AirBeletrina - Damir Karakaš: »Lepo sem pel, bil sem visok, govorili so mi, da mi plašč dobro pristaja, ampak glej, postal sem pisatelj.«
Intervju 1. 4. 2020

Damir Karakaš: »Lepo sem pel, bil sem visok, govorili so mi, da mi plašč dobro pristaja, ampak glej, postal sem pisatelj.«

Damir Karakaš Fotografija: Robert Gojević

Pravijo, da se Damir Karakaš težkih in zapletenih tem loteva na mehak, nežen način, da njegov stavek teče lahkotno, pod površino pa se razkrivajo vse zajebanosti in pritlehnosti tega sveta. Robert Perišić je tisto, o čemer piše, opredelil kot podeželsko podzemlje, kar na nek način razbiramo tudi v zadnjem v slovenščino prevedenem romanu – Šumenje gozda (Beletrina, 2020, prevod in spremno besedilo Jurij Hudolin). Sjećanje šume, za katerega so kritiki zapisali, da je ob romanu Blue Moon zaznamoval hrvaško književnost preteklega desetletja, je leta 2017 prejel prvo nagrado Fric, ki jo podeljuje tednik Express, ter nagrado Kočićevo pero. Karakaševa posebnost je, da piše na pisalni stroj, kar pomeni počasnejši ritem pisanja in – za razliko od računalnika – fizično delo. 

Kakšna je trenutno situacija v Zagrebu?

Na dan potresa je bilo zelo neprijetno. Navsezgodaj zjutraj smo morali z majhnimi otroki iz stanovanja, ki se nahaja visoko v nebotičniku. Zunaj je bilo hladno, sneg, korona, zdaj smo spet v stavbi, središče mesta pa je utrpelo hudo škodo. Kar zadeva virus, je vse okoli mene videti kot distopijski film. Razmere so resne, ljudje umirajo, to je igra živcev in bi morali biti odgovorni. No, moramo pa razmišljati pozitivno in morda bodo ljudje zdaj, ko so prisiljeni prebivati med štirimi stenami, namesto sprehajanja po nakupovalnih središčih začeli več brati knjige in bolj kakovostno preživljati čas.

Pisatelji naj bi bili prilagojeni na »izolacijo«, razmere naj bi bile idealne za pisanje. Lahko pišete?

Pišem težko, rekel bi krvavo, sto strani knjige iz sebe stiskam leta. Poskušam pisati preprosto in natančno, tako da grem čim globlje, vendar ni tako preprosto kot prečkanje plitvega potoka, moje pisanje bolj spominja na prečkanje divje reke. Predvsem pišem tisto, kar bi moralo biti zapisano, in sicer tako, da so besede ozke in ne glede na širok tok svojih misli. Ne maram klepetanja, prisilne polifoničnosti, čarovniških trikov, kot je kaos stila … Ko gre za slog, mi pride na misel ritem v romanu Šumenje gozda, v katerem mi je bilo poleg osnovnega orodja ritmičnosti, niza, podpičja, zelo pomembno tudi bolno dečkovo srce. Sicer pa so bili moji literarni favoriti vedno odlični stilisti (Handke, Kiš …).

Kaj potrebujete za pisanje? Tišino? Dovolj denarja na bančnem računu?

Najprej potrebujem strast do pisanja, če ne, ne bom pisal. In ko enkrat začnem, me nič ne more ustaviti, otroci skačejo po meni, zganjajo kaos, me skušajo odtrgati, vendar me to ne moti, celo žena se sprašuje, kako mi sploh uspe pisati. Kar želim narediti v literaturi, je, da kot pisatelj skušam izpolniti svojo usodo, in mislim, da bom tako napisal samo še eno ali dve knjigi. Sicer me je, ko sem začenjal pisati, veliko ljudi poskušalo ustaviti, vendar jim ni uspelo, ker ko ima reka svoj cilj in jo želite blokirati, bo njena moč le še rasla in se bo prebila skozi vse ovire, tako da bo še naprej tekla tam, kjer je treba.

Bolj kot tisti, ki so vas skušali ustaviti, me zanimajo oni drugi, ki so vam pomagali. Menda vas je na začetku literarne kariere podpiral Robert Perišić. Kakšna je bila vajina naveza?

Robert je odličen kot prijatelj in kot človek. Na nek način je z enim stavkom definiral mojo poetiko, torej tisto, o čemer pišem ali sem pisal na začetku svoje kariere. Dejal je, da je to pravzaprav podeželsko podzemlje. Ker ima tudi vas svoje podzemlje, ne samo mesto. Veliko mi je pomagal tudi pri romanu Šumenje gozda, predvsem pa je zelo iskren, kar zna tudi boleti, ampak to imam rad. Če govorimo o iskrenosti, je po besedah Tarkovskega zelo pomemben stik z bralcem; v tem primeru se bralec uresniči, ko ga nagovorite v svojem jeziku, seveda upajoč, da bo razumel vašo iskrenost. Ni vredno pretvarjati se, da si pametnejši ali celo neumnejši. Bralec vam začne zaupati in se zanimati za vaše delo, šele ko začuti iskrenost.

Na literarno sceno ste stopili pri dvaindvajsetih s potopisom Bosanci so dobri ljudje. Kje je bila napisana ta knjiga in kaj ste tedaj počeli? Leta 1999 ste bili še v Splitu?

Potem ko sem bil dve leti med vojno na Hrvaškem v vojski, sem delal kot vojni poročevalec v Bosni, na Kosovu, in napisal potopis, ki sem ga poimenoval po narodni pesmi iz Bosne. Gre za pesem, ki jo je moj oče rad poslušal. Knjigo sem objavil v samozaložbi, tako sem začel. Zanimiva je tudi platnica te knjige. Bila je vojna v Bosni, z veliko kamero sem vstopil v hlev, pri čemer sta dva fanta, Roma, skočila iz sodčka, misleč, da je kamera orožje, en fant je dvignil dva prsta v zrak, drugi tri, z namenom, da bi me zmedla. Rekel bi, da je naslovnica najboljši del knjige.

Ko sva se pred leti srečala v Leipzigu, ste mi pripovedovali o vaši pariški izkušnji. Če pogledate nazaj, koliko je bilo to obdobje bivanja na tujem pomembno za vaše pisanje in nenazadnje, zakaj ravno Francija?

Čutil sem, da moram iti, nekako kot takrat, ko se ti zdi, da moraš zamenjati službo, izstopiti iz zakona, zbežati od staršev … Igral sem harmoniko, ki jo igram več kot petinštirideset let, pripravljal sem se, da bi v tujini živel od igranja. S takratnim dekletom sem šel najprej v Bordeaux, kjer sem živel eno leto, nato v Pariz, kjer sem ostal približno šest let. Ko zdaj pomislim na tisto obdobje, je tako, kot da sem se nahajal v nekem filmu.

Doma se vam je v literarnem smislu odpiralo vi pa ste še naprej igrali harmoniko po pariških ulicah? Kaj ste tam našli, česar niste doma? 

Poleg igranja sem se na Novi Sorboni v Parizu učil francoščine, kar je bila zame zelo pomembna izkušnja. Igral sem v kavarnah, gledališčih, nekoč in na televiziji Tele Arte, večinoma na promenadi Seint-Germain, nasproti kavarn, kjer sta včasih pila pijačo Sartre, Simone de Beauvoir, kjer je Boris Vian nekoč igral trobento. Mnogi so me radi poslušali in bili za to pripravljeni tudi plačati, na primer Daniel Auteuil, najljubši igralec režiserja Michaela Hanekeja. Sem pa se potepal tudi po drugih mestih – Pekingu, Kairu, Londonu, Nemčiji, od vseh mi je še vedno najbolj všeč Pariz, ko ga enkrat prehodiš, se ti zdi, kot da bi prehodil cel svet. Kadar imam le priložnost, grem v Pariz.

Sjajno mjesto za nesreću (2009) je torej tisti roman, ki ga v Franciji niso hoteli objaviti, češ da je neprimerno in nedostojno, da migrant kritizira francosko okolje?

Gre za roman o novi Evropi in starih odnosih moči, roman z dna Evropske unije, kjer se priseljensko prebivalstvo spopada z vedenjem, da to ni Pariz s turističnih razglednic. Končal sem celo v zaporu, ni bilo lahko, nisem bil kriv, kar je kasneje pokazalo sojenje. Tudi o tem sem pisal v tem romanu, ki je izšel v Zagrebu, kasneje v Berlinu, Rimu, Pragi, vendar še ne v Franciji. Igral sem, prijeli so me, me uklenili z lisicami, da so mi roke krvavele. To je bil čas, ko se je na oblast povzpel Sarkozy; tedaj so policijski aparat maksimalno okrepili, policaji so dobesedno novačili ljudi s ceste. S tem, ko so lovili ljudi po mestu, posebej tiste, ki niso bili iz EU, so prejeli točke, statistika jim je bila torej zelo pomembna. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi pristal v katakombah, v katerih so za časa francoske revolucije držali ljudi, ki so jih obglavljali, in kjer sem naletel na skupino ljudi z naših koncev, Srbe, Bolgare, Moldavce … Toda do objave romana v Franciji še vedno ni prišlo. Tamkajšnji urednik mi je nekoč rekel, da tako ne morem pisati o Parizu, kar je neke vrste kulturni rasizem. Pred kratkim je roman Blue Moon izšel pri ugledni pariški založbi. 

Kdaj ste se odločili oditi iz Pariza, se vrniti domov?

Po zbirki zgodb Kino Lika je bil posnet film. V njem sem odigral majhno vlogo, pomagal z jezikom. Tako je potem naneslo, da sem se vrnil. Takoj zatem sem sodeloval pri gledališkem projektu slavnega italijanskega režiserja Paola Magellija. Igra je bila štiri leta na repertoarju v Zagrebu, igrali so jo po vsem svetu in prejela je skoraj vse mogoče gledališke nagrade.

Kako se je zgodila naveza s hrvaškim režiserjem Daliborjem Matanićem, ki je po zbirki kratkih zgodb Kino Lika posnel celovečerni film?

Imel sem veliko ponudb za to knjigo, vendar sem se odločil za Matanića, ker so mi bili všeč nekateri njegovi prejšnji filmi in ker je izviral iz Like, zato sem mislil, da se bova dobro razumela. Film je široko panoramski, zadovoljen sem, kako je izpadel, čeprav sem imel v Liki zaradi njega veliko težav. V kinu v Gospiću je igral šestkrat, nakar je bil prepovedan.

Ali gre pri različnih žanrih, ki jih uporabljate, tudi za to, da vsaka zgodba potrebuje drugačen prijem, drugačno formo? Na primer, da je bilo Šumenje gozda mogoče povedati samo na takšen način, v obliki kratkih, liričnih slik?

Ne maram se ponavljati, vedno želim nekaj novega, drugačnega. Zdi se mi celo, da so smiselne samo tiste knjige, ki še niso napisane. Tudi sam z vsako knjigo postajam boljši pisatelj, kar me na nek način poganja naprej.

Ne glede na to, ali pišete o »vukojebinah«, ustaših in zakotnih pašnikih ali pa urbanih okoljih, kjer vladata diskriminacija in rasizem … Zdi se, da je na vsako situacijo treba pogledati z dna, iz teme, in šele potem morda lahko najdemo kaj lepega, pa še to le pogojno … Od kod ta potreba iti do dna, do brezna?

Rad pišem o stvareh, ki jih poznam, in mislim, da če je pisanje pravo, potem ni milosti, do nikogar, še najmanj do samega sebe. Zaradi takšnega pisanja me v zadnjih dvajsetih letih nobena knjižnica v Liki ni povabila na literarni večer in tudi nikoli nisem promoviral knjig v svojem okraju. Celo popi v tamkajšnjih cerkvah govorijo proti meni.

O vas pišejo kot o sodobnem hrvaškem prozaistu (generacija rojena okrog leta 1970). Ampak tudi v romanu Šumenje gozda, razbiram skrajni individualizem … Je to povezano tudi z avtobiografizmom? V slovenski literaturi je takšen lik Vitomil Zupan … Ste ga brali?

Od nekdaj trdim, da pišem leposlovje z elementi avtobiografskega. In seveda sem bral Zupana, doma imam njegove knjige. Zupan je zame pomemben avtor, tako kot je Šalamun v poeziji zame mali bog, toda posebej rad imam Cankarja. Ko sem živel v Bordeauxu, sem naredil multimedijski projekt, iz katerega je nastala konceptualna knjiga Kako sem ušao u Europu. Skratka, igral sem harmoniko z različnimi sporočili, eno, ki sem si ga tistega dne s kredo napisal na hrbet črne obleke, je bilo: CANKAR IS NOT DEAD.

Kdo je pravzaprav glavni junak v romanu Šumenje gozda? Oče? Gozd?

Šumenje gozda je roman o otroštvu, ki je pomembno obdobje za vse, saj si v otroštvu ustvarimo sliko sveta. Pri pisanju tega romana, ki nosi senco skrivnosti, ta pa leži znotraj telesa, sem se naslanjal predvsem na izkušnje. Meša Selimović je dejal, da bi moral vsak pisatelj najprej dopolniti petdeset let, preden bi začel pisati. In v tem romanu mi je bilo pomembno prav to: če bi ga začel pisati nekaj let prej, mislim, da mi ne bi uspelo. Oče je v tem romanu zelo pomemben lik. Vedel sem, če ga upodobim v vsej njegovi kompleksnosti, potem bo tudi roman uspel. So pa v tem romanu še drugi pomembni liki, tudi gozd je na nek način lik. Kar zadeva šumenje (dobesedno spomin), je spomin gozda zanesljivejši od človekovega spomina; ta je zmožen le poustvarjanja. Zato nam gozd pomaga zložiti nekaj pomembnih elementov, saj je gozd večino tega videl, skrival je veliko skrivnosti. Le poslušati je treba znati, o čem govori gozd, in to poskusiti napisati. Pravim, poskusite, saj je pisanje zame poskus doseganja nemogočega.

Kakšen je odnos odraščajočega dečka do očeta? In kakšno vlogo igrata mama in babica?

Rodil sem se na ostrem območju, v gorah. Ko sem bil otrok in sem imel visoko vročino, ni bilo tablet. Oče je pač dejal, kdor ni zmožen preživeti, naj umre. Tako me je pripravil za življenje, ki me je čakalo. Mama in babica sta me skušali zaščititi, vendar pogosto na napačen način; ko me je oče pretepal, me je mama ščitila z besedami, ne tepi ga, saj  vidiš, da ni vreden. Kasneje je bilo treba to osvestiti, sicer bi pristal v norišnici. Mimogrede, prihajam iz kraja, ki so ga partizani imenovali Črni gaj, Črna dolina, kjer so leta 1945 ustrelili 200 ljudi, nekateri od ustreljenih so bili iz moje družine. Znano je bilo, da zaradi te zapuščine člani naše družine ne smemo v vojaško šolo ali v milico. Odpeljali so nas v Jasenovac, da smo si ogledali slike teh strašnih zločinov. In otroci smo se počutili slabo. Zmedeni smo bili, imeli smo travme, začutili smo, da nas sodijo zaradi naših dedov. O tem sem pisal tudi v tej knjigi. S takšnimi stvarmi se je težko spoprijeti, vendar ugotavljam, da ignoriranje zločinov iz preteklosti vodi do novih zločinov v prihodnosti.

Kar me je fasciniralo v tem romanu, je, da se deček ves čas zazira v nebo, kot da bi s tem pogledom hotel nekaj prebiti, iznajti svojo prihodnost … Jasno je, da je deček sprijet z okoljem, nenazadnje je od njega odvisno tudi njegovo preživetje in preživetje celotne družine, toda hkrati vidimo, kako se od vsega tega počasi oddaljuje, postaja zrelejši, stabilnejši …. Kaj predstavlja medved v tem romanu?

Pogosto me sprašujejo, kaj predstavlja medved, ali gre za nevarnost, usodo, smrt, kaj se je zgodilo na koncu romana, a o tem nočem govoriti. Ljubše mi je, če vsak bralec roman bere na svoj način.

Ste kdaj trenirali boks? Sprašujem malo za šalo, malo pa tudi zares … Zdi se, kot da bi z vsako besedo udarili natančno tja, kjer najbolj boli …

Nisem treniral boksa, a sem se kot deček pogosto tepel. Bil sem zelo suh, a sem se branil. Pred kratkim sem bil presenečen, ko sem o Kafki, pisatelju, ki mi je zelo všeč, ker je izviren, ker nikogar ne posnema, prebral, da se je kot deček pogosto pretepal. Nikoli mu ne bi pripisal tega.

Izjemen prizor je, ko deček vidi svojega očeta jokati. Tedaj sem razumela, kaj pomeni z zamolkom povedati nekaj, česar se pravzaprav ne da izreči … Kaj občutite, ko vas literarna zgodovina skuša popredalčkati? In o vas piše kot o klasiku ali pa recimo o nekdanjem marginalcu, ki se spričo uspeha ni prevzel?

Pri pisanju proze je pomembno, da razumete svoje like. Na primer, ko oče joka, kar je za vsakega moškega iz mojega kraja strašno, ker se tam ne joče, ženske so si znale potisniti kamen v usta, da ne bi jokale, ga zaščitim; sedi na drevesnem panju, drhti v ramenih in joka, vendar je obrnjen s hrbtom proč od gledalcev, da ga ti ne vidijo, sicer bi bila to zanj doživljenjska sramota.

Drži, da je gonilo vašega pisanja posesivnost? Kot vzorec vzgoje v kmečkih okoljih? Mestoma se mi je zdelo, kot bi bili liki v Šumenju gozda tipski, ampak niso stereotipni … Predvsem pa ni občutka, da bi šlo za konstrukt, bolj za realizem, potem pa ta sanjski dvig na koncu …

Pri pisanju mi je všeč, da so moji liki prizemljeni, hkrati pa gre za to, da so se vsak hip pripravljeni spustiti se in zalebdeti. Veliko pišem o Liki, in ko pišem o Liki, opisujem Balkan, kjer je v bistvu vse ena velika nesreča. Emile Cioran je morda najbolje opisal Balkan, češ da gre od poraza do poraza, no, in tudi to je napredek. Kar zadeva to nesrečo, je lahko tudi navdihujoča. Ker, nesreča je bogatejša od sreče – sreča je sama sebi namen, nesreča pa se spremeni v nekaj drugega, v knjigo, film, gledališko predstavo. Poleg tega je že v Odiseji zapisano, da so bogovi ljudem dali nesrečo, da bi imeli o čem prepevati.

Kaj so temne plati tega romana, ki je zelo berljiv in – kljub vsem nanizanim grobostim – po svoje tudi svetel? Predvsem me zanima, kaj pomeni izhajati iz ustaške družine in pisati o primitivizmih današnjega časa?

Pri pisanju je treba iti do konca, to vedno povem mladim piscem, kdor na to ni pripravljen, bolje, da odvrže kopje. Dejstvo, da sta bila oba moja stara starša pripadnika vojske, ki se je borila na strani Hitlerja, še ne pomeni, da bi moral sam to podpirati. Na Hrvaškem gre to počasi, ker nam preteklost ni znana, prihodnost pa nam je. In ko me vprašajo, o čem govorijo moje knjige, na kratko odgovorim: o pravičnosti in svobodi, saj sem si vedno želel pisati knjige, ki so na strani človeštva. Tudi na Hrvaškem me mnogi krogi zavračajo, ker me dojemajo kot levičarja, komunista, anarhista, čeprav sem rekorder, kar se tiče literarnih nagrad. Ampak trdim, da nisem ne levo ne desno in da imam rad vse ljudi, da verjamem, da nobena puška ni tako stara in dotrajana, da ne bi mogla streljati na fašiste, da hodim na parade ponosa in vzgajam otroke (imam tri hčere) v smislu, da naj bodo predvsem ljudje, to namreč ni vprašanje levice ali desnice.

Sta vaša starša prebrala Šumenje gozda?

Starša nista prebrala nobene moje knjige, saj ne znata brati. No, to je dolga zgodba. Sam sem bil odličnjak, v največjem snegu sem v koloni z drugimi dečki, boječ se, da mi bo odpadel nos, prepešačil kilometre do šole. Vedno sem ljubil knjige, imel svoje sanje, bil radoveden, vzpenjal sem se po najvišjih drevesih v gozdu, da bi kaj videl … Oče je tedaj govoril, da je prihodnost v popravljanju televizorjev. Ena od variant, ki so jo nekateri, med njimi tudi moj ded, zagovarjali, je bila, da postanem duhovnik. Lepo sem pel, bil sem visok, govorili so mi, da mi plašč dobro pristaja, ampak glej, postal sem pisatelj, česar še danes ne razumejo. V resnici sem vedno vedel, da zame ne bi bilo dobro, da so starši z menoj zadovoljni, da me v vasi, kjer sem se rodil, slavijo, preprosto to zame ne bi bilo življenje, kakršnega sem si želel, zato sem se trudil ne biti zadovoljen. Vedno sem poskrbel, da me življenje ne bi ujelo.

Proslave, vašega novega romana, ki je izšel lani, mi še ni uspelo prebrati. Zelo ga hvalijo …

Proslava je roman, v katerem je glavni junak, tako kot junaki Dostojevskega, žrtev kot tudi … (Saj boste prebrali). Miljenko Jergović je zapisal, da gre za roman desetletja na Hrvaškem. No, zaradi tega romana se ne morem vrniti v rojstni kraj, moje življenje je bilo ogroženo. Velika večina teh ljudi romana seveda sploh ni prebrala, tako da imamo absurdno situacijo, da je literatura na Hrvaškem pomembna samo tam, kjer je nihče ne bere. Prosili so me tudi, naj napišem zanikanje romana, kar se ni še nikdar in nikjer zgodilo, da bi nekdo dementiral fikcijo. Zdaj je jasno, da bo po tem romanu posnet tudi film. Zaradi groženj in žalitev me ne skrbi, saj sem že na začetku vedel, da če se bom obračal za vsakim psom na ulici, ki me bo preganjal, ne bom nikamor prišel.

Knjigo Damirja Karakaša Šumenje gozda lahko kupite na tej povezavi.