ki solidno govori angleško. Simpl. Nimaš za burek. Ampak filing, ta filing, k si neki napisal, je bil pa tako kul kot povprečnim slovenskim družinam Kmetija: nov začetek ob nedeljah zvečer. Na žalost povprečne slovenske družine, ki ob nedeljah zvečer doma gledajo Kmetijo: nov začetek in knjige poznajo toliko kot jaz Irino, ki ni opravila izziva in je s tremi nominacijami odletela iz showa kot knof od gat, niso taprav folk. Ne berejo. Jih je pa več. Od nas. Od mene. Računica. Kapitalizem.

»Dušo moja, jel si umorna?« Varadinka je zdej umirjena. Čiki delajo svoje. »Jesam,« sem čisto kratka, »Do kad čemo danas, šta misliš?«

»Oko pola 2 če bit još jedna runda, kad ljudi idu kući … Ja sad idem u frižder, da uzmem kartofel, a ti možeš ovdje, da ideš malo sa mopom, da bude snažno … Pogledaj ovo, kako je prljavo;« pokaže na pult, zamazan z maščobo, »hišno skrivnostjo« in kosi čebule.

Morala bi se na skypu dobiti s Kajo. Obljubila sem ji že trikrat, a ni mi zneslo. Kuča poso, poso kuča. Ne da se mi. Še dobro, da čez pofukan ekran ne more zavohat čebule pa plesk, ki se zažirajo v roke, v lase, v obleke. Noben prašek ne pomaga. Enkrat bi ji za foro pokazala, kako mam ožuljene noge. Namakam jih kot penzionist, v lavorju ob 3h zjutraj, nič ne pomaga. A ma nič. Verjetno sploh ne bi nič rekla. Kaj naj pa reče? Roke, namazane z L’occitane kremo, ki nikoli niso poprijele za nič drugega kot za pero, kemiko, nalivko, ne morejo vedet, kako je imet dva šihta. Možgani, ki cele dneve procesirajo recenzije, kratke zgodbe, objave, pesnike, kritike, urednike, čudežne dečke, zlate dečke, nagrade te, nagrade one, ne morejo vedet, da Šalamun, Kovič, Novak in Jančar v lajfu čez mejo pomenijo sam čudno gmoto črk, ki je noben ne razume. Ne, verjetno res ne bi štekala, če bi ji rekla, da nimam energije niti želje, da bi kadarkoli še karkoli napisala. Ampak ljudje, ujeti v nerazumljive knjige, ki ne štekajo ničesar vsakdanjega, si radi domišljajo, da so globoki. V resnici so pa ena navadna mlakuža.

Druga runda. »Jedan hot dog, dva cheesa, četri burgere,« se dere Varadinka. Noge me že bolijo. Ura je pol 2h, tako kot je rekla, predvidevanja točna ko švicarska ura. Dobr da sem jutri v krankenhaus popoldanska, drugače se mi ne bi sešlo … Oči mi vleče skupaj, ko režem bombetke, zlatih rezerv nimam naštimanih. Hrenovko dam v pečico, pečem plesko, mažem »hišno skrivnost«.

Mogoče je bil moj problem res to, da se nism znala promovirat. Še huje, mogoče, ker se nisem hotela fukat. Na tistem dogodku bi morala uhvatit pesnika. Zlatega dečka. Sama sem kriva. Na koncu ga je Kaja. Zbirala jih je, pesnike, tako kot jaz kretene za pultom. Jebal se ji je – dokler je imela skos nekoga »v delu«, se je po lojtri vzpenjala gor do literarnih nebes, prav predstavljala sem si lahko, kako je z vsemi zlatimi dečki fukala med svojimi policami Tolstojev, Saramagov, Ecov, Andrićev, Jančarjev, Kovačičev, Kosovelov, Šalamunov in drugih pisunov. »Prodala si se,« bi ji moral tulit, ko bi ona na krilih orgazma sanjala, da je z vsakim zlatim dečkom literarne scene bližje svoji polici v knjigarni, svoji knjigi v izložbi. Saj, mogoče sploh ni bila tako neumna, lezla je zmeraj bolj gor, dokler ni nekega dne res dobila te svoje famozne police. Klicala me je takrat, zadnjič, ko sva govorili, in pomislila sem, da človek za sabo res ne sme podirat mostov, ampak more namesto tega na njihovih placih raje gradit berlinske zidove, da čisto nič ne more švignit skos.

Ura je 2. Varadinka spet na čiku. Zadnja dva sta pojedla. Kurčevi prašiči. Pobrišem ostanke »hišne skrivnosti«, poravnam stole. Vidim, da sta pozabila vrečko. Das Geheimnis. Če si nekaj dovolj močno želiš, se ti to uresniči. Kakšno sranje. Kakšno žaljenje resne literature. Fuknem jo v koš.